V približno istem času je na drugi strani Beograda svojo opremo dobivala cerkev Jožeta Plečnika, na različnih koncih mesta so se dvigovali mogočni kipi Lojzeta Dolinarja.

Pečat, ki so ga slovenski umetniki in arhitekti pustili v srbski prestolnici, je izjemen; ne le tisti iz časov nekoč skupne države, ampak pa tudi danes slovenski ustvarjalci, jezikoslovci, teologi in ljudje najrazličnejših poklicev soustvarjajo tamkajšnje življenje. V mestu, ki od nekdaj povezuje vzhodno in zahodno kulturo, ki je kraj bogate zgodovine in tesnih stikov s slovenskim prostorom, je slovenskih vinjet polno. Nekaj jih je v svojem dokumentarnem filmu izbral Andrej Doblehar.

Z režiserjem Boštjanom Vrhovcem sta posnela 50-minutni dokumentarni film Beograd ‒ vinjete Slovencev, ki si ga lahko danes ob 21.00 ogledate na TV SLO 1.

Film slovensko sled v Beogradu predstavlja s prepletom dveh naracij ‒ v eni predstavlja štiri Slovence, ki danes živijo in ustvarjajo v mestu, v drugi dediščino, ki so jo za seboj v preteklosti pustili slovenski ustvarjalci, pa je zdaj že popolnoma pretkana z mestno zgodovinsko zgodbo in podobo. Ker je Doblehar umetnostni zgodovinar, ga je v izhodišču najbolj pritegnila spomeniška dediščina mesta, vendar dokumentarni film je vedno pripovedovanje zgodb, pravi, zato je želel zgodbo umetnin iz preteklosti povezati z življenjem v sedanjosti.

Izbral je torej štiri tam živeče in delujoče Slovence, ki vsak deluje v popolnoma drugačni poklicanosti, skupaj pa kot kamenčki mozaika pripovedujejo skupno zgodbo. Njegov prvi gost pri pripravljanju filma je bil beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar, saj je že tretji Slovenec na tej pomembni cerkveni poziciji. Zgodbo poučevanja slovenskega jezika pove Maja Đukanović, ki na Filološki fakulteti že trideset let predava slovenski jezik in kulturo ter je med soustanovitelji Društva Slovencev Sava v Beogradu. Fotografinja Irena Herak se je preselila v Zemun, kjer umetniško beleži utrinke mesta, filmska maskerka Tina Šubic Dodočić pa sodeluje pri velikih mednarodnih filmskih produkcijah. "Prav vsak izmed gostov pa je ob svojem poklicu predstavil tudi odnos do slovenstva in do življenja v Srbiji," pove Doblehar.

Velika in majhna presenečenja na beograjskih ulicah
Avtor filma je pred snemanjem Beograd večkrat obiskal in bil vedno znova presenečen nad številom in raznolikostjo spomenikov slovenske umetnosti ‒ od velikih arhitekturnih zasnov do posameznih muzejskih predmetov.

Dolinarjeva kolosa in druga kiparjeva javna plastika
"Presenetil me je denimo kipar Lojze Dolinar," pravi. "Zanimivo se mi je zdelo, kako je Dolinar prisoten s spomeniki v beograjskem javnem prostoru in kako je prisoten v zavesti ljudi, s katerimi sem se pogovarjal. Seveda sem vedel, da je daljše obdobje živel v Beogradu, delal tako za kralja kot za maršala in po drugi svetovni vojni tudi poučeval na Akademiji za likovno umetnost. Kljub temu pa sem bil navdušen nad odkrivanjem njegovih kipov po mestu, ki slogovno segajo od predvojne modernistične stilizacije do povojnega socialističnega realizma."

Most na Adi
Dokumentarni film se ustavi tudi pri znamenitem mostu na Adi inženirja Viktorja Marklja in arhitekta Petra Gabrijelčiča, ki s svojimi dimenzijami od leta 2012 zaznamuje veduto Beograda. Markelj in Gabrijelčič sta za most prejela glavno nagrado Društva arhitektov Beograda, gradnja mostu pa je bila predstavljena tudi v seriji Build it bigger na Discovery Channel.

Mesto, kjer se je boril Jurij Vega
Česar se nemara manj zavedamo, doda Doblehar, je starejša slovenska zgodovina, vezana na Beograd, in pri tem spomni, da sta tam umrla zadnji celjski grof Ulrik II. in pionir letalstva Edvard Rusjan, kot vojaški častnik pa se je pri Beogradu boril Jurij Vega. Tu so tudi številni politiki, znanstveniki, kulturniki, umetniki, gospodarstveniki in verski delavci, ki so v Srbiji pustili svoj pečat.

Vredno samostojnega filma
Vrsta predstavljenih spomenikov bi si zaslužila samostojno filmsko predstavitev. Med temi imata posebno mesto osrednji umetniški stvaritvi slovenskih avtorjev v Beogradu: omenjeni Pregljev mozaik Sutjeska in Plečnikova frančiškanska cerkev sv. Antona Padovanskega. Gre za dve popolnoma različni deli, ki sta v nekem trenutku celo nastajali v istem času. Cerkev sv. Antona Padovanskega v Beogradu, ki jo je Jože Plečnik zasnoval na predlog Ivana Meštrovića, je posebnost arhitektovega sakralnega opusa. S cerkvijo okroglega tlorisa se je naslonil na tradicijo zgodnjekrščanskih cerkva s krogom kot najpopolnejšo in zato najprimernejšo obliko za prostor Božje hiše.

Pregelj pa je v svojem znamenitem mozaiku tudi ujel dihotomijo vojne resničnosti ‒ smrti, uničenja in trpljenja na eni ter poguma, žrtvovanja in junaštva na drugi strani. Ko si je leta 1962 posebna komisija v tedanji palači Zveznega izvršnega sveta v Beogradu ogledovala monumentalni mozaik, na katerem je Marij Pregelj upodobil bitko na Sutjeski, je bila skeptična. Premalo se jim je zdelo poudarjeno samo žrtvovanje, Titov kult, predvsem pa glavna ideja: upanje v razvoj, ki ga prinaša socialistična država. Kazalo je že, da bo 90 kvadratnih metrov pokrivajoča Pregljeva umetnina kljub impozantnosti spregledana in zavržena, če ne bi prej omenjene besede Josipa Broza potrdile verodostojnost mojstrovine, mozaiku pa prinesle velik sloves.

Palačo Zveznega izvršnega sveta, danes Palačo Srbija, so začeli graditi kmalu po koncu druge svetovne vojne, a so jo s prekinitvami dokončali šele v zgodnjih šestdesetih letih, pove Doblehar.

"Mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja je nastal za odprtje stavbe v letih 1961‒1962. Posebej zanimivo se mi zdi, da je del arhitekture in opreme Plečnikove cerkve (projekt sta dokončala arhitekt Janez Valentinčič in kipar Božo Pengov) in protokolarne državne palače nastajal sočasno, a gre za popolnoma drugačna umetnostna jezika in idejna principa. Cerkev sv. Antona je pravi "tempelj božji" okroglega tlorisa, ki odmeva tudi tradicijo sakralnih objektov vzhodne tradicije. Palača Srbije pa je izjemen ambient, zasnovan in opremljen z najboljšim, kar so takratna Jugoslavija in njene republike (v palači je šest salonov nekdanjih republik) lahko predstavile v kontekstu umetnosti, oblikovanja in umetne obrti. Nad obema spomenikoma sem resnično navdušen, prav tako je bila osupla tudi televizijska ekipa na snemanju."

Ne le Beograd, tudi Praga in Dunaj ...
Meni, da se pečata, ki smo ga Slovenci pustili v tujih mestih, gotovo premalo zavedamo. "V gimnaziji so nas peljali na ekskurzijo na Dunaj in nas vodili prav po krajih naše nekdanje večstoletne prestolnice, ki smo jo zelo zaznamovali tudi Slovenci. Nekatere zgodbe živijo v spominih, druge pa so se ohranile materializirane v kulturnih spomenikih," pravi avtor filma, ki v prihodnjih letih načrtuje podobne filmske predstavitve Dunaja in Prage.

"Ob pogovorih s Slovenci v domovini sem opazil, da je Beograd del nostalgičnih spominov starejših generacij in priljubljena turistična destinacija mlajših Slovencev, poznavanje tamkajšnje slovenske dediščine pa ni tako splošno razširjeno," pove. Na drugi strani, doda, ostajajo beograjski Slovenci v stiku s Slovenijo zlasti v okviru Društva Slovencev Sava v Beogradu, v katerem izvajajo pester nabor programov in dogodkov.

S televizijsko ekipo so se novembra pridružili tudi martinovanju, ki je njihov najbolj obiskan dogodek, in poteka na sedežu društva v centru mesta, na Terazijah. Na tej prireditvi se je imel Doblehar priložnost pogovarjati z mnogimi tam živečimi Slovenci, ki so v različnih slovenskih narečjih pripovedovali krajevne anekdote, osebne zgodbe in družinske usode, in kar se mu je zdelo posebej ganljivo: "Čeprav so že več desetletij v Beogradu in daleč od Slovenije, so ohranili svojo domačo govorico."