Delovanje gledališča je seveda sovpadalo s študentskim gibanjem, ki je konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let zarezalo tudi v svinčen vsakdan in rigorozen sistem tedanje Jugoslavije. Ko je prišlo do protestov po Ljubljani, je Jovanović sicer že davno diplomiral, kakšnih deset let ga je ločilo od generacije, ki je leta 1968 (in v naslednjih letih še večkrat) stopila na ulice, a predvsem z gledališkim delovanjem je bil enako dejaven del tedanjega večplastnega kulturnega vrenja. Za predstave Gledališča Pupilije Ferkeverk je bilo med študenti več zanimanja, kot je ponudila prostora menza v študentskem naselju Rožne doline. Gostovali so tudi na vseh koncih Jugoslavije in postali svojevrstne zvezde alternativnih krogov.

Z dramatikom, režiserjem in esejistom smo se pogovarjali o tistih prelomnih letih in o tem, kako so ta drugačna od današnjih dni. Pravi, da mu je jamranje današnjih kritikov družbe prav zoprno, pa čeprav je marsikaj od tega, kar trdijo, res. Sicer je tudi sam nezadovoljen z družbo, takšno, kot je, po drugi strani pa ni prepričan, da je bilo včasih vse zlato, danes pa je vse smrad. "Veliko stvari se je premaknilo na dobro. Je pa res, da ne vem, kako in po kakšni logiki se te gnide, ti prasci množijo? Ali je to tista partenogeneza, ko se celice same reproducirajo? Mislim, da toliko barab, kot jih živi danes med nami, v Sloveniji nikoli ni bilo," razmišlja.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Na začetku bi vas vprašal, kako ste se počutili v tistem času; bili ste vendarle deset let starejši od glavnine akterjev, oni so bili generacija, rojena okrog leta 1948, 1949, 1947, vi pa ste bili pri plus/minus 30 letih seveda takrat že precej formiran človek in ustvarjalec. Kako ste kot malenkost starejši človek dojemali vso mladino in brbotanje okrog sebe?
Nič malenkost! Bil sem deset let starejši. Mogoče malo manj, odvisno od tega, koga vzamemo za geometrično sredino. Razlika v letih je povzročila, da je bilo delo z njimi zame silno zanimivo. Brez predsodkov sem se spuščal v iskanje, gledališke avanture in drzne eksperimente, kar bi veliko teže počel s profesionalci. S pupilčki sem se počutil popolnoma svobodnega, bil sem sredi nečesa zelo zelo razburljivega. Oni so bili neverjetno odprti, zagreti, pripravljeni na vse. Dali so mi korajžo. Takrat sem bil že sodelavec Perspektiv. Tukaj sem imel starejše sogovorce, denimo Rožanca, Dominika Smoleta, Tarasa Kermaunerja, Veljka Rusa in tako naprej. To je bilo navdihujoče okolje. Od njih sem se veliko naučil, z njimi sem intelektualno zorel.

S pupilčki, ki so bili bistveno mlajši, pa sem divje popival, razgrajal in žuriral. No, popival sem tudi s perspektivovci. Tiste čase smo se družili skoraj izključno po gostilnah. Tam smo debatirali, polemizirali, kovali načrte za projekte, nekateri so po gostilnah celo pisali. Čeprav že zdavnaj nisem bil študent, sem občasno hodil na filofaks, ki je bil žarišče uporniškega študentskega gibanja. Jaz seveda nisem spadal v ta krog, ampak sem rad poslušal strastne politične debate. Tam je brbotala silovita energija. Ideje študentskega upora, leta 68, vprašanja svobode, seksa, protiideološke kritike in tako naprej so se stikale, se povezovale v duh časa, v srčiko nekega uporništva ... To je nekako ostalo, tudi zame, nekakšna temeljna orientacija v delovanju. Tako da sem se še dolgo potem, ko je gibanje pravzaprav izgubljalo svoj sijaj, svojo bleščavost, svojo moč, še zmeraj vračal na te teme; v literaturi, v svojem delovanju in mišljenju. In še danes se mi ti dve sferi – prijatelji okoli Perspektiv in mlajši fantje iz kroga Filozofske fakultete – čedalje bolj zbližujeta in sta v moji zavesti oziroma v moji ozaveščenosti postali ena in ista stvar.

Zanimivo, tudi sam marsikdaj dojemam, kot da sta to dva čisto druga svetova, v resnici se pa tudi meni zdi oboje na neki čudni podtalni način povezano, ker je vendarle šlo za dva zelo krepka sunka v smeri svobode, osvobajanja od neke togosti, od konvencionalizma. Čeprav sta seveda bila drugačna; Perspektive z eksistencializmom in vso težo, s Pučnikovo usodo, z vsem tem, kar se je takrat dogajalo, in seveda igrivost hipijevske generacije … pa vendarle je šlo za dva sorodna sunka …
Sam sem bil že po naravi zelo igriv in Taras Kermauner si je zame recimo izmislil sintagmo ludist.

Da ste ludist.
Ludist, ja.

Tudi vaše drame so bile recimo takrat Znamke, nakar še Emilija, Norci, Igrajte tumor v glavi. Bile so okarakterizirane kot ludistične, absurdne drame. Pozneje je bilo mogoče več družbenokritičnega v vaših dramah, ampak v tistem obdobju ste bili tudi sami izrazito igrivi.
Ta moj ludizem se je zelo približeval Tomažu Šalamunu, Milanu Jesihu in vsem preostalim. Tudi po občutju sveta so bile to zelo sorodne stvari. Bili smo kot bratje.

Bili ste mlad talentiran in zelo opažen dramatik. Kako ste pravzaprav inovirali dramatiko na norce, na Emilijo, na igro tumor; torej, drame, ki so nastajale pravzaprav v tem istem času ali pa malo prej in so v principu zelo inovirale dramatiko, ki je bila prej vendarle bistveno bolj poetična, eksistencialistična, metaforična? Kako ste v dramatiko vpeljevali te nove vzorce? Na kakšen način je prišlo do tega?
Ne znam odgovoriti na vprašanje, kako je do tega prišlo. Preprosto je prišlo. Prišlo, pošlo in odšlo.

Kako so pa na to gledali starejši in tudi drugi? Recimo Vidmar in ljudje, ki so bili vendarle zelo navajeni, da je drama v Sloveniji in v celem takratnem jugoslovanskem kontekstu resna forma, ki tudi, če je subverzivna, to počne na zelo resnoben način.
Zdaj ste omenili nekoga, ki je bil zelo, zelo drugačen, veliko starejši, veliko modrejši, zelo izobražen in načitan, človek, ki je sam sebe jemal zelo resno, zelo slovesno, zelo usodno. Zveni malo patetično, ampak Vidmar je v slovenski literaturi vendarle edinstven tip.

Bil pa je glavna avtoriteta, na neki način.
Ja, bil je glavni literarni policaj v Sloveniji, pa tudi širše. Bil je vodja Sterijinega pozorja. Bil je pomembna politična figura, to je bil človek, ki je predlagal Tita za maršala, človek, ki je sedel v CK ZK, človek, ki je bil predsednik Sterijinega pozorja.

Sterijino pozorje kot center jugoslovanske dramatike?
Ja. Vidmar je bil pravzaprav zelo hud name. Ker je bil prepričan, da kvarim mladino, da sem jaz tisti, ki goji prezir do režima, do partije in vsega, kar nas je takrat obkrožalo. Vidmar je kot stražar in obrambni steber režima dajal ton generaciji svojih sodobnikov, ki so bili večinoma brezrezervno na njegovi strani. Drugi iz Vidmarjevega kroga, tudi tisti, ki so se pozneje izkazali kot razmeroma previdni, konservativni akademiki, denimo Janko Kos, so bili manj odkrito napadalni do modernizma, kot je bil Vidmar.

Kot kritik je bil Vidmar nekoliko prizanesljivejši do srednje generacije slovenskih piscev. Vsaj napadal jih ni tako neusmiljeno kot nas mlajše. Imel je visoka merila in klasične kriterije. Zelo redko je koga pohvalil. Ampak – treba je priznati – bil je velik. Problem slovenske kritike je bil to, da ni bilo nikogar, ki bi mu dovolil, da v delu zastopa drugačna stališča, da brani modernistično poetiko Šeliga, Dominika Smoleta, Zupana in perspektivovcev, ki jih je starosta praviloma, predvsem zaradi političnih stališč, pribijal na sramotilni steber. Med mlajšo in srednjo generacijo ustvarjalcev pa ni bilo nobenih konfliktov. Bili smo sopotniki, bili smo prijatelj, bili smo si zelo blizu.

Torej vseeno niste imeli občutka, da ste sami ali pa da bi bili izločeni?
Ne, nasprotno. Zelo smo bili skupaj. Tudi Zupana, ki je bil bistveno starejši, smo izjemno spoštovali. Večkrat smo skupaj sedeli, debatirali, tudi kaj popili.
Bili so veseli časi, kajne?
Ja.

Zdi se mi, da je bilo tudi boemstvo takrat malo drugačno kot danes, ko ga je med mladimi vedno manj. Vedno več je poudarka na tem zunanjem videzu, točkah, preformiranju samega sebe. Takrat pa se je tudi skozi boemo dogajala neka svoboda, neki prostor.
Ja, absolutno. Prostor je bil vedno zelo pomemben dejavnik. Takrat je bil aktualen Šumi, ki je bil stičišče in središče te mlajše generacije, kamor smo seveda tudi mi zahajali. Ampak za nas je bil "meeting point" pravzaprav Opera bar. Takrat se mu je reklo Mesing. In tam so se dogajale znamenite pivske turneje. Ko smo mi pili, smo pili deset dni skupaj. Ali pa dva tedna.

V seriji?
V seriji, da. To ni bilo le dva ali pa tri dni, temu ni bilo konca. Ko se je začelo, se je naredila kolektivna magija in smo vedeli, da je to začetek plovbe, ki se bo končala, ko nas bo vsaj polovica obležala. Še danes živo vidim Strnišo, kako leži na golih tleh Mesing bara, ki je bil prekrit s ploščicami ali marmorjem. Poleg njega pa kleči Stanek in ga poskuša dvigniti, a ne more.

Predroben?
Neverjetno, kaj vse se je tam dogajalo.

Okrog vas je bil seveda dosti duhamoren in puščoben svet parol, uradnih govorov.
Ta ludizem je v resnici reakcija, reakcija našega duha in naših teles na dolgočasnost medijev, družbe, politikov, sociologov in vseh tistih partijcev, ki so okrog njih plesali.

Bili ste tudi en ključnih akterjev novega teatrskega dogajanja. Pred tem časom je bil seveda Oder 57, ki je bil 1964 zatrt, Rožančeva Topla greda, kot neko alternativno dogajanje v teatru, potem pa ste vi prišli h Gledališču Pupilije Ferkeverk in postali ključen akter kot režiser teh dveh najbolj znamenitih aktov: predstav Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk in Pa Papa Pupilo in Pupilčki. Kako se spominjate tega, kako ste prišli zraven, za kakšno gibanje je šlo?
Kako sem prišel zraven? Svetina, ki je bil neformalni vodja grupe, in še nekaj drugih fantov je prišlo k meni in predlagalo, da naredimo gledališče. Mi imamo pesmi, ti imaš gledališke ideje … Dobro, bomo poskusili, sem rekel. Vendar, to je bila tako "razče***ana" druščina, da jih je bilo za znoreti težko organizirati v neki red, v sistem, v projekt. Kar naprej so si skakali v lase. Zamislite si Kocbeka, Svetino, pa kdo je še bil ... To je bilo noro. Kar naprej so se cufali, lasali, kregali, metali po tleh. Veliko napora in idej je bilo potrebnih, kako jih nekako zanimirati, skoncentrirati, jim ohladiti glave, da so lahko delali kaj resnega. Po drugi strani pa je bila to najbolj navdihujoča banda mladih ljudi, ki so imeli toliko energije, toliko idej, toliko norosti v sebi, da je to bilo nekaj neverjetnega. Ne prej ne kasneje, nikoli nisem imel take skupine igralcev, kot so bili oni. Pa ne samo zaradi njihovih talentov, ampak zaradi te igrivosti, zaradi te energije, zaradi tega humorja … Tega svet ni videl. Dve leti in pol smo skupaj delali, in ko smo končali, sem bil povsem dezorientiran. In depresiven. Kaj bom pa zdaj počel, ko teh fantov ni več ob meni?

Kakšen je bil odmev na vse to? Kako so vas ljudje sprejeli? To je bilo verjetno precej radikalno in drugačno od tega, kar so pričakovali od teatra?
Res je bilo. Zadnjo predstavo smo imeli v menzi v študentskem naselju. Tam je bilo 1.600 ljudi, pred menzo in okrog po naselju pa še 1.000 ljudi. V spominu imam slike, ko so ljudje splezali na blagajno in z vrha dol tiščali denar blagajniku za vstopnico. Zelo divje je bilo. Da ne govorim o gostovanjih! Gostovali smo od Skopja do reke, pa ne vem, kje še vse. Pol Jugoslavije smo prepotovali. Novinarji so pisali članke, pisali so intervjuje in ti moji fantje so se prevzeli. Začeli so igrati zvezde. Bilo je genialno, res nekaj lepega.

Potem je bil z nami Tomaž Kralj, ki je umrl. Bil je guru. Kot Julian Beck v Living teatru. Lase je imel dolge, svetle. Bil je kot bog. Neke vrste buda. Potem je bil tu Milan Jesih, ki je bil največji zajebant med vsemi. Verjetno tudi najbolj duhovit, poleg Kocbeka. Tudi Kocbek je bil čudež. To so bili krasni fantje. In bili so take energijske bombe … Ne prej in ne pozneje nisem imel take tovarišije okrog sebe.

Pa ste dobili kak navdih za performanse tudi zunaj?
Ne.

Se je kar nekako zgodilo?
Ne. Ti fantje so bili povezani med seboj, ker so bili vrstniki. Družili so se že v gimnaziji in ga srali po Ljubljani. Ampak hkrati so veliko prebrali, veliko pisali in njihovo delo pred Pupilijo je bilo zelo obetavno.

Leta 1970 je nastalo gledališče Glej. To pa je bila že malo bolj organizirana zadeva, v bistvu društvo, ki je potem v naslednjih letih vse do danes predstavljalo sistematično alternativo osrednjemu teatrskemu prizorišču.
Ja, to je bila klasična alternativa ... ker se je tudi igralsko jedro zelo spremenilo. Sodelovali so študentje akademije, prvi, drugi letnik, in tu se je že kazal poskus oblikovanja neke poetike. Takšna, ki ne bo "zažigaška", ki ne bo rušilna, ampak bo gradila vizijo teatra. Na osnovi teh idej, ki so bile takrat v zraku. Tudi knjige so izhajale – Grotovski (Revni teater), Peter Brook in tako naprej.

V bistvu je bil del alternative zelo radikalen, ampak je bila že usmerjena tudi v gradnjo nekega novega modela, ne samo, če vas prav razumem, v kritiko, v razsutje nečesa, ampak je že pokazala, kaj bi ponudila neka nova utopija ali neka nova kreacija, kako bi neki novi prostor lahko nastal v teatru.
Ja, tu smo imeli recimo tudi repertoarno zanimive poteze. In med najbolj zanimivimi je bil Rudi Šeligo s svojo igro Kdor skak, tisti hlap, kjer je formuliral pravzaprav alternativni slog življenja in že vpeljal politiko. Lokalni dejavniki, ki mečejo stanovalko iz stanovanja, so partijska nomenklatura. Ta stanovalka, ki jo je igrala Alja Tkačeva, je prva ženska uporniška figura, najbolj moderni uporniški lik, kar smo jih imeli.

Neverjetno. Uporništvo je bila prej povsem moška domena.
Ja, ampak to je ta šeligovska invencija, ženska v literaturi, ki dobiva čedalje pomembnejše mesto.

Agata Schwarzkobler in potem Ana itd.
Tako je. Ali naj te z listjem posujem, vse njegove drame so prevratniške in inovativne. In seveda tudi zadnje igre – svatba in tako naprej. Torej neverjetna koncentracija. Premaknil je fokus na nežno subtilno človeško vsebino, ki je zanj zmeraj bila in ostala ženska figura.

Glej je sploh uprizarjal dosti domačih avtorjev, kajne? Jesiha, Rudija. Potem seveda med najbolj zabavnimi igrami je bila Jesihova Grenki sadeži pravice?
To je bil hit. Potem je bila seveda ena najbolj daljnosežnih iger Šeligova Čarovnica iz zgornje Davče. Skratka, tako kot je Jesih naredil premik v senzibiliteti, je Šeligo naredil prodor v politično vsebino.

Ampak tudi sam način uprizarjanja se je spremenil, kajne? Kaj se je zgodilo z igro, z režijo v primerjavi z običajnim teatrom?
Uprizoritvene tehnike so bile drugačne. Bolj spektakelske. Vedno se je naredilo neko jedro, se pravi zbor, če uporabimo besedo iz klasike. Silnice oziroma konflikti so bili izrazito novo – staro, kar seveda pomeni politiko, senzibiliteto in pogum. To je bilo zelo očitno. V Mladinskem gledališču smo imeli zaradi te politične provokativnosti zmeraj razprodane dvorane. Takšnega navala občinstva ne prej ne pozneje ni bilo nikjer.

Teater je imel res močno družbeno funkcijo, kajne?
Ja.

To vse nekako izginja. Se vam zdi, da je teater v vmesni fazi, ko bo moral spet najti neko realno vlogo, da ne bo končal kot anahrona forma?
Ne bi rad prerokoval in tudi teater se bo zmeraj pač obnavljal z novimi idejami, z novimi ljudmi, z novimi praksami. Ampak ja, v tem smislu je bilo zares nekaj tako živega, da pravzaprav, če sodimo po tej živosti, imamo danes zelo dober teater.

Absolutno, vsekakor. Ampak ni pa te skrajno razburljive občutljivosti, kot je bila takrat. Še ena stvar se mi zdi važna. Vaša igra Zid, jezero je pravzaprav tudi odmev tega recimo hipijevskega miljeja 68. leta.
Hrvatin (alias J. Janša) je postavil na oder nekaj remakov mojih tekstov. Ampak zgodilo se je, da je bil navkljub dovolj natančni obnovi učinek predstave na publiko popolnoma drugačen. Drugi časi, drugi ljudje!

Svoboda, njene meje.
Tako, svoboda. Včeraj sem bil na premieri Ekshibicionista v Novi Gorici in moj nekdanji študent Marko Bulc je naredil zelo lepo predstavo. Zraven je bil tudi dramaturg Nebojša Pop-Tasić. Igralci so me zelo pozitivno presenetili, nekaj jih je prav nadnaravno dobrih. Tudi ekshibicionizem, se pravi golota, izzivanje ljudi in tako naprej je ena takšna tema, ki je pravzaprav nadaljevanje te seksualne revolucije. Če odpišemo patološki vidik tega.

Ampak tudi Zid, jezero seveda to zelo dvoumno prikaže. Kakšna je pravzaprav usoda tega gibanja konca 60. let, iskanja svobode, seksualne revolucije, osvobajanja, kam je ta svoboda pravzaprav v teh 50 letih po vaše zaplavala? Do katerih robov je prišla?
Saj mi to danes čutimo – ta zoženi prostor, kjer pravzaprav ni več letenja. Na primer roman Strah pred letenjem Erice Jong govori o strahu pred svobodo. Njo sem srečal, veste?

Kaj res?
Da, v New Yorku sem jo srečal in sva šla na pijačo. Izjemna ženska. Nasploh smo imeli takrat možnosti, da smo se družili z zelo pomembnimi ameriškimi ustvarjalci. Susan Sontag in Joseph Brodsky sta v New Yorku prišla na predstavo Osvoboditve Skopja (režijski prvenec Rada Šerbedžije Osloboduvanje na Skopje, op. p.).

Se vam zdi, da se svoboda oz. ta strah, povezan z njo, z leti spet povečuje, da je bil utopični moment konec 60. let in pozneje močnejši, zdaj pa ga je vedno manj? Zakaj se je to zgodilo? Ta generacija je vendarle pozneje prišla do položajev, kjer bi lahko verjetno marsikaj tudi spremenila.
Občutek imam, da se ljudje spreminjamo. S staranjem se starajo oziroma ugašajo neke sposobnosti, ambicije, želje, fantazije. Človek se "zresni", pozabi na mladost, gre v maloro.

Čeprav se vi niste nikoli povsem zresnili, se mi zdi, da vas je ta igrivost vedno držala. Ampak mislim, da je to neki naravni proces pri večini ljudi, ne pa pri vseh.
Hvala bogu. Ampak to je naravni tok stvari.

Umirjanje.
Ja, tako kot se reče: Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most.

Kaj pa je z domišljijo danes? Domišljija je bila tudi ena od temeljnih postulatov tega časa. Vanjo se je zelo verjelo, nastal je celo časopis za kritiko znanosti in domišljijo, torej, o tem se je veliko razmišljalo. Tudi v pesmih, naenkrat je bil svet odprt. Kaj je danes z domišljijo, z umetnostjo? Jo občutite?
Mislim, da umetnost in domišljija ni izgubila prav nobene moči in da je to nekaj, kar pravzaprav živi samo še v umetnosti. Ne v znanosti, ne v družbi, ne v filozofiji te domišljije ni več, so samo še neki racionalni diskurzi, analize, sistematiziranje in tako naprej. Ampak ko beremo največje pisce – in govorim tudi o naših pisateljih, ne svetovni književnosti – je to neuničljiva stvar. Domišljija je zadnja stvar, ki bo umrla.

Torej v osnovi niste apokaliptik, kajne?
Daleč od tega.

Nikoli niste eden tistih, ki bi vedno napovedovali smrt tega in onega, smrt romana, smrt Evrope, smrt človeka. Kajti smrt je tudi modna mantra v intelektualni srenji, kajne?
Da, radikalna kritika je prav tako nekaj zoprnega, nekaj nemogočega. Občutek imam, da se ti kritiki trudijo ubiti umetnost, ker ji niso kos.

Tudi če ima prav?
Tudi če ima prav, ampak prej ko slej ima vsakdo prav, kajne?

Kot pravi judovska šala: optimist in pesimist umreta enako, živita pa drugače.
Ja. Črnogledost in pesimizem sta seveda bistvo totalne kritike življenja. Moja žena je strašen pesimist in midva se v bistvu ves čas prepirava samo okrog tega. Ampak seveda, tudi nekateri moji prijatelji intelektualci so strašni pesimisti.

Zakaj to? Mislite, da pride pri ljudeh to z leti ali gre za osnovno značajsko usodnost, kot bi rekli Grki, ki jo imamo položeno v sebi ali pa ne?
Če vzamemo Perspektive z najbolj črnogledimi napovedmi in jih primerjamo z radoživostjo Pupilčkov, odkrijemo banalnost črno belega slikanja.

Če sva prej rekla, kako so stvari povezane, sta to zares dva svetova.
Ta dva bloka je treba povezati v enega, pa bomo dobili realno sliko sveta.

V bistvu pa je bilo v tistih letih v Sloveniji ali pa v Ljubljani oziroma v središču neke province komunistične države, če malo karikirava, od Perspektiv do časa, o katerem govoriva, in tudi pozneje v 80. letih, zelo živahno dogajanje. Bilo je tudi zelo povezano s svetom, s tokovi ali pa dosti izvirno, dosti igrivo, zanimivo, široko. Danes hočemo včasih vse videti, kot da ni bilo nič.
Svinčeni časi so najbolj krivična sintagma za dogajanje, ki si ne zasluži tega imena.

Ampak je bilo zanimivo dogajanje.
Seveda je bilo zanimivo dogajanje, za nas, starčke, je bilo nepozabno.

Inspirativno tudi za nove generacije, ker se pravzaprav vedno znova zdi, ko je včasih toliko vsega na voljo, včasih pa toliko jamranja, kako se nič ne da, kako ni razmer za kreativnost itd. Zdi se mi, da so bili objektivno gledano časi težji, pa vendar je bilo ustvarjalnosti ogromno.
Mislim, da je kreativnost pravzaprav lastnost živih ljudi, se pravi, ljudi, ki hočejo živeti in ki dajejo življenju prednost pred vsem drugim. Jasno, da se to sliši kot floskula. Kar sem zdaj rekel, ni ne vem kako inovativno, pametno, ampak tudi posploševanje te vrste, da gre vse proti koncu, da se težko živi, da je toliko in toliko ljudi, ki stradajo in tako naprej … To vse je nekaj, kar ne bazira na resnici. Ko sem potoval po Afriki, sem videl ne prav site otroke, kako veselo pojejo in plešejo. Med vojno smo otroci v Jugi čutili pomanjkanje, ampak svojega otroštva se z veseljem spominjam. Ne bi ga zamenjal za otroštvo svojih otrok, ki jim nič ne manjka. Moram reči, da mi je prav zoprno takšno jamranje današnjih radikalnih kritikov družbe. Čeprav je marsikaj od tega, kar govorijo, res. Ampak recimo, da je toliko in toliko podhranjenih otrok, da ljudje nimajo možnosti iti na počitnice, da drugi nimajo možnosti jesti kot ljudje … Jaz sem še zmeraj zelo nezadovoljen z družbo, takšno, kot je. To je osnovno dejstvo. Po drugi strani pa mislim, da na neki način ni res, da je bilo včasih vse zlato in da je danes vse smrad in drek. Veliko stvari se je premaknilo na dobro. Je pa res, da ne vem, kako in po kakšni logiki se te gnide, ti prasci, ki zagrešijo toliko slabega, v Sloveniji množijo? Ali je to tista partenogeneza, ko se celice same reproducirajo? Mislim, da toliko barab, kot jih živi danes med nami, v Sloveniji nikoli ni bilo.

Ampak to pomeni, da bo za umetnost dosti materije?
Ne vem, ali je to ravno zelo zanimivo za umetnost. Kritika družbe me v literaturi ne navdihuje.

V bistvu satira, ki ni toliko zanimiva.
Meni se satira gabi.