Eden od zadnjih simbolno zelo pomembnih korakov na poti v slovensko samostojnost je bil dokončni odhod pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade iz slovenskega ozemlja. Ta se je sicer začel že poleti, v času, ko je veljal trimesečni moratorij, sprejet na pogajanjih z evropsko trojko na Brionih. V Brionski deklaraciji, ki je končala vojno za Slovenijo, je bilo ob moratoriju na osamosvajanje zapisano tudi, da se mora izvesti deblokada vseh enot in objektov JLA-ja, brezpogojen umik enot JLA v vojašnice, odstranitev vseh barikad s cest, vrnitev vseh sredstev in opreme JLA ter dezaktiviranje enot Teritorialne obrambe, a so hkrati že tedaj tekla zakulisna politična dogovarjanja med slovenskim in srbskim političnim vrhom o položaju JLA v Sloveniji.

Sorodna novica Brionska deklaracija je končala vojno in Slovenijo postavila na politični zemljevid

Slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek je namreč vprašal srbskega člana Borisava Jovića, kaj meni o morebitnem umiku JLA iz Slovenije. Jović, ki je govoril v imenu srbske delegacije, je bil temu takoj naklonjen, je pred meseci za MMC pojasnil zgodovinar Jure Gašparič z Instituta za novejšo zgodovino. Deset dni po brionskem razočaranju je torej sledilo pozitivno presenečenje, ki je hipoma nevtraliziralo najspornejše točke deklaracije. JLA je sklenil, da začne umik iz Slovenije.

"Pot do odhoda JLA iz Slovenije je bila dolga in naporna. Poletje 1991 je bilo veliko pogajanj tako na lokalni kot na državni ravni. Prisotni so bili tudi opazovalci iz Evropske unije, kar je bila posledica sklepov na brionskih pogajanjih. Do 15. oktobra nismo vedeli, kako bo ta umik potekal, čeprav so se enote umikale že od 23. julija, ko so se pomikali konvoji po cestah in so na jug iz Slovenije letela tudi letala in helikopterji, saj je bila odredba zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, da se 31. korpus (mariborski korpus) umakne v Bosno in da se 14. korpus umakne v Srbijo. Oktobra so torej iz Slovenije odhajali ostanki jugoslovanske armade," je dogajanje opisal Boris Žnidarič v tematskem pogovoru iz serije Vojaška organizacija na slovenskem ozemlju v preteklosti, ki jo pripravljajo v Središču za javno zgodovino, ustanovljenem na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Žnidarič je bil med osamosvajanjem Slovenije član več pogajalskih delegacij, po dogovoru o umiku JLA iz Slovenije pa je vodil in nadziral odhod zadnjega jugoslovanskega vojaka s koprskega pristanišča.

Pogajanja o usodi težkega orožja

Slovenska stran je skrbno nadzorovala vse stopnje umika jugoslovanske armade. Najtežavnejše so bile selitve častnikov in drugih zaposlenih uslužbencev, saj so imeli številni družine, ki so bile že integrirane v slovensko okolje in se niso želele seliti v negotovost. Številni častniki so zato izstopili iz JLA ali celo zaprosili za sprejem v Teritorialno obrambo, v prispevku v 2. delu Slovenske novejše zgodovine zapiše zgodovinar Damijan Guštin. Zamujal je tudi umik orožja, saj so na Hrvaškem potekali vse pogostejši spopadi in so se v JLA bali, da bi utegnili Hrvati to orožje zapleniti. Okoli 150 tankov so tako celo prepustili Teritorialni obrambi.

"Pogajanja so bila zelo naporna, saj so si predstavniki sekretariata za obrambo prizadevali, da bi odpeljali čim več, kar bi lahko uporabili na Hrvaškem, v Bosni in še kje," je pojasnil Boris Žnidarič.

Tehnične podrobnosti umika še zadnjih 2400 vojakov JLA si uskladili 18. oktobra delegacija Slovenije, ki jo je vodil Miran Bogataj, in predstavniki zveznega sekretarja za ljudsko obrambo pod vodstvom admirala Ljubovoja Jokića. Sklenili so, da je zadnji rok za umik JLA 25. oktober.

V avtomobilih so častniki odnašali tudi belo tehniko

Umik svojih zadnjih kontingentov so v JLA nameravali izvesti prek Italije, a so Italijani odobritev preklicali. "Nato smo mi predlagali, da ponudimo Luko Koper." Razlog je bil po Žnidaričevih besedah preprost – vojska je do takrat odpeljala vse, kar se je dalo. Iz vojaških stanovanj so na primer odnašali tudi radiatorje, "v ladah in nivah ter drugih avtomobilih, ki so jih imeli na razpolago oficirji, se je znašlo marsikaj." "Zato je bil naš interes, da jim ponudimo umik iz Luke Koper, saj smo želeli, da ostane čim več vojaške tehnike v Sloveniji," je nadaljeval.

21. oktobra je v Luko Koper priplula vojaška ladja Galeb, na katero je šlo okoli tisoč vojakov. Nato pa so pripluli še črnogorski trajekt Sveti Štefan in dve vojaški transportni ladji, 25. oktobra pa tudi malteški trajekt Venus in vojaški trajekt PO-9.

"Prav na zadnji dan 25. oktobra sem naročil patrulji koprske prometne policije, da me zapelje do Dekanov. S terena smo dobili informacijo, da je dolga kolona vojaških in civilnih vozil. Videli smo, da stoji kolona avtomobilov, naloženih s pralnimi stroji in vsem mogočim, tu in tam je bila kakšna družina," se spominja Žnidarič. Ko se je vrnil v Luko Koper, je na pogovor povabil generala Pavlova, ki je poveljeval 14. korpusu, nameščenemu v Ljubljani. "Rekel sem mu, da lahko naredim častniško gesto, da omogočimo oficirjem, da se prek vrste vkrcajo na malteški trajekt Venus. General je rekel, da bi bilo oficirjem to zelo všeč. Ko sem to naročil svojim sodelavcem, so me gledali po strani, češ, kaj se pa greš. Pozneje sem jim pojasnil, da več lad, stoenk in fičev kot bomo vkrcali, več vojaških tovornjakov bo ostalo v Luki Koper. Včasih torej navidezno prijazne geste lahko pomenijo kaj drugega."

Napeto ozračje na obeh straneh

Ob prvem vplutju v koprski zaliv je ladjo Galeb spremljal rušilec Koper. "Kako simbolno – v Luko Koper pride rušilec Koper," je pripomnil Žnidarič in dodal, da je takoj povabil na pogovor poveljnika ladje, na krovu katere je bil tudi poveljnik mornariške akademije. Prišla sta oba. "Čudila sta se, zakaj protestiram, saj da je vanje uperjeno orožje teritorialne obrambe in milice. Vprašal sem, zakaj se čudijo, saj vemo, kdo in pod kakšnimi pogoji zapušča Slovenijo. In zahteval, da takoj ukažejo umik Kopra, sam bom pa ukazal, da se orožje obrne za 90 stopinj. To se je zgodilo."

In kako je potekalo zadnje dejanje? Kaj se je dogajalo ob izteku določenega roka za odhod? Žnidarič je naročil, da se ob 23. uri umaknejo iz vidnega polja JLA vse slovenske enote. "Častniki JLA so bili pretirano občutljivi, saj so nekateri za sabo puščali družine, udobje, ki ga ne bodo deležni tam, kamor so odhajali, nekateri so morali na bojišča na Hrvaškem. Razdražljivost pa bi lahko zanetila iskrico za spopad. Zato smo ob 23. uri umaknili enote, razpostavili nekaj ostrostrelcev, na ankaranski strani je bila posadka, ki bi ukrepala, če bi do česa prišlo."

Ob 23.50 so zadnji vojaki stopili na trajekta. "To sem sporočil ministru za notranje zadeve in ministru za obrambo RS. Točno ob polnoči so se po državi oglasile sirene in cerkveni zvonovi. Ladji sta izpluli iz Luke Koper, potrebovali pa sta še nekaj časa, da sta zapustili slovenske ozemeljske vode."

"Odgovornost za obstoj in prihodnost slovenskega naroda"

Z umikom JLA je Slovenija dosegla še enega od pogojev za mednarodno priznanje. 26. oktobra 1991 so na državni ravni pripravili slovesnost. "Na naših tleh ni več tujih vojakov, svobodo in suverenost varujejo naše sile," je oznanil načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije Janez Slapar. Obrambni minister Janez Janša je poudaril, da je Slovenija postala varna "in varnost je temeljni pogoj stabilnosti in ekonomskega razcveta". Medtem ko je predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan poudaril, da je zdaj v celoti "v rokah Slovenije in njenih organov odgovornost za obstoj in prihodnost slovenskega naroda."

Od leta 2015 je 25. oktober v Sloveniji državni praznik – dan suverenosti.