Kamen je rad opazoval že v otroških letih, oblikovanju kipov pa se je skupaj z dolenjskimi ustvarjalci v kamnu popolnoma posvetil po upokojitvi. V pogovoru je povedal, da je umetnosti predan že vse življenje. Več let je v okviru družabnih srečanj pod naslovom Rudijevi večeri predstavljal pesnike, pisatelje in druge umetnike ter ustvarjalce na krajevni in državni ravni.

Rudi je bil pobudnik obnove Julijinega spomenika v Novem mestu, zavzema se namreč za večjo prepoznavnost Prešernove muze v Novem mestu in okolici, zato je del raziskovanja in brskanja po novomeški zgodovini namenil tudi njej. Ob doživetem in slikovitem pripovedovanju o spominih na otroštvo v Beli krajini in mladost smo se vrnili v čas brez elektrike in vode iz pipe. Človek ob poslušanju resničnih doživljajev, ki so danes za marsikoga le zgodba iz nekdanjih časov, za nekoga pa spomin na neusmiljen vsakdanji boj za preživetje, obmolkne.

Odraščali ste na vasi skupaj s še osmimi brati in sestrami. Kakšni spomini vas vežejo na otroštvo v Beli krajini?
Bela krajina je daleč od centra, saj smo imeli do vlaka osem ali devet kilometrov. Avtobusov ni bilo, zato smo hodili peš. V Suhor smo hodili v nižjo osnovno šolo in po stopinjah ugotavljali, kdo je že šel. V trgovini smo kupovali pollitrsko olje, malo sladkorja in sol. Ljudje so živeli od kmetijstva, brez rednih dohodkov. Že kot otroke so nas vključevali v delo, zato smo že zgodaj pridobili delovne navade. Vsak je po svojih zmogljivostih prispeval k uspehu.

Na vasi je veljala skoraj popolna samooskrba. Jedli smo tisto, kar smo pridelali na skopi belokranjski zemlji, družine pa so bile velike. Na vasi se je slišalo ogromno petja, kar ni pravljica, ampak resnica. Petje je bilo marsikje namesto večerje. Pomemben del prehrane je bilo suho sadje in ravno delujoče sušilnice sadja so bile prijeten kraj druženja v jesenskih večerih. Pekli smo kostanj, jabolka, koruzo, krompir in seveda zapeli. Moje sestre so bile dobre pevke.

Ali ste imeli otroci kaj časa za igro, glede na to, da ste morali pomagati na kmetiji?Zanimivo je to, da imajo danes otroci nožico igrač, mi smo si jih delali sami, pa na kraj pameti ni prišlo nikomur, da bi to polomil. Imeli smo tudi nekaj otroških igric, kolikor je dopuščal čas. Bili smo pastirji in na velikih kompleksih steljnikov pasli živino. Tekanje brez potrebe, brcanje žoge, to je bilo zapravljanje časa, neproduktivno delo. Kakšen šport – dajte no mir! To je pomenilo trganje čevljev in hlač. Težko je to razumeti in dojeti, čeprav to ni tako daleč nazaj. Bosa noga je bil čevelj, ki se je obnavljal. Takoj, ko je sneg izginil, in potem do zime.

Noge smo si greli na paši ob živalih, zato je bil stik z živalmi zelo prisoten. Sožitje in medsebojna odvisnost je bila tako velika, da bolezen v hlevu ni bila nič manj boleča kot bolezen v hiši.

Nato ste šli na nižjo gimnazijo v Metliko. Kdaj ste morali zjutraj vstati, da ste prišli pravočasno?

Do šole je bilo osem kilometrov, tako da smo v eno smer hodili dve uri in pol. Čez gozd sem prišel moker, ker smo iskali bližnjice, in do konca pouka sem se ravno posušil. Pozimi sem dva meseca ostal pri sestri, ki je bila medicinska sestra v Metliki. Drugače sem hodil domov. Eno leto sem bil celo čez zimo gospod v internatu. To je bilo nekaj čisto novega, kot bi prišel na Havaje na dopust. Bilo je toplo, hrana, copati, parket. Za današnje razmere izredno skromno, za tiste čase pa razkošje z veliko začetnico.

Delali ste kot sanitarni inšpektor, vendar ste ob tem veliko časa posvetili kulturnemu udejstvovanju na več področjih. Kdaj vas je začela zanimati umetnost?
To je že od nekdaj. Kamnite gmote sem opazoval že kot vaški otrok, saj smo kot otroci posedali ob vaških poteh in jih opazovali. V nižji gimnaziji v Metliki sem se spogledoval s šolskimi predstavami in bil tudi predsednik Rdečega križa, kjer sem vodil sestanke.

Iz Metlike ste odšli v Ljubljano, kjer ste se znova znašli, da ste lahko preživeli in dokončali šolanje.
V Ljubljani sem se moral znova skromno preživljati, vendar sta mi pomagala teta in stric, sicer ne bi videl Ljubljane. To je bilo v tistih časih in iz tistega okolja tako daleč, kot bi danes rekel, da grem na Severni tečaj. Preživljal sem se s štipendijo Občine Metlika in nekaj časa tudi z inštrukcijami matematike in fizike. Nato sem po nekem srečnem naključju prišel pod streho ljubljanske opere. Bilo je prosto mesto biljeterja na levem balkonu, kjer sem bil gospod. Prvič sem imel belo srajco, rdečega metuljčka in črn gvant. Takrat sem dobil tudi simpatijo do klasične glasbe. Živo se spomnim, kako sem z odprtimi usti poslušal Verdijevega Rigoletta in zbor sužnjev, ter skoraj pozabil, da sem tam v službi.

Spomnim se, da mi je dal oče ob odhodu v Ljubljano obleko, ki jo je poslal stric iz Amerike. To je bil dolg suknjič z več gumbi, široke hlače, čeprav so bile takrat moderne ozke hlače, ter široko in pisano kravato. V rokah sem imel pa pleten kovček, kjer sem imel vse stvari. In tak pridem v razred. Ljubljanski frajerji so s prstom pokazali name in rekli: »Lej ga ...« (Obmolkne ob spominu.) In to ostane, zato me je tista opera reševala vsaj takrat, ko sem bil tam (doda s smehom).

Spomni se tudi strahospoštovanja do opernega pevca Ladka Korošca, s katerim so pozneje postali družinski prijatelji. Takrat se niso smeli z nikomer pogovarjati, je povedal Rudi in dodal: "To so bili časi, ko so morali biti otroci tiho, ko starejši govorijo. Danes je ravno obratno, ko otroci govorijo, morajo biti starejši tiho."

Preizkusili ste se tudi na odrskih deskah.
To je bilo, ko sem začel s službo v Novem mestu. Prišel sem v ožji izbor mladih ljudi in spomnim se dogodka s premiere Otoka in Struge na Otočcu pred gradom. Igral sem grofa Egona, Alenka Vrabec pa konteso Serafino. Ob vstopu na oder sem si moral požvižgavati Straussov valček Na lepi modri Donavi in bil tako zatopljen, da sem stopil kontesi na vlečko in se ni mogla premakniti. Dokler me ni jezno opozorila, niti nisem vedel, vendar so gledalci mislili, da je bilo to del igre. Zelo pomembna je improvizacija, ker nikoli ne moreš vsega predvideti. Tega sem se posluževal tudi na Rudijevih večerih. Igrali smo tudi Lepotico in zver, Razvaline življenja, Županovo Micko. V gledališču Oder mladih sem igral približno štiri leta.

Kdaj ste začeli z Rudijevimi večeri?
Delo na odru me je preveč obremenjevalo. Prvi preizkus je bil to, da sem naredil scenarij v lastni režiji. Tu se lahko zaneseš sam nase in si dovoliš improvizacijo. Pri timskem delu tega ne moreš. In ko imaš občutek, da to obvladaš in si sposoben tudi improvizirati, greš lahko na prireditev pripravljen. Nikoli ne moreš vedeti, ali boš publiki z delom, ki si ga pripravil, všeč. Tu je vsak nastop unikat.

Večeri so potekali v Beli krajini, Novem mestu, Višnji Gori na Čandkovi domačiji in drugod. Lepo je bilo sodelovati z ljudmi, ki jih ni bilo treba prositi in pregovarjati, ampak so bili enostavno pripravljeni sodelovati. Gostje večerov so bili tudi vidni slovenski slikarji, glasbeniki, pevci, igralci, pesniki in pisatelji. Posebej radi so se publiki predstavljali mladi ljudje. Veliko teh večerov je bilo v gostilniških obratih. Če pogledamo v zgodovino, so se pomembne stvari dogajale pod vaško lipo in v gostilnah. Tam se je modrovalo, politiziralo, kupovalo in barantalo, ter tudi opravljalo. Gostilničar je moral biti človek, ki je imel posluh za vse to.

Od kod ste dobili idejo, da ste začeli z obujanjem običajev in prigod z naslovom Ata in mama so pripovedovali?
To je dolg koreninam. Tako kot se ohranjajo predmeti, se tudi živa dediščina, običaji in živa beseda. Ni pomembno, kdo jih ohranja in ima, pomembno je, da se ne uničijo. Koliko naših predmetov je šlo na smetišče!

Kako ste se srečali s filmom?
Preko režiserja Filipa Ravbarja - Dorina, ki sem ga spoznal v garderobi Odra mladih. Takrat se je v dvorani vrtel njegov film Opre Roma, zato smo imeli bralne vaje v garderobi in čakali, da bo filma konec in bomo lahko šli na oder. Medtem ko smo čakali, smo tako zagreto debatirali o filmu, da vsi sploh opazili nismo, da je vstopil Dorin. Razpravljavcev je bilo čedalje manj, na koncu sem ostal samo še jaz. Približal se mi je in pozorno prisluhnil. Nakar me je prekinil, se predstavil rekoč: "Midva se pa očitno ne poznava. Sem avtor tega filma."

Nato me je čez nekaj let povabil k snemanju dokumentarnega filma Novomeška pomlad. To je bil kratki dokumentarni film o dogajanju v Novem mestu ob otvoritvi slikarske razstave v novomeškem hotelu Vindišar leta 1921. Zahvalil sem se za povabilo, rekoč, da bo z mano težko, ker grem v soboto na svatbo in bom v nedeljo, ko bo snemanje, neprespan, sicer pa bom prišel na Glavni trg pogledat. Res sem prišel. Dorin me je takoj opazil, rekoč, naj si dogajanje le ogledam, da ima že profesionalnega igralca in naj v Ribji spijem še en čaj na njegov račun. Ni minila ura, ko sem v roke dobil prepognjen list papirja s pojasnilom: "Tu imaš županov govor, na sceni pa si čez eno uro". Postavil me je pred dejstvo. Takrat mi je bilo res vroče.

Sledila sta še dva Dorinova celovečerna filma Veter v mreži in Trdinov raus. V prvem imam vlogo novomeškega župana med prvo svetovno vojno in v času novomeške pomladi, v drugem pa dve vlogi: Trdinovega zdravnika in vlogo podeželskega živinozdravnika. Imam pa tudi svoj film o Miklavžu. Ali Miklavž je? (Me resno vpraša.)

Seveda je, meni vsako leto kaj prinese.
Miklavž je in ga starejši ter otroci vidijo v raznih podobah - in ravno v tem je bogastvo. Pri nas Miklavža nikoli nismo videli, smo ga pa sanjali. Zato smo verjeli, da je, in je tudi bil. Na prste smo šteli, kolikokrat bomo šli še spat, da bo Miklavž nosil. Na zadnji večer, ko je že nosil, nismo šli spat. Na šipo smo pritiskali nosove, da bi ga videli. In čakali in čakali na krušni peči, ki je seveda pripeljala spanec. Spet nas je prinesel okrog. Miklavž je nosil tisto, kar smo imeli, orehe, jabolka, suhe slive, krhlje in kašen piškot. Pa je bilo veliko vredno. Ko se spomniš teh stvari, se ti zdi lepo. Lahko rečeš razkošje v skromnosti.

Tako sem naredil scenarij za kratek film, ki je avtobiografski, in je bil prvi igrani prispevek novomeške televizije. Mene je igral sin, jaz sem igral svojega očeta. Scenarij sem imel v glavi. Snemali smo v vasi Maline, kjer je veliko gospodarskih poslopij, ovce in goveja živina, ter še nekaj hiš, kritih s slamo. Vse je bilo zelo spontano.

V zadnjih letih se posvečate predvsem kiparjenju.
Kiparjenje zahteva celega človeka. To ni delo za pol ure. Moraš se obleči, pripraviti orodje, izbrati kamen in prostor. Kamen zahteva nežnega sogovornika, saj je različnih trdot, ki jih razvrstimo v desetstopenjsko lestvico, in barv. Ob domišljiji lahko iz njega naredimo čudovite stvari, ne prenese pa bližnjic. Takrat protestira in se nehote lahko naredi grda napaka. Kamen mi je blizu že od otroštva. Z ženo Jožico sva člana Društva ljubiteljev slovenskega naravnega kamna, ustvarjava pa veliko z novomeško skupino Dolenjski ustvarjalci v kamnu. Delam tudi v lesu. Veliko sem prijateljeval s Stanetom Jarmom. Občudoval sem ga, kako je z motorno žago oblikoval skulpturo v lesu in odstranil točno tisto, kar je bilo odveč.

Kot Belokranjec moram povedati tudi to, da v naših krajih nisi Belokranjec, če nimaš vinograda, zato ga imava tudi midva z ženo. Včasih je tam raslo 450 trt, zdaj jih je manj, saj so jih nadomestile hruške, slive, jabolka in druge kulture. V zlatih časov najinega vinogradništva v osemdesetih sva prejela dve zlati kolajni. Rad tudi smučam, vendar se pogosteje odločam za modre proge. Preden se spustim v dolino, na glas ponovim letnico rojstva in grem (doda v šali).