V trenutku, ko izgubimo ljubo osebo, se nam zdi, da se je svet spremenil. Nič več ni tako, kot je bilo, sonce ne sije več enako, ljudje okoli nas so drugačni, še hrana nima več enakega okusa. Kajti z izgubo ljube oseb izgubimo tudi del svojega življenja, nekaj, kar nas je oblikovalo, pojasnjuje Tadeja Gotar, vodja Programa Žalovanje odraslih pri Slovenskem društvu Hospic.

Izguba je ena od najbolj univerzalnih izkušenj, kljub temu pa je vsaka tudi popolnoma individualna, saj jo vsak izmed nas doživlja drugače. Skupno pa nam je, da izgubi sledi žalovanje. Kako žalovati? Koliko časa žalovati? Pri tem ni pravil; toliko, kolikor je izgub, toliko je obrazov žalosti. "Tudi če imava medve enako izgubo, recimo partnerja, ne morem reči, da razumem, kako vam je, ker je vaša izkušnja drugačna," pravi predsednica Slovenskega društva Hospic Renata J. Roban. Zato nam je ob žalujočih pogosto neprijetno. Ne vemo, kaj storiti, ne vemo, kaj reči, kako jim pomagati. In tako lahko kljub dobronamernosti naša dejanja ali besede povzročijo še več bolečine.

"V takih trenutkih je težko, da bi rekli kar koli takega, da bi žalujočo osebo potolažilo ali izboljšalo njeno počutje. Zato je res najpomembnejše, da smo navzoči ob njej in da tudi zdržimo s tisto tišino, ki nastane v takšnem odnosu," zato svetuje Tadeja Gotar. Če res želimo kaj povedati, je najbolje, da se osredotočimo na tisto, kar čutimo sami, in če smo brez besed, to tudi povemo.

Žalovanje je naraven proces, ki traja vse življenje, spreminja se le njegova intenziteta, nas opomni Renata J. Roban. Ob tem še poudari, da je pomemben prostor za žalovanje, ki pa ga v sodobni družbi, v kateri izražanje čustev ni najbolj zaželeno, skoraj ni več. To pa je tisto, kar pri ljudeh povzroča hudo stisko.

Pred nekaj meseci je ljubezen svojega življenja izgubila tudi priznana pisateljica Azra Širovnik. Njen mož Janez Širovnik je po daljši bolezni umrl v njenem naročju. Odšel je mirno, njuno slovo je bilo lepo, takšno, kot si ga je Janez zaslužil, poudarja Azra Širovnik. Prevzela jo je lahkotnost odhajanja, ob pogledu na Janezovo uro in prenosni telefon, pa še zavedanje, da ničesar ne odnesemo s seboj, da štejejo zgolj naša dejanja. Priznava, da si je v prvih dneh po Janezovi smrti želela iti za njim. "Kaj naj počnem tu brez njega?" se je spraševala, nato pa se je spomnila obljube vnukinji, da bo živela, dokler jo bo ta potrebovala. Zaradi ljubezni se je odločila za življenje. Danes se ne pritožuje in svoje izgube ne objokuje. "Skupaj sva preživela čudovitih 48 let, polnih ljubezni in sreče, za to sem lahko zgolj hvaležna," pravi. "Težje bi preživela, ko so bili otroci še majhni. Zdaj sva pa nekako oddelala celotno življenje." Izguba je velik šok tudi za telo. Tudi njeno se je odzvalo, saj ponoči ne spi, pojavljajo se težave z dihanjem. To je žalost, pravi in verjame, da bo minila, do takrat pa jo sprejema kot svojo sopotnico. Če jo bomo vprašali, kako je, ko izgubiš ljubezen svojega življenja, nas bo hitro popravila, da ga ni izgubila, da je njegova ljubezen še vedno ob njej. "Vem, koliko let imam in koliko moram še narediti, potem pa se mu bom pridružila in tega se ne bojim."

Žalovanje nima začrtane časovnice. Včasih se prava bolečina lahko pojavi šele po nekaj mesecih, po enem letu. Ko gre okolica naprej, človek v žalovanju ostane sam. Nič ni narobe, če takrat poiščete podporo in prostor za žalovanje. Če ne drugje, ga boste zagotovo našli pri Slovenskem društvu Hospic. Kot pravi njegova predsednica Renata J. Roban, marsikdo pripoveduje o tem, kako iz globoke teme začne prihajati žarek svetlobe, ne le na telesni in čustveni, ampak tudi na duhovni ravni.