Čim bolj se bližamo novemu veku, v čim ožjo dotiko so prišla razna pozemeljska ljudstva, čim bolj so se narodje jeli spoznavati ter med sabo občevati, tem češče se je tudi prikazovala le-ta šiba božja v raznolikih podobah."
Nekoliko drugačna slovenščina nam da slutiti o starosti zgoraj zapisanih vrstic, čeprav je njihov pomen še danes zelo aktualen. In res, kar nekaj let je že preteklo od časa, ko je omenjeno spisal Jožef Rakež in objavil v časopisu Ljubljanski zvon. To je bilo pred stotridesetimi leti, zdaj daljnega leta 1890. Prva svetovna vojna je bila še skoraj četrt stoletja oddaljena, ljubljanski potres pa je spremenil podobo mesta pet let pozneje.
V prvem delu, objavljenem prejšnjo nedeljo, z naslovom "Kako se zavarujemo pred okuženjem skozi špansko bolezen" smo si na kratko ogledali, kako se je poročalo o španski gripi v naših krajih in o ukrepih, ki so jih sprejele državne in deželne oblasti v oktobru 1918. Danes pa bomo nekaj besed namenili pregledu zdravstvenega stanja ljubljanskega civilnega prebivalstva po štirih letih vojne. Prav tako ne moremo mimo dogajanja v Beli krajini, kjer je španska bolezen opustošila marsikatero vas.
Še mrličev nima kdo pokopavati
V drugi polovici oktobra 1918, ko so bile spodnje vrstice napisane, se prva svetovna vojna uradno še ni končala; to se je zgodilo šele dobre tri tedne pozneje (11. novembra). Dan za tem, 12. november 1918, pa je ostal v zgodovino zapisan kot dan razpada Avstro-Ogrske. Politično dogajanje v naših krajih je bilo kar pestro, med drugim je bila še konec oktobra, natančneje devetindvajsetega, ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki se je 1. decembra istega leta združila s kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Kot bomo videli, pa so težke razmere še nekoliko poslabšali takratni politiki, ki so skrb za narod pogosto postavili v ozadje.
"Iz Metlike nam pišejo: Tudi pri nas razsaja 'španska' z vso ljutostjo. Ni skoro hiše, ki bi ne imela bolnika. Vas Radovica je n. pr. vsa obolela z županom in župnikom vred. Še mrličev nima nihče pokopavati. Poleti je razsajala griža, sedaj žanje 'španska'. Ali nas res te zavratne bolezni vse pokosijo? Bržkone bi naše oblasti z deželnim zdravstvenim svetom to najrajše videle, saj se za nas menijo toliko kakor za lanski sneg. Take zanikrnosti ni menda nikjer drugod. Do 50.000 ljudi je brez zdravnika že od 19. marca t. l. [tega leta, op. a.], in to po zaslugi dež. poslanca Mihelčiča in bivšega župana Jutraža, ki sta oba pristaša Šušteršičeve strančice, kar smo svoj čas že povedali v tem listu. Že 2 ali 3 mesece bi lahko imeli novega zdravnika domačina dr. Črniča, ako bi taki `možje´ ne požrli dane besede! Pravijo, da je v to nečedno igro zapleten tudi naš lekarnar, ki je na eni strani govoril za dr. Črniča, na drugi strani pa delal za dr. Kučero, nazadnje smo pa brez zdravnika. Nekoja pisma govore tako! Ljudstvo pa trpi in umira! Pa tudi preklinja tiste, ki so mu pripravili tako usodo. V resnici je neodpustno, da se javni činovniki tako drzno in nečastno igrajo z zravjem [zdravjem, op. a.] širokih ljudskih množic! Metliko in okolico so popolnoma pustili v nemar deželna vlada, deželni odbor in zdravstveni zastop; na milost in nemilost je prepuščena krutim pestem usode. Sedaj ne prosimo pomoči nikogar več, ker vemo, da nima nihče srca za bedno naše ljudstvo! Vseh nas ne pokosi smrt. Nekaj nas le še ostane, ki bomo v svobodni Jugoslaviji plačali račune vsem, ki nas zdaj zatirajo."
Vsa šibkost in nemoč avstrijskih državnih oblasti sta bili sredi oktobra 1918 že zelo dobro vidni. Poleg kritike oblastnikov, ki bi v predhodnih letih obstala na cenzorjevi mizi, lahko tudi že opazimo omembo Jugoslavije, to je nove državne tvorbe, ki bi združevala južnoslovanske narode dvojne monarhije in jih povezala s Srbi, živečimi v Srbiji in Črnogorci.
Nezadovoljstvo nad vmešavanjem oblasti v svojem govoru omenja tudi pisatelj Ivan Tavčar, več o tem pa na koncu današnjega prispevka.
Šole ostajajo zaprte
"Sanitetni svet za Nižje - Avstrijsko je imel včeraj sejo ter je sklenil, da naj vlada odredi, da ostanejo šole zaprte še do 5. novembra. Vladi je bil predložen tudi predlog, da naj se zapro gledališča, kinematografi, variteji in druga zabavišča."
Glas vpijočega v puščavi
"Bolezen tudi v Semiču in najbližji okolici čedalje bolj razsaja; ni ga dneva, da ne bi bilo mrliča, v več hišah so cele družine bolne. In kar je najhuje, nimajo ti bolniki nobene prave hrane, ker tudi na deželi so siromaki, ki so odvisni le od tega, kar kupijo. Najbolj se občuti pomanjkanje sladkorja, katerega smo v avgustu nazadnje dobili. Žive največ od raznih čajev in še ti so neoslajeni. In potem pomanjkanje mesa. Zadnja glava se je v Semiču zaklala meseca februarja, in potem celo leto nič več, tako da ubogi bolniki v najhujši bolezni nimajo žlice juhe. Kdor ima seve denar, dobi meso v Metliki po 24 K kg ali siromaki si tega ne morejo dovoliti. Zato prosimo, naj bi se enkrat tudi na nas spomnili ter nam poslali sladkor in dovolili nekaj glav goveje živine zaklati, mislim da v teku 10 mesecev se bi smelo tudi nam košček mesa privoščiti, katerega so deležni skoro vsi večji kraji teden za tednom. Upamo, da ta pritožba ne bo ostala glas vpijočega v puščavi."
Številne države so se v času vojne spopadale z veliko inflacijo, tudi Avstro-Ogrska pri tem ni bila izjema. Potrebe po financah so poskušali pokriti s tiskanjem novega denarja, kar je privedlo do devalvacije avstrijske krone. Za primerjavo si oglejmo nekaj okvirnih ocen kupne moči krone v primerjavi z evrom (podatki za leto 2015). Spomladi leta 1897 je ena krona ustrezala približno 5,25 evra, leta 1900 je ta številka že nekoliko nižja in znaša 4,60, leta 1915 le še 2,60 evra, naslednje leto 1,73 evra in leta 1917 le še malenkost nad enim evrom oziroma natančneje okoli 1,10 evra. Najhujša inflacija pa je Avstrijo prizadela šele po razpadu Avstro-Ogrske, tako je taista krona leta 1921 ustrezala le še 0,01 evra.
Bolezen se lahko naznani tudi telefonsko
Ptujski list Štajerc je v nedeljski številki 28. junija 1914 objavil prispevek, ki je govoril o dolžnosti naznanjevanja nalezljivih bolezni. Časopis je sicer izhajal ob petkih, datiran pa je bil z dnem sledeče nedelje. Vprašanje je, koliko ljudi je prebralo to številko, saj so kljub nedelji nekateri časopisi izdali posebne številke – v Sarajevu je bil namreč v atentatu ubit prestolonaslednik Franc Ferdinand. Dogodki, ki so sledili, pa so pahnili svet in tudi naše kraje v morijo, ki je trajala naslednja štiri leta.
"Naznanilo je moči podati pismeno, ustmeno, brzojavno ali telefonsko; ako se je podalo telefonsko, mora se takoj ponoviti. V svrho naznanjevanja so se izdale posebne tiskovine (Naznanilo o kužni bolezni), katere pa so dolžni uporabljati le zdravniki in predstojniki bolnišnic, ki bodo te tiskovine dobivali od županstev. Razen te splošne, nalagata zakon in naredba zdravnikom v gotovih slučajih še neko posebno naznalino dolžnost. Naznajati imajo namreč poleg tega vsak prvi primer obolelosti ali sumnje obolelosti na škrlatici, difteriji [davici, op. a.], legarju z marogami [pegasti tifus, op. a.], kozah, azijski koleri, kugi ali egiptiškem vnetju oči [trahomu, op. a.] nemudoma in sicer brzojavno, telefonsko ali, ako se naznanilo tem potom ne more podati, po posebnem selu županu ali politični okrajni oblasti, v mestih svojim ustavom politični deželni oblasti. Na enak način je naznaniti županstvu vsak prvi slučaj steklosti. Naloga župana je, da tudi s strani najkrajšim potom naznani politični okrajni oblasti vsak prvi slučaj ene ravnokar imenovanih bolezni."
Zdravstveno stanje ljubljanskega prebivalstva
Oglejmo si zdaj poročilo mestnega fizikata, urada, ki je skrbel za higieno in preprečevanje nalezljivih bolezni, o zdravstvenem stanju ljubljanskega civilnega prebivalstva.
"Splošno zdravstveno stanje ljubljanskega občinstva bilo je pred vojno in začetkom vojne prav ugodno. Umrljivost znašala je leta 1913. 13,8%, leta 1914. 14,9%. Poslabšala se pa je od leta do leta, osobito pa v tekočem letu in zadnji čas. Ves čas vojne ni bilo nalezljivih bolezni v večjem epidemičnem obsegu: sicer smo imeli tekom vojne koze, kolero, pegasti legar, tifus, razne otroške nalezljive bolezni: vendar se vse te niso razpasle v epidemije, nastopale so le posamezno, niso pa zahtevale nad normalno število smrtnih žrtev. Letos umrlo je do 15. oktobra 1169 oseb, tako da je že konec tretjega četrtletja doseženo število umrlih v normalnih letih. Lani 1917. nastopila je med ljubljanskim občinstvom griža, ki je v normalnih časih se pojavljala le v posameznih slučajih, jako razširjeno. Obolelo je 93 oseb, od katerih je 30 umrlo. Letos se je ta bolezen zopet v jeseni razpasla in zahtevala do 15. oktobra 101 obolenje in od teh 25 smrtnih žrtev. Razven teh pripeljali so v ljubljansko deželno bolnico 21 za grižo bolnih, od katerih je 10 umrlo. V zadnjih tednih je bolezen prenehala, sem pa tje se pojavlja še tak slučaj. Nastopila pa je septembra 1918 v jako razširjeni epidemiji influenca (španska bolezen)."
Potek epidemije španske gripe v Ljubljani
"V Ljubljani bil je čutiti nastop te epidemije v prvem napadu konec letošnje spomladi. Drugi resnejši in obsežnejši nastop pa konec septembra. […] V par dneh primanjkovalo je skoraj v vsakem razredu srednjih in ljudskih šol večje število, do tretjine, oziroma polovice, otrok. Posebno dokazilno je bilo to v Lichtenthurničini šoli, ki je pričela pouk 1. oktobra in so ta dan prav vse deklice prišle v šolo, razun I. v VII. razredu. Takoj prihodnje dni pa so se pokazali v tem in v drugih razredih absence obolelih otrok, tako da jo bilo treba zapreti tudi to šolo, kakor so se zatvorile vse šole 3. oktobra za 14 dni, ker bolezen le ni ponehavala, treba je bilo zapreti šole potom še nadalje do 4. novembra. Zakon o infekcijskih boleznih ne našteva influence med one bolezni, ki jih je treba prijavljati oblastim, radi tega tudi niti približno ni mogoče podati, kako število obolelih, povsem pa se lahko računa, da je obolelo v Ljubljani v zadnjih treh tednih kar več tisoč oseb na influenci. Predvsem otroci do 10. leta, mladina od 10. do 20. in 30. leta. Starejši oboleli so boli [bolj, op. a.] redki, pri starih ljudeh pa je obolenje za influenco skoraj izjema. Če še poudarjamo, da je vsled vojnih razmer, slabe prehrane, slabe obleke, veliko število ljudi jako oslabljenih in slabo hranjenih, da slabe vremenske razmere že itak neugodno vplivajo, si s tem lahko razlagamo razširjenje bolezni in razmeroma veliko število težkih in smrtnih slučajev. Vobče se zdi, kakor da bi obolelo več žensk kot moških: najbrže so ženske s postrežbo obolelih, potem pa tudi vsled mnogih potov in dolgega čakanja pri aprovizacijah [preskrbi z življenjskimi potrebščinami, op. a.], infekciji bolj izpostavljene."
Ne se bati te bolezni, kajti boječih se tako rada prime
"Španska bolezen, hripa ali influenca imenovana, se loti najraje otrok. Utrjujte torej otroke že v zgodnji mladosti! Ne pa da se jih prav zavija okrog vratu in glave, kadar gredo v šolo, medtem ko so njih noge preskrbljene le s slabim obuvalom. Ako se vrat in glava preveč zavija, sili vsa kri v glavo; posledica tega je, da se organi v glavi preveč napolnijo s krvjo in se vsled tega vnamejo. Od tod nahod, vnetje mandelnov in druge vratne bolezni. Vsled slabega obuvala ostanejo noge mrzle: to je znamenje, da je v njih premalo krvi, glava in vrat pa postaneta vroča biti pa bi moralo ravno nasprotno. Zdrav človek mora imeti tople noge in hladno glavo: tople noge odvajajo kri iz zgornjih organov. Že stari pregovor se glasi: tople noge, mrzla glava, zapro zdravniku vrata! Kjer se hripa nasede, se jako hitro širi vsled povzročiteljev te bolezni. Hripa se lahko primerja z neneravnim, a večkrat zelo trdovratnim nahodom. Razširjenje te bolezni se ne more preprečiti, kjer se občevanje z drugimi osebami ne more prekiniti, posebno pri onih osebah ne, ki so k tej bolezni nagnjeni. V eni in isti rodbini pogosto naenkrat zboli več oseb: vsled tega je zelo težko ločiti bolnike od zdravih. Španska bolezen povzročuje katare [vnetje sluznice, pri katerem se izloča sluz ali gnoj, op. a.] in vnetja ter je posebno nevarna za slabotne ljudi, posebno ako imajo že od nekdaj slabotna pljuča, občutljivo prsno mreno in organe v vratu. Pri bolniku se pojavi vročina, če ta traja nekaj, dni, je to znak, da so se vnela pljuča, srce ali kak drug organ. Ker si pa z vročino narava sama pomaga, da s potenjem odstrani slabe snovi iz telesa, je treba da se človek dobro spoti. Da se to doseže, naj se pije vroč lipov čaj, kamilčen čaj ali čaj iz španskega bezga. Svetuje se pri opasnih slučajih poklicati zdravnika da spozna bolezen ter jej hitro odpomore, če postane resno nevarna. Pa še nekaj! Ne se bati te bolezni, kajti boječih se tako rada prime, kakor slabotnih ali od vojne hrane oslabelih!"
Politična influenca na Slovenskem
Za konec današnjega prispevka omenimo še primer "politične influence" na Slovenskem, kot je v govoru na državni gimnaziji v Novem mestu nezadovoljstvo med Slovenci poimenoval priznani slovenski pisatelj in politik Ivan Tavčar. Govor je bil objavljen tudi v časopisu Slovenski narod 2. januarja 1919.
"Druga naša bolezen, ki je v Slovencih prav zelo razširjena, je neka, malo premišljena nezadovoljnost, nekaka politična influenca, ki je nalezljiva kakor španski nahod. Pri nas je vse polno nezadovoljnežev, ki z nikomur na svetu niso zadovoljni, nego s sabo. Če se takih nezadovoljnežev več skupaj združi se takoj zedinijo o gotovih tezah, o katerih potem pričakujejo, da jih cela javnost sprejme kot nekaj nezmotljivega. Vsled tega nastopajo pri nas različne diktature, katere postajajo nadležnejše od trenotka do trenotka. Ne samo v politiko, tudi v slovstvo se je nesla diktatura, in gorje ti, če se ne vkloniš literarnim nazorom, katere ti diktatorji predpišejo. Takoj si izčrtan iz vrste kulturnih ljudi, takoj si postavljen na oder sramote in zaničevanja. Jaz za svojo osebo prenesem lahkodušno take napade, ker poznam samo enega sodnika, ki more soditi o tem, je li na meni kaj kulturnega ali ne. In ta sodnik sem jaz sam, vsakega drugega pa odklanjam."
Bolni vojaki, stekli psi in zapuščeni konji
Vračanje vojakov s fronte je bil radosten dogodek, ki so ga težko pričakovali tako vojaki kot tudi njihovi bližnji. Oblasti so morale poskrbeti, da prihod več tisoč mož ne bi ogrozil varnosti civilnega prebivalstva, zato je bilo treba vračajoče vojake skrbno zdravstveno pregledati. Več o tem pa prihodnjo nedeljo v tretjem delu nadaljevanja, kjer bomo nekaj vrstic namenili tudi bolnim psom in zapuščenim konjem, ki so tavali po mestih.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje