Pisatelj s polnim imenom Esteban Antonio Skarmeta Vranicic je umrl 15. oktobra v čilski prestolnici Santiago za posledicami raka. Star je bil 83 let.

Skarametovi stari starši so tik pred začetkom prve svetovne vojne z dalmatinskega otoka Brač izselila v Čile. Skarmeta je njuno zgodbo prelil v roman La Boda del Poeta (Pesnikova poroka), ki je izšel leta 1999. A tudi pisatelj sam je v preteklosti zapustil svojo domovino, vendar se nato znova vrnil. Skarmeta je bil dejaven še kot scenarist in režiser, v 90. letih preteklega stoletja je vodil tudi literarni program na čilski televiziji.

Deška šola, ki ga je že zgodaj "naučila demokracije"
7. novembra 1940 v čilskem mestu Antofagasta rojeni Skarmeta je v otroštvu obiskoval Instituto Nacional de Chile, najbolj priznano deško šolo v državi. Kot je leta 2017 povedal za Deutsche Welle (DW), ga je šola izoblikovala za vse življenje: "Naučila me je demokracije. Obiskovali so jo učenci iz vseh družbenih slojev, revni, srednji razred in bogati. To pojasnjuje moja stališča v književnosti in politiki."

Pozneje je študiral filozofijo in književnost v Čilu in nato še na Univerzi Columbia v New Yorku. Leta 1967 je začel poučevati književnost na Univerzi v Čilu. Leta 1973 je na oblast prišel diktator Augusto Pinochet, zato je Skarameta zapustil domovino – najprej se je preselil v argentinsko prestolnico Buenos Aires in pozneje v Zahodni Berlin. Po padcu Pinochetovega režima se je po 16 letih vrnil v domovino, med letoma 2000 in 2003 pa je znova živel v Berlinu, saj je bil tam čilski veleposlanik v Nemčiji.

Okoli Nerudovega bivanja na Capriju spletena zgodba
Roman Goreča potrpežljivost, ki mu je prinesel mednarodno slavo, je napisal leta 1985 med svojim prvim berlinskim obdobjem. Leta 1994 je bilo delo prirejeno v italijanski celovečerec Poštar angleškega režiserja Michaela Radforda. Film si je prislužil številna priznanja, vključno z več oskarjevskimi nominacijami in osvojenim oskarjem za najboljšo izvirno glasbo, ki je šel v roke Luisa Enriqueza Bacalova. V naslovni vlogi je nastopil takrat že hudo bolni italijanski igralec Massimo Troisi, ki je umrl dan po koncu snemanja. Troisi je sodeloval tudi pri nastanku scenarija.

Skozi zgodbo spremljamo mladega poštarja Maria, ki živi v otoški italijanski ribiški vasici, a dostavlja pošto eni sami stranki – slavnemu čilskemu pesniku Pablu Nerudi (igra ga francoski igralec Philippe Noiret), ki je bil izgnan v Italijo. Med njima se splete prijateljstvo, pesnik pa mlademu poštarju pomaga, da z uporabo metafor in romantičnih verzov uspe izraziti svojo ljubezen do Beatrice.

"Zgodba o pesniku, ki ljubi svoje ljudstvo, in o ljudstvu, ki ljubi svoje pesnike"
Po pisateljevih besedah je roman literarni poklon Nerudi, ki je bil tudi njegov prijatelj. "Goreča potrpežljivost je tudi zgodba o pesniku, ki ljubi svoje ljudstvo, in o ljudstvu, ki ljubi svoje pesnike. (...) Pablo Neruda je imel poseben odnos do ljudi. Temu sem bil pogosto priča," je po pisanju Deutsche Welle (DW) dejal Skarmeta in se spomnil, kako so ljudje v majhni vasici nekoč prosili Nerudo, naj navede pesmi, ki so jih tamkajšnji kmetje in obrtniki poznali in imeli radi. Neruda je namreč res leta 1952 bival na italijanskem otoku Capri, Skarameta pa je okoli tega spletel svoje romaneskno delo.

Veliko njegovih del vsebuje avtobiografske elemente. Mnogo se jih osredinja prav na beg in izgnanstvo, kar je bila ena njegovih najpomembnejših tem. Ko je v 70. letih preteklega stoletja prvikrat živel v Nemčiji, so se mu pridružili prva žena in njuna takrat še majhna sinova. V roman No paso nada (Nič se ni zgodilo) je leta 1980 prelil svoje najnovejše izkušnje prek mladeničevega pogleda na zapletene odnose med starim in novim domom. Pripovedovala je o družini, ki jo je razbilo izgnanstvo. To je bila njegova zgodba, piše DW.

Dobitnik najpomembnejše čilske književne nagrade
Kot omenjeno, se je po padcu Pinochetovega režima leta 1989 vrnil v domovino, pri čemer so ga spremljali njegova druga žena, Nemka, in njuna sinova. Njegova prva sta bila takrat že polnoletna in sta ostala v Berlinu. Tako je nekdanje izgnanstvo pomenilo tudi to, da je pisateljeva družina živela na dveh celinah.

Leta diktature so uničila njegovo domovino, nekdaj izgnani Čilenci pa so po vrnitvi želeli pomagati pri obnovi demokracije, saj je bila "v prvih 90. letih še zelo nestabilna," je v intervjuju za DW povedal pisatelj. Sicer so imeli demokratično izvoljenega predsednika, a je Pinochet nekaj časa ostal na položaju vojaškega poveljnika – vse do leta 1998. Nekdanji diktator je umrl leta 2006, ne da bi kdaj koli odgovarjal za zločine, storjene med njegovo diktaturo.

Antonio Skarmeta je leta 2014 prejel najpomembnejšo čilsko literarno nagrado, imenovano premio nacional de literatura de Chile.