Tako bogato obloženih miz kot danes ni bilo, saj je bila marsikje za božično večerjo na mizi samo potica, ponekod še to ne, ampak samo boljši kruh. Na obisk k sorodnikom in znancem so se odpravili na štefanovo, saj naj bi še berač dovolj naprosil, da je bil za božič lahko doma.

Adventne venčke so okrasili z zelenjem in okraski iz papirja
Ponekod so venčke naredili samo v cerkvi, in sicer iz različnega zelenja, ter jih okrasili s štirimi vijoličnimi svečami. Redkeje so jih izdelovali doma. "Pred adventom so tisti, ki so verovali, ponekod odšli k spovedi, stanovanje smo morali pospraviti, tako da je bilo veliko čiščenje. Venčki so bili vedno okrogli in narejeni iz vrbovja, okrasili smo jih z zelenjem, kakšnimi rožicami, ki smo jih sami naredili iz papirja, če ni bilo drugega, je bil tudi časopis dober, ali pa smo nabrali naravne okraske iz narave. Venček smo v nedeljo nesli k žegnanju, potem smo ga postavili na poseben prostor, lahko tudi na mizo, ter nanj postavili štiri sveče. Na božični večer smo najprej molili in šele potem jedli. Pri nas je bila zelo skromna večerja, ker smo bili revni. Ni bilo potice ali mesa, ampak samo malo boljši kruh," se božičnih praznikov spominja Gabriela.

Na božični večer so blagoslovili hišo in druga poslopja
Heda je povedala, da so na božični večer vedno šli kropit z žegnano vodo. Blagoslovili so hišo in druga poslopja na kmetiji. Potem so na oglje dali smolo in blagoslovili še s kadilom. Zatem so odšli k polnočnici. Božične večerje, kot jo poznamo danes, niso imeli. Na mizi je bila za božični večer samo orehova potica.

Po nekaterih hišah so postavljali tudi jaslice. Kot je povedala Marjeta, jih je oče naredil iz lesa. Smreko so postavili posebej na stojalo. Krasila jo je cela družina, in sicer z okroglimi piškoti, da so jih lahko navezali, bomboni ali okraski iz papirja. Božično drevesce so imeli do svečnice, vendar so otroci že prej pobrali bombone in piškote, tako da je bila do svečnice že zelo skromna.

Na sveti večer so trosili lešnike, orehe in bombone
Na sveti večer so sosedje ali stari starši trosili lešnike, orehe ali bombone. "Pri nas je imela stara mama v naročju lešnike, orehe, slive, in ko je zaklicala 'pici, pici', smo prileteli otroci. Vse to je vrgla po tleh in največ smo našli pod mizo in posteljo. Pa še kakšni bomboni so bili zraven - in to je bilo strašno imenitno. Do polnoči smo bili po navadi pokonci in veliko se je molilo. Zvečer smo odšli k polnočnici. Mi smo imeli teto, ki je bila zelo pobožna in je šla na božični dan k trem mašam, in sicer opolnoči, ob sedmih h kakšni podružnici in še enkrat v farno cerkev. Na božični dan je bilo pa obvezno dobro kosilo. Pri nas je bila to orehova potica, pečena kokoš, goveja juha, krompir in solata ter bel kruh," je povedala Pepca. Marsikje pa za praznike niso imeli niti potice.

"Prazniki so zelo lepi, in takrat je najlepše, če se družina zbere. Danes se ljudje pripravljajo preveč oddaljeno od božiča in praznikov. Vse je že prej razsvetljeno, tako da na tisti dan nimaš pravega občutka, da so res prazniki. Preveč je tudi razkošja. Lahko bi bilo bolj skromno in pristno ter bi se bolj posvečali odnosom med ljudmi," meni Gabriela. Pomembno je, da ljudje pridejo skupaj in se imajo radi, so zatrdili stanovalci doma.

Za božične praznike je bila vsa družina zbrana doma in obvezno so molili rožni venec. Novega leta niso praznovali, vsaj tako ne kot danes. Ljudje so rekli, da je še berač dovolj naprosil, da je za božič lahko doma, tako da so se na obisk odpravili na štefanovo. Obdarovanje za božične praznike ni bilo v navadi.

Otroci so komaj čakali jutra
Miklavž je bil včasih edini mož z darili, na katerega so otroci čakali vse leto. Marjeta je povedala, da "je bilo to čudovito pričakovanje. Zvečer smo šli spat in mama je rekla, da če bomo pridni, bo Miklavž kaj prinesel, sicer pa ne. Vsi smo komaj čakali jutra, da smo vstali in videli, kaj nas v peharjih čaka na mizi. In kako so bili kupčki nastavljeni za vsakega otroka! Bilo je zelo skromno. Dobili smo rožiče, fige, jabolka, slive in drugo suho sadje ter uporabne stvari, na primer nogavice, rokavice ali kaj podobnega." Otroci so se Miklavža zelo razveselili, saj ni bilo takšnega izobilja kot danes.

Hudičkov oziroma parkljev so se otroci bali
Gabriela se spominja, da so živeli v večji hiši, kjer so stanovali revni in bogati. Nekdo se je vedno oblekel v Miklavža, zraven so bili tudi hudički. "Brata je hudiček za ušesa, ker je bil bolj živahen. Spomnim se, da mi je prinesel svinčnik z radirko, kar je bilo takrat že pravo bogastvo, in eno knjižico. Bile so velike razlike med revnim in bogatimi, vendar je bil naš Miklavž tako dober, da je revne bolj obdaril kot bogate. Vedel je, kaj kdo potrebuje. Hudički so imeli velik rdeč jezik in sem se jih bala, so imeli tudi verige, s katerimi so rožljali." Ponekod so starejši pustili na različnih mestih delce strgane vrvi in otrokom rekli, da so to dlake hudičkov, ki so jim odpadle z repa.

Poleg daril je v kotu stala tudi palica
"Mi smo na mizo postavili vsak svojo kapo. V mestu smo imeli teto, ki je imela vedno kakšne bombone ali pomaranče, da jih je takrat poslala, in so jih starši dali zraven. Drugače je pa zjutraj obvezno v kotu stala palica, in tisti, ki ni bil priden, jih je dobil. Palica je bila zakrivljena in s papirjem ovita. Resnico o Miklavžu sem izvedela pa tako, da sem po naključju slišala pogovor med teto in mamo, ki je spraševala, ali je teta že kaj pripravila. Ušesa sem imela kot osel in takoj sem uganila, kdo v resnici nosi darila. In tako se je nehalo tudi obdarovanje," je spomine na Miklavža obudila Pepca.

Povedali so mi, da so kot otroci res verjeli v hudičke in Miklavža. Če so prišli zraven parklji, so morali moliti, in tako so tudi od njih dobili kakšno drobno darilce. Po navadi so v šoli izvedeli, da darila prinašajo starši, in nekateri so bili nad tem dejstvom zelo razočarani. Ko so enkrat povedali, da v Miklavža ne verjamejo več, daril niso več prejemali, zato so bili nekateri raje tiho, da so še kaj dobili, so mi zatrdili v domu.

Krivopeta vas bo odnesla
"Še danes se spomnim, da je enkrat Miklavž prinesel preveč zapečene piškote. Pri nas niso hodili hudički, ampak mislim, da si je teta na ta dan čevlje narobe obula, zato smo ji rekli krivopeta. Če nismo bili pridni, so nam starši zagrozili, da nas bo odnesla krivopeta," je povedal Janez. In tako je bilo vsako leto.

Sogovorniki si želijo, da bi se navada obdarovanja za Miklavža ohranila tudi v prihodnjih rodovih. Pravijo, da se tega ne sme opustiti. Hkrati pa so izrazili tudi pomisleke o tem, da morda otroci danes tega ne znajo tako ceniti kot včasih, ko ni bilo takšnega izobilja. Danes imajo že med letom veliko različnih stvari na razpolago, prej pa tega ni bilo, zato so bili hvaležni za vsako malenkost, ki so jo dobili, je poudarila Ana.

V pogovoru so sodelovali stanovalci Doma starejših občanov Novo mesto, in sicer Janez, Ana, Gabriela, Pepca, Cilka, Marjeta in Heda.