Če smo mi v pričakovanju svetovnega prvenstva v naši dolini, pa so v teh krajih že popolnoma osredinjeni na naslednje zimske olimpijske igre, ki jih bo skupaj z Milanom čez tri leta gostila Cortina d'Ampezzo. Dobbiaca ni na seznamu zelo razpršenih prizorišč, ki bodo v središču pozornosti športne javnosti čez tri leta. Je pa Dobbiaco prizorišče, kjer se vsi tekači zelo radi ustavijo. Prav zaradi bližine svetovnega prvenstva je marsikdo pričakoval, da bo tokrat konkurenca precej okrnjena, na koncu pa smo tu pospremili prej kot ne vse, ki kaj veljajo v teku na smučeh. Vse bolj pa so v ospredju Švedinje med ženskami in Norvežani pri moških.

V soboto Norvežani na prvih sedmih mestih

Predvsem Norvežani le stežka spustijo zraven še koga. Sobotni tek na 10 kilometrov je tako minil kar s sedmimi Norvežani na prvih sedmih mestih. In čeprav se nam že lep čas zdi, da mednarodna tekaška srenja vse bolj igra po notah Norvežanov, pa nas vodilni prepričujejo, da le ni tako. In njihov glavni argument je, da, če bi drugi vlagali v smučarski tek toliko, kot vlagajo Norvežani, bi bili tudi drugi lahko približno tako uspešni. In moram prikimati, da to najbrž drži in da se vloženo v kar koli mora seveda nekje poznati. Sploh ob pravilnem delu, in o norveški stroki v teku na smučeh res ne gre dvomiti.

Pogled na druge reprezentance je tak, kot je. Zanimivo, da so med moškimi močno popustili tudi Švedi, ki pa naj bi predvsem v 20-letnem Edwinu Angerju imeli svojega aduta za prihodnost. Švedinje vsaj na distancah nimajo take prevlade kot Norvežani, v sprintu pač. In že danes si upam napovedati, da bo v finalu sprinta pod Cipernikom tekla vsaj polovica švedskih tekačic. Vsak odmevni dosežek predstavnikov srednje Evrope takoj zbode v oči, saj jih v celotni sezoni lahko prešteješ na prste obeh rok. Daleč največ pa so v tem, nam najbližjem delu tekaškega sveta, zagotovo izgubili prav Italijani. Malo jih že skrbi, kako bo čez tri leta, saj so bili ob zadnjih zimskih Igrah v Torinu še del svetovne elite. Zdaj so daleč stran.

Javnost pričakuje le odmevne dosežke

Tudi slovenski tek na smučeh je zagotovo pred Planico imel popolnoma drugačne načrte še pred letom ali dvema. Le nekaj dni pred druženjem v Planici bi bilo nesmiselno iskati krivce, zakaj se je to zgodilo. Zdaj je treba iz tistega, kar imamo, in iz imen, ki bodo znana v ponedeljek, najbolje možno zastopati naše barve. Najbrž pa na velikem tekmovanju najmanj v zadnjih 20 letih apetiti še nikdar niso bili nižji.

Za nameček večji del javnosti pričakuje le odmevne dosežke. To, da so nekateri po zadnjih olimpijskih igrah naredili ogromen napredek prav zaradi priložnosti, ki so jo dobili v Pekingu, pa prej kot ne zanima le dotične tekmovalce in njihove najbližje. In ena od tekmovalk mi je po končani desetki rekla, da če bi se namensko delalo že vsaj od tedaj, ko je Planica dobila tudi tekaško prvenstvo, ne samo skakalnega, bi bilo najbrž drugače. Ob vsem pa je marsikdo tudi vsaj zadremal, da ne rečem, zaspal ob tekaških medaljah v Seefeldu in Oberstdorfu. V športu, kaj šele vrhunskem, pa spanja, niti dremeža pri odgovornih ne sme biti.