"Starost je stanje duha. Če vam zanjo ni mar, ni pomembna," je zapisal že ameriški pisatelj Mark Twain. In nekateri ljudje se res zdijo brezčasni. Nenehno ustvarjalni in ognjeviti. Kot gostja v oddaji, Milena Zupančič. Prva dama slovenskega gledališča je svojo pot neprekinjeno nadaljevala tudi po tem, ko se je pred enajstimi leti uradno upokojila. Samo lani je nastopila v beograjskem gledališču v predstavi Cement Beograd in v hrvaški televizijski nadaljevanki Območje brez signala, v Jančarjevem delu To noč sem jo videl pa je zaigrala vlogo mame Veronike Zarnik.

V karieri je oblikovala več kot 120 gledaliških in več kot 80 filmskih in televizijskih vlog, najbolj pa se je v srca in spomin ljudi vtisnila s filmsko vlogo Mete iz Cvetja v jeseni v režiji Matjaža Klopčiča. Posebno hvaležnost čuti do režiserja Klopčiča, s katerim je po uspehu Cvetja v jeseni ustvarila številne karakterne vloge, zato rada poudari: "Zelo sem hvaležna Klopčiču, da je imel pravi posluh in mi je dajal različne vloge, da nisem ostala le Meta."

Milena Zupančič se je uradno upokojila leta 2011, a še danes aktivno sodeluje v predstavah in nadaljevankah tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in v Srbiji. Tudi med epidemijo covida-19 je veliko delala, predvsem pa je hvaležna za vse priložnosti, ki jih je po upokojitvi še dobila za nastopanje doma in v tujini. Svojevrstno svobodo občuti, ko lahko potrdi sodelovanje le v tistih projektih, v katerih vidi izziv: "Biti mlad igralec je zelo naporno, saj se moraš veliko ukvarjati s sabo. Moraš se predstaviti občinstvu, to pa te mora sprejeti. In ni dovolj, da si dober samo enkrat, moraš se dokazati tudi naslednjič in spet naslednjič. Danes pa me to ne skrbi več, ne ukvarjam se več sama s sabo, ampak res samo z likom."

Ena njenih zadnjih predstav v matični hiši SNG Drama je bila priljubljena komedija z naslovom Boris, Milena, Radko, ki jo je napisal Milenin pokojni življenjski sopotnik, režiser in dramatik Dušan Jovanović. Predstava, ki na zabaven način tematizira in podira tabuje, povezane s starostjo, je nastala tudi kot dokumentarni film z naslovom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba v režiji Matjaža Ivanišina in Rajka Grliča.

Mileno Zupančič vežejo lepi spomini na sodelovanje z različnimi gledališkimi hišami, še posebno rada pa se spomni svoje prve predstave Ribe na plitvini avtorja Toneta Partljiča, s katerim še danes prijateljujeta. Tudi Tone Partljič je eden od tistih upokojencev, ki mu zaradi vsakodnevnih zaposlitev in dela nenehno zmanjkuje časa. V pogovoru je povedal, da je svojo znano komedijo Moj ata, socialistični kulak napisal v enem samem zamahu, za pisalno mizo je sedel od 13. ure do treh zjutraj in tako dokončal celotno zgodbo, ki jo je več časa oblikoval v svojih mislih.

Tone Partljič si danes ne more predstavljati svojega življenja brez ribolova, Milena Zupančič pa ne brez dela na vrtu in občasnega skoka v hribe. Ko bo imela več časa, bi rada več brala in morda skupaj s Tadejem Golobom, ki je napisal njeno biografijo, kdaj zapisala še kakšno zgodbo iz svojega življenja, kajti, kot se rada pošali, "Tadej pravi, da je moje življenje tako polno zgodb, da bi jih bilo dovolj še vsaj za dve knjigi".