Vitalna 86- letna gospa je prijetna sogovornica, nekoč je poučevala angleščino in nemščino, zdaj rada bere, rešuje križanke, nikoli ne zamudi prenosov smučanja in atletike ter si vsak dan vzame čas za svoje prijateljice. V oddaji Storž se je z njo pogovarjal Bojan Leskovec. "Dokler so bili (med vojno= Italijani v Ljubljani, smo se lahko vsak dan vozili v vlakom, ko pa so prišli Nemci, smo morali ostati doma ali stanovati v Ljubljani. Dobila sem stanovanje pri neki družini, ki je imela hčerko, ki je tudi hodila na poljansko gimnazijo, in sem vsak teden pri njih, v soboto sem šla pa domov, vedno z dovoljenjem Nemcev."

Med vojno je včasih v Ljubljano, ko je obiskovala gimnazijo, nosila tudi sporočila partizanov. "Blizu nas je stanovala gospa, ki je imela sina v partizanih, in je on pošiljal pozdrave." Kot še dodaja, niso bila nevarna, a jo je bilo vseeno strah, ker so občasno pregledovali tudi torbe dijakov.

Dijake s poljanske gimnazije so Italijani vključili v postavljanje žice okoli mesta. "Smo jo postavljali ravno pri križišču Celovške in avtoceste," se spominja. "Imela sem prijateljico, s katero sva delali, in bi bila zelo vesela, če jo kdo pozna, ker bi jo rada še enkrat videla. Imenuje se Angela Benedičič."

Ko se je odločala za nadaljnji študij, se je odločala med farmacijo in tujimi jeziki. "Rada bi šla na farmacijo, ker sem medtem zbolela za tuberkulozo, sem izgubila eno celo leto, zelo sem oslabela, bila pol leta na Golniku in bila celo operirana, zato je potem odpadla ta ideja o farmaciji in vzela opcijo filozofske fakultete v Ljubljani. "

Po študiju nemščine in angleščine se je odpravila službovat v Bosno in Hercegovino. "Službovala sem v Travniku, imenujejo ga tudi Stari Travnik, ki je bil zelo industrijsko mesto, imeli so tovarno vojaških oblačil, blizu je bila tudi tovarna vžigalic." Vživela se je v okolje, kolegi so jo lepo sprejeli, in tako je tam ostala 11 let, potem pa se vrnila v Slovenijo, natančneje v Postojno. Njen sin je zelo uspešen slovenski atlet Borut Bilač, in kot pravi, je bilo to zelo stresno obdobje.

Za prihodnje leto nima posebnih želja. "Včasih ljudje hočejo več, kot bi potrebovali. Ljudje so pohlepni in človek si ne zna predstavljati, ko bo starejši, da od tega ne bo imel nič. Da naj porabi, to kar ima, in naj bo s tem zadovoljen, ker vsak dan šteje. Vsaka ura šteje, če jo mirno preživiš, brez misli na to, kaj boš še dobil, kaj boš še lahko vzel."

Več o njeni zanimivi poti lahko prisluhnite TUKAJ.