Ker tovrstno nasilje nosi različne obraze, ga včasih težko prepoznamo, v javnosti o njem premalo govorimo, zaradi strahu in sramu pa molčijo tudi žrtve.

Pravnica Saša Car, koordinatorica za preprečevanje nasilja in vodja interventne službe Centra za socialno delo Pomurje, opozarja: "Nasilje v družini je prepovedano in nesprejemljivo! Gre za hudo kršenje človekovih pravic in je kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. To pomeni, da ga, ne glede na voljo žrtve, preganja državni tožilec. Gre za tako hudo kaznivo dejanje, da je zanj predpisana zaporna kazen do pet let."

Manuela Moršič, pravnica in strokovna delavka za preprečevanje nasilja na Centru za socialno delo Pomurje, pa poudarja, da Zakon o preprečevanju nasilja v družini v 4. členu posebej obravnava ranljive skupine oseb, med katere spadajo tudi starejše osebe, ki lahko zaradi določenih okoliščin postanejo žrtve nasilja še prej. "Prav gotovo je dejavnik tveganja, da se bo starejša oseba znašla v vlogi žrtve, slabša psihofizična kondicija, ki je lahko posledica bolezni in starosti. Dejavnik tveganja je tudi bolezen, kot je na primer demenca. Starejše žrtve nasilja so izolirane od okolice, nimajo nikogar, ki bi mu povedale, da doživljajo nasilje. Velikokrat sploh nimajo možnosti, da bi šle iz hiše. Dejavnik tveganja je tudi finančna odvisnost žrtve od povzročitelja nasilja."

Še ena posebnost nasilja je, da ga pogosto relativiziramo, zmanjšujemo njegov pomen in ga tako celo opravičujemo. To počnemo zlasti v primerih psihičnega in verbalnega nasilja, ko nekdo kriči na starejšo osebo, jo ponižuje, češ da ne razume, ker je po mnenju nasilneža stara in zato tudi neumna.

Zelo strpni smo tudi do ekonomskega nasilja, ko si nekdo pod pretvezo, da bo skrbel za starostnika, prilasti njegovo premoženje, skrb za starostnika pa opravlja zelo malomarno ali jo čisto opusti: ne skrbi za redno prehrano in jemanje predpisanih zdravil, ne pomaga pri skrbi za osebno higieno starejše obnemogle osebe, ne poskrbi za ustrezno zdravstveno terapijo in medicinsko-tehnične pripomočke, ki bi jih starejša oseba nujno potrebovala za dostojno življenje.

Pred ekonomskim nasiljem niso varni niti starostniki, ki živijo v domu starejših občanov. Direktorica in socialna delavka Doma starejših Kuzma Melita Ficko ogorčeno ugotavlja, da imajo njihovi stanovalci največ obiskov prav v času, ko prejmejo pokojnino. Marsikateri svojec z bančnega računa starejše osebe pobere ves denar in ga porabi zase, češ "saj ti si tako ali tako v domu, kjer skrbijo zate". Tako starejše osebe ne samo oropajo, temveč grobo posežejo v njihovo integriteto in popolnoma povozijo njihovo dostojanstvo, saj si ne morejo več privoščiti niti tako skromnega priboljška, kot je skodelica kave.

Nasilneži žrtvam onemogočajo, da bi zapustile svoj dom in se družile s sosedi ali drugimi sorodniki, ter jih sčasoma popolnoma izolirajo. Nadzor, preprečevanje stikov, namerno izoliranje osebe so tudi oblike nasilja, ki jih okolica tolerira, ker se noče vmešavati, pa bi se v resnici morala; tako vedenje je celo obvezana prijaviti pristojnim organom in tako žrtvi ponuditi možnost, da se reši.

Četudi žrtev nasilja pomoči morda ne bo takoj sprejela ali se ji bo celo uprla ali se vrnila k nasilnežu, mora vedno imeti možnost, da lahko poišče pomoč. Pri nekaterih zbiranje poguma lahko traja tudi več desetletij ali pa ga ne zberejo nikoli. Zato Saša Car in Manuela Moršič, gostji v oddaji Ah, ta leta!, poudarjata, da je na CSD Pomurje in drugih pristojnih službah pomoč žrtvam nasilja vedno na voljo, in to tudi v primerih, ko žrtve povzročitelja nasilja ne želijo prijaviti.