Demografske spremembe v prihodnosti ne govorijo v prid tej bolezni, saj se število starejših, ki zbolijo največkrat, ves čas povečuje. Do leta 2050 naj bi se njihovo število povečalo kar trikratno. Znamo prepoznati demenco, se spopasti z njo ter pravočasno ukrepati za pomoč obolelim?

"Pri svoji mami sem opazila, da postaja drugačna oseba. Postala je jezljiva, skopa, grmadila je stvari in ni nikoli ničesar našla. Ampak se mi je zdelo, da lahko še sama živi. Ko je pa neke noči odšla od doma in ni vedela, kam, in so me ob pol štirih zjutraj klicali policisti, da so našli mojo mamo, takrat sem pa ugotovila, da moje življenje ne bo več takšno kot prej. Sem pa naredila takšno napako kot številni: policistom nisem rekla, naj mi dajo potrdilo, kakšno so našli. Če bi si moja mama zlomila nogo, bi jo takoj peljala v bolnišnico. Ker pa je šlo za zlom v glavi, je nisem peljala na urgenco in sem zaradi tega naredila mami in sebi veliko težav. Kajti, da si prišel na vrsto na psihiatriji, je bilo takrat treba čakati pol leta. In danes ni nič drugače," je povedala zgodbo Neva Železnik, podpredsednica društva Spominčica, ki je slovensko združenje za pomoč pri demenci.

Kot je pojasnila Lea Žmuc Veranič, specialistka psihiatrije iz enote za gerontopsihiatrijo na centru za klinično psihiatrijo na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, se začetni simptomi pri različnih ljudeh različno kažejo. "Če govorimo o alzheimerjevi demenci, ki je najpogostejša, potem so najpogostejše težave kratkoročnega spomina, ko pozabijo poimenovanja oseb in predmetov, ki so jih prej poznali."

Po besedah Milice Gregorič Kramberger, vodje centra za kognitivne motnje na nevrološki kliniki, k njim vse pogosteje prihajajo osebe, ki imajo težave, ki še niso tako hude, ki še ne potrebujejo angažmaja svojcev. "Če neka uradna oseba nekoga najde na tak način, kot je šlo za primer mame od gospe Železnik, potem je že zelo jasno, da ne gre za začetno stopnjo, temveč govorimo že o zmerni fazi." Ob tem dodaja, da se na nevrološko kliniko obrnejo predvsem tisti, ki imajo neke nejasne težave.

Ali je demenca še vedno tabu?
Opazila sem, da demence ni prepoznala splošna zdravnica, je svojo izkušnjo delila Železnikova in ob tem dodala, da se nekoč na medicinski fakulteti sploh niso učili o demenci. "Baje se o njej učijo šele od leta 2000. Demenco zelo slabo prepoznavajo policisti, trgovci, bankirji, frizerji, skratka, vsi tisti, ki delajo v javnih storitvah. In to ni v redu. Morali bi o njej vsaj nekaj malega vedeti že otroci v osnovni šoli. Prve znake bi moral poznati vsakdo. Prej pride oseba k zdravniku, prej se bo lahko začelo zdravljenje," opozarja Železnikova.

Glede tega, da je demenca tabu, se strinja tudi Žmuc Veraničeva. "Vse prepogosto ljudje mislijo: Ah, saj je star, saj lahko pozablja. To pogosto slišimo. Da je to tabu ne le pri nas, ampak tudi v drugih državah, kaže tudi dejstvo, da je recimo Švica v nacionalni program v boju proti demenci vnesla tudi prepoznavanje in ozaveščanje ljudi o tej bolezni. Zdi pa se, da je v zadnjem času vseeno več govora o tej bolezni in upam, da se bo to nadaljevalo."

Kakšni so znaki napredovane stopnje bolezni? Pogosto gre za eno skupino znakov, ki se imenujejo vedenjski in psihični simptomi pri demenci. Govorimo o različnih psihozah, ko imajo ljudje privide in prisluhe, ko imajo simptome depresije, ki je del demence in posebna entiteta. Pogosto se srečujemo tudi z ljudmi, ki so agitirani, verbalno in fizično, in tudi to v okviru demence. Agitacija je ena izmed tistih stvari, ki svojce zelo vznemiri. Mnogokrat je to tudi eden izmed prvih res opozorilnih znakov, ko svojci res postanejo pozorni, pravi psihiatrinja.

Glede tega, ali je bolezen pogostejša pri moških ali ženskih, Žmuc Veraničeva, odgovarja, da se v zadnjem času pojavljajo študije, ki kažejo, da v poznejših starostnih skupinah, 80-85 let, ženske pogosteje obolijo za demenco kot moški, čeprav je včasih veljalo, da naj bi obolevali moški in ženske približno enako.

Nevrologinja Gregorič Krambergerjeva ob tem poudarja, da je pomembno opozoriti, da ni vse, kar zgleda kot demenca, dejansko demenca. En majhen delež stanj, manj kot 10 odstotkov jih je, ki niso nevrodegenerativne demence, torej niso posledica bolezni možganov. "Lahko ima nekdo stanje, ki je videti kot demenca, iz drugih razlogov: lahko gre za pomanjkanje vitamina B12, folne kisline, lahko gre za sladkorno ali jetrno ali ledvično bolezen, lahko ščitnica deluje nepravilno. Ta stanja lahko uspešno zdravimo," pojasnjuje.

Druga zelo velika skupina so t. i. razpoloženjske motnje: depresija je stanje, ki lahko spominja na demenco, ki pa jo lahko zdravimo in se stanje močno izboljša. Nevrološko gledano je treba upoštevati tudi druga stanja: vnetja v možganih, spremembe v pretoku možganske tekočine, kjer lahko, če to ugotovimo, človeka operiramo in se stanje pomembno izboljša. "Lahko gre tudi za maligni proces, skratka, veliko stvari je, ki jih je treba izključiti, preden potrdimo, da je to demenca, ki bo z leti napredovala in se slabšala. Kar se tiče prehrane, vemo, da vse tiste stvari, ki slabšajo dejavnike tveganja za obolevanje za žilnimi boleznimi, kot so slaba prehrana, mastna prehrana, sladkor, kajenje. To vse ni dobro za možgane, zato se temu izogibajmo," še pravi nevrologinja.

Ob misli na demenco številni pomislijo na možnost dednosti. "Kot rečeno, je najpogostejša oblika nevrodegenrativne demence alzheimerjeva demenca: če je ta s poznejšim začetkom, je dednost sicer mogoča, a se svojci nimajo česa bati. Zelo majhen odstotek možnosti je, vendar pa je. Pri alzheimerjevi demenci z zgodnjim začetkom je dednost večji dejavnik tveganja, pri nekaterih drugih vrstah demence pa je dednost še nekoliko večji dejavnik tveganja," pojasnjuje Žmuc Veraničeva.

V oddaji so se dotaknili tudi težave namestitev oseb in drugih tem, povezanih z demenco. Celotno oddajo lahko poslušate s klikom na spodnjo povezavo.