25. junija 1991 so vsi trije zbori slovenske skupščine sprejeli več zakonov, s katerimi je skupščina razglasila samostojnost Republike Slovenije. Ključni dokumenti za odcepitev Slovenije od Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) so bili: Temeljna ustavna listina o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ustavni zakon za njeno izvedbo, Deklaracija o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela pristojnosti federacije na svojem ozemlju.

"Naj živi samostojna in neodvisna Slovenija!" je sprejetje pospremil predsednik skupščine France Bučar. V govoru je poudaril, da osamosvojitev ni niti konec niti začetek slovenske zgodovine, je pa prelomna točka, saj lahko samostojno odločamo o svoji lastni usodi.

Predsednik vlade Lojze Peterle je spomnil, da ko so se odločali za plebiscit, je v imenu vlade dejal, da si predstavljajo osamosvajanje Slovenije samo kot skupno podjetje. "Rad bi ugotovil, da smo bili pri tem uspešni, in dobro bi bilo, če bi na tak način mlada slovenska država storila tudi svoje prve korake."

Predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan pa je v nagovoru poslancem poudaril, da "le če smo Slovenci svobodni kot ljudje in kot narod, moremo dati svoj ustvarjalni prispevek in prevzeti svoj del odgovornosti za demokracijo in mir v tem delu sveta in s tem za nastajajočo enotnost Evrope". Hkrati je zatrdil, da želi slovenska mlada država "odprta vprašanja in morebitne medsebojne spore reševati po miroljubni poti in tako, da ne bodo ogroženi mednarodni mir, varnost in pravičnost, in v dobri veri, vestno in pošteno, na temelju mednarodnega prava. Toda za uresničitev takšnih namer potrebujemo sogovornike enako dobre volje in namer. Namesto tega smo doslej naleteli v glavnem na sprenevedanje, podcenjevanje plebiscitne odločitve državljanov Slovenije pa tudi na odkrite grožnje in zastraševanja."

Po sprejetju ključnih dokumentov je predsednik vlade Peterle obvestil carinarnice, da so od tega dne v pristojnosti Slovenije, delovati so začeli prvi improvizirani mejni prehodi na meji s Hrvaško, ki so jih postavili nekaj dni prej, na mejne prehode je vlada poslala približno 3000 pripadnikov slovenske milice in teritorialne obrambe. Slovenija in Hrvaška sta tistega dne tudi izrazili soglasje s skupno mejno črto, meja na morju pa naj bi bila določena pozneje s pogajanji. Preostale meje nove države so bile določene z ustavnim zakonom po mednarodno priznanih jugoslovanskih mejah s sosednjimi državami.

"Zdaj, ko smo stopili ta odločilni zgodovinski korak, morajo naša ravnanja voditi le razum, demokratičnost, spoštovanje do drugih in zvestoba najboljšemu demokratičnemu in humanističnemu izročilu slovenskega naroda. Prepričan sem, da se danes vsakdo od nas zaveda, kako odločilni in usodni so ti trenutki za naš narod in za druge narode Jugoslavije, da je od naših odločitev odvisna usoda naših ljudi in morebiti tudi usoda nekaj prihodnjih rodov. Ni vselej mogoče predvideti vseh posledic odločitev, včasih je potreben tudi izjemen pogum," je predsednik Kučan posvaril tako navzoče poslance kot ljudi pred zasloni, ki so slavnostno sejo lahko spremljali na TV Ljubljana.

Zavedanje, da osamosvojitev ne bo dosežena le s pogovori

To, da so pred mlado državo negotovi časi, so čutili tudi ljudje. Konec decembra 1990 so na plebiscitu z veliko večino podprli pot v samostojnost in naložili vodilnim, da v šestih mesecih pripravijo vse potrebno za njeno uresničitev. A javnomnenjska anketa, ki so jo 25. junija 1991 objavili v časopisu Dnevnik, je pokazala, da 56,3 odstotka vprašanih dneve po osamosvojitvi pričakuje z optimizmom, 43,7 odstotka ljudi pa je dejalo, da jih prežema pesimizem.

Slutnje, da pot v samostojnost ne bodo tlakovali le za pogajalsko mizo, so potrdili že pekrski dogodki, ko se je Jugoslovanska ljudska armada odločila uperiti orožje proti pripadnikom teritorialne obrambe, pa tudi civilistom, prav tako so nebo nad Ljubljano v nizkem poletu reaktivna letala JLA preletavala na dan sprejetja osamosvojitvenih zakonov, še bolj pa ob slovesni proslavi in razglasitvi neodvisnosti dan pozneje.

"V javnost je vodstvo dalo podatek, da bo do akta osamosvojitve prišlo 26. junija, saj so si s tem kupili nekaj časa in miru. Ko je bila na Trgu republike proslava, je bila Slovenija že samostojna država," pojasnjuje Nataša Strlič, kustosinja iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, kjer so pred 30. obletnico osamosvojitve pripravili razstavo izstopajočih dogodkov in dosežkov Slovenije v zadnjih treh desetletjih.

Množično proslavljanje

Med ljudmi je ob zaskrbljenosti za bližnjo prihodnost vladalo prešerno razpoloženje, po državi so zagoreli kresovi, množica se je veselila na Trgu republike in na prostem po drugih krajih po državi. V televizijskem prenosu so prikazali tudi to, kako so pred parlamentom spustili staro zastavo in dvignili novo. Proslavljanje se je nadaljevalo globoko v noč.

A že med praznovanjem so se proti mejnim prehodom odpravili tanki JLA. Nov dan je prinesel resničnost oboroženega spopada za ubranitev sveže razglašene samostojnosti. Sledila je 10-dnevna osamosvojitvena vojna.

Le malo predstavnikov iz tujine

Osamosvajanje se je dogajalo brez podpore mednarodne skupnosti. "Če gledamo navzočnost tujih predstavnikov na proslavi, vidimo, da jih ni bilo veliko, tujina torej osamosvojitve ni podpirala, želeli so vse skupaj nekoliko ustaviti," poudarja kustosinja Strlič. V Ljubljano so tako tiste dni prišli predvsem deželni glavarji obmejnih avstrijskih zveznih dežel.

Tudi Evropska unija se je odzvala šele, ko so prišli v svet posnetki vojaškega posredovanja in žrtev, kar je bil po besedah zgodovinarke in muzejske kustosinje Nataše Strlič šok za Evropo po tolikšnih letih miru. "Potem pa so se razmere začele hitro razvijati, do konca leta so le ugotovili, da je Jugoslavija v fazi razpadanja." Ob tem oriše tudi širši kontekst slovenske osamosvojitve – proces se je dogajal v času padca železne zavese, Berlinskega zidu, razpadanja Sovjetske zveze.

Spreminjajoče se mednarodne okoliščine, predvsem pa široka poenotenost med ljudmi v Sloveniji, ko so vsi vedeli, kaj je končni cilj, so dala načrtu osamosvojitve neustavljiv zagon. "Poznamo medijsko sliko, vemo, kdo je vodil proces, a ob tem se je ves čas zlagal mozaik, ki je pripeljal do rezultata," pravi naša sogovornica. "Vsekakor je šlo za skupen projekt."

Nastanek nove države ni le politični akt

In kaj vse se je dogajalo v treh desetletjih po razglasitvi samostojnosti države? "30 let je dolga doba, šele ko pogledaš vse te dosežke in mejnike, ugotoviš, kaj vse se je v tem času spremenilo," ob koncu sprehoda po novi razstavi v našem osrednjem muzeju, ki se ukvarja z novejšo zgodovino, pove ena izmed avtoric, kustosinja Irena Ribič.

Sorodna novica Razstava Republika Slovenija 30 let predstavlja legendarne predmete in izstopajoče posameznike

"Nastanek nove države ni le politični akt, s sabo prinese veliko stvari: od novih državnih simbolov, listin, denarja, registrskih tablic in tako naprej – v to je vpleten ogromen aparat," poudari kustosinja Nataša Strlič. Pred obiskovalci se odvijejo izstopajoče teme: politika, gospodarstvo, spremembe na trgu dela, propad in vzpon podjetij, novosti v znanosti in inovacijah, pa kulturi in popkulturi, pomembna vprašanja socialnega varstva, šolstva, kakovosti življenja in hitrega tehnološkega napredka.

Po podatkih Statističnega urada Slovenije je bilo konec leta 1991 prebivalcev Slovenije 1.998.912, na začetku leta 2021 pa 2.108.977. Kar je za en Maribor (110.065 prebivalcev) več, kot jih je bilo pred tridesetimi leti. Dva milijona prebivalcev smo presegli sredi leta 2005. Zvišala se je tudi povprečna starost, in sicer za 7,5 leta. Od sredine leta 2003 je število prebivalcev Slovenije, starih 65 in več let, višje od števila tistih, ki so stari manj kot 15 let.

In vsi ti se vseh sprememb zagotovo dobro spominjajo. Od tega, da je bila leta 1991 neto plača danes nepredstavljivih 47 evrov, do pomembnih zakonov, ki so spremenili gospodarstvo in trg dela: privatizacije, zakona o denacionalizaciji, stanovanjskega zakona, zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. V roke so dobili certifikate, ki jih je večina (58 odstotkov) vložila v pooblaščene investicijske družbe. Kot posledica vsega tega je sledil propad marsikaterega podjetja, a hkrati tudi nastanek novih.

Sorodna novica Največ 30-letnic je prodajalk, moški najpogosteje vozijo težke tovornjake

Kam so nas pripeljali dosežki, padci, razvoj in vse spremembe?

"BDP se je v teh 30 letih realno povečal za 91 odstotkov, nominalno pa za dobrih 3000 odstotkov. Dejansko to predstavlja skok iz slabe 1,5 milijarde v letu 1991 do slabih 41 milijard leta 2020. Gledano na prebivalca, je Slovenija zelo napredovala, BDP se je povečal za štirikrat," oriše zgodovinar Aleksander Lorenčič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož. Nadaljuje, da če pogledamo ta kazalnik po statističnih regijah, vidimo, da prizadevanja po skladnejšem regionalnem razvoju niso bila uspešna, še vedno prednjači osrednjeslovenska regija. A prihodki po gospodinjstvih kažejo drugačno zgodbo in je na prvem mestu celo koroška statistična regija. "To lahko pripišemo dejstvu, da številni državljani hodijo na delo v sosednjo Avstrijo ali še kam drugam."

V začetnih letih so se vodilni lotili tudi najzahtevnejšega procesa privatizacije, pomembno mesto pa je imel tudi prvi stanovanjski zakon. "T. i. Jazbinškov zakon je vplival na to, da so nekateri do nepremičnine prišli po zelo ugodnih cenah," spomni Lorenčič. Danes tako delež lastnikov stanovanj presega 90 odstotkov in Slovenija se po tem uvršča v sam evropski vrh.

Za enega najdražjih in najdlje trajajočih procesov se je izkazala denacionalizacija. Po Lorenčičevih besedah so pričakovali, da bodo postopki rešeni v enem letu, a nekateri niso končani niti danes.

"Gospodarsko področje v teh desetletjih težko ocenimo črno-belo, nekje smo bili bolj, drugje manj uspešni," razmišlja. Hkrati smo bili v tem obdobju priče trem krizam, "kar dokazuje, da so krize del gospodarskega življenja in da se temu ne bomo izognili niti v prihodnje."

To so ugotavljali univerzitetni profesorji v kolažu razmišljanj, ki jih je objavila projektna skupina Slovenska zgodovina z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Delujoča civilna družba pomeni delujočo demokracijo

Civilna družba, ki je v 80. letih z novimi družbenimi gibanji tlakovala pot v spreminjanje partijsko uravnavanega življenja v Jugoslaviji, je svojo dejavno vlogo obdržala tudi v novi državi. "Po eni strani vladi in tistim, ki so na položajih moči, nastavlja ogledalo in je slaba vest družbe, po drugi strani pa vse, ki so na položajih moči, legitimira, saj delujoča civilna družba pomeni delujočo demokracijo," razmišlja sociolog in dekan Filozofske fakultete v Ljubljani Roman Kuhar. V 90. letih se je civilna družba po njegovih besedah institucionalizirala, dobili smo nevladne organizacije, ki so pokrivale področja, ki jih vlada ni opravljala.

"Nobena človekova pravica ni izborjena za vedno in zrcalo, ki ga kaže civilna družba, je vedno potrebno," je prepričan. V letih samostojnosti so se tako izboljšale pravice invalidnih oseb, smo prva država, ki ima v ustavo vpisan znakovni jezik in ena redkih držav, kjer je v ustavo vpisana tudi pravica do čiste pitne vode. In ravno o vprašanju, kako urejati zakonodajo glede vode, bo kmalu potekal referendum. "30 let po osamosvojitvi imam dober občutek, da je civilna družba v Sloveniji vendarle močna in ima refleks, da ko se družba prehitro premika v iliberalno demokracijo," še dodaja Kuhar.

Zaupanje v strankarsko demokracijo plahni

Če je v civilni družbi še vedno veliko odločenosti po participaciji, pa so leta svobodnih in demokratičnih volitev prinesla občuten padec udeležbe volilnih upravičencev na vsakokratnih volitvah. "Volilna udeležba je čez leta začela pešati, vzroki so različni. Zdaj je na dveh tretjinah tiste iz leta 1990 in 1992. Vprašati bi se morali, kaj takšnega je narobe, da po 30 letih nočemo več na volitve in izbirati svojih predstavnikov," poudari zgodovinar Bojan Balkovec, predavatelj lokalne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

V Sloveniji se je namreč ob demokratičnih spremembah uveljavil sistem, ki temelji na političnih strankah. A kot kažejo statistični podatki na lokalnih volitvah, se ljudje vedno manj identificirajo s programi političnih strank in vedno bolj s posamezniki, ki svoja stališča predstavljajo s svojim imenom in priimkom ter lastno listo. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so to predstavili tudi grafično:

Evropska unija je prinesla cel kup prednosti

Ko se je Slovenija osamosvajala, je evropska orientacija postala glavni cilj nastajajočih strank. Do leta 1996, ko je Slovenija podpisala pristopni sporazum, potekajo intenzivni pogovori na vseh ravneh, po tem se v skladu s københavnskimi merili ureja zakonodaja. Leta 2004 je Sloveniji uspel pristop skupaj z devetimi drugimi državami.

"Slovenija si je od vstopa v EU veliko obetala na področju gospodarstva in življenjskega standarda. Hkrati se ambicije niso končale, Slovenija je kot prva med novimi članicami vstopila v evrsko območje in je zato veljala za novo zvezdo Evrope. Prav tako je Slovenija leta 2008 kot prva med novimi članicami predsedovala Svetu EU-ja in bila dobra koordinatorka. Leta 2007 je Slovenija vstopila v schengensko območje, kar je ugodno vplivalo na vsakdanje življenje, še posebej prebivalcev v obmejnih območjih z Avstrijo in Italijo," opiše zgodovinarka Kornelija Ajlec, predavateljica obče sodobne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti.

V času migracijske krize pa je Slovenija po njenem mnenju izgubila zaupanje v EU, saj se je izkazalo, da je Evropska unija zelo okorna in zbirokratizirana ter ni nudila dovolj podpore. Med pandemijo koronavirusne bolezni pa so popustili mehanizmi schengenske unije in smo znova dobili mejne nadzore, prehajanje iz ene države v drugo je bilo zelo oteženo.

"Evropska unija je prinesla cel kup prednosti, počasno izboljšanje standarda, zakonodaja je usklajena z EU-jem. Težava pa je, da slovenska politika, ki je bila po osamosvojitvi ciljno naravnana, danes ciljev nima, ne vemo, kakšna je naša vloga v Evropski uniji," še dodaja.

Upanje v mlade generacije

Ravno pomanjkanje vizije, kaj početi z državo, poudari tudi zgodovinar Božo Repe, predavatelj sodobne slovenske zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in vodja projekta Slovenska zgodovina: "Slovenija se je osamosvojila, ker v Jugoslaviji ni bilo več mogoče živeti, ker so to dopuščale mednarodne razmere in ker so jo ogrožali notranji procesi v Jugoslaviji, predvsem Miloševićev režim. Imela je dva cilja: prvi je bil samostojna država kot višek zgodovine in drugi je bil vstop v evropske integracije. Ni pa imela tretjega soglasja, kaj z državo početi, kaj narediti, da bo državljanom bolje, da bo bolje naslednji generaciji."

Ker ni bilo teh ciljev, so po njegovih besedah stvari pogosto potekale stihijsko. Zdaj sam upa na propulzivni del mladih, ki bo ostal v državi in jo skušal narediti boljšo.