Pred enim letom je pod Poncami proslavljal, ko je prav za konec zime poletel do osebnega rekorda 246 m. Za njim je bila daleč najuspešnejša sezona, ki jo je končal z desetim mestom v skupnem seštevku svetovnega pokala, kjer je v Willingenu prvič v karieri stopil na oder za zmagovalce, iz olimpijskega Pekinga pa se je vrnil s srebrno kolajno z ekipne tekme.

Zdaj se srednji izmed bratov Prevc, ki je pred kratkim dopolnil 27 let, pripravlja na zadnji skok kariere. Opravil ga bo v soboto med serijama ekipne tekme. Odločitev o koncu športne poti je sprejel že pred zimo, v kateri ni več tekmoval. Zdaj ga torej čaka še zadnje dejanje na letalnici bratov Gorišek. Kljub športnemu pokoju pa mu še zdaleč ni dolgčas, saj je zelo dejaven na številnih področjih in mu praktično zmanjkuje časa, da bi postoril vse, kar si želi. Črto pod kariero je potegnil v spodnjem intervjuju.

Pred vami je zadnji skok kariere. Je kaj treme? Ga komaj čakate?
Kar se tiče treme, se bo verjetno še pojavila, ker bo težko brez nje. Že nekaj časa čakam na ta skok.

Že lani se je v Planici šušljalo o vašem morebitnem koncu kariere. Kdaj je točno prišlo do te točke, ko ste si rekli, zdaj je pa res konec?
To je pomembna odločitev in si nisem dovolil, da bi bila kar tako ta prelomna točka, saj je toliko časa trajalo. Ljudje so, kot kaže, sklepali. Želel sem se sprijazniti s tem, da je to res to. Takrat je to pretehtalo.

Končali ste kariero po najuspešnejši sezoni, ko ste konstantno skakali med najboljše in osvojili tudi olimpijsko kolajno. Vas ni morda zamikalo, da bi pa vseeno še potegnili za kakšno leto?
Prej nasprotno. Sem človek, ki stremi k izpopolnjevanju samega sebe. Se že ponavljam, ko stalno govorim eno in isto. Po tisti sezoni je bilo v skokih odkljukanih ogromno ciljev. Nešteto jih seveda še ostaja, ampak ostaja pa še ogromno kljukic na drugih področjih, na katere se športnik sploh ne fokusira. Določenih področij človek nima niti možnosti v življenju vseh spoznati. Takrat, ko so drugi fantje začeli treninge, so mene bolj pritegnile te neodkljukane stvari drugih področij. Potem je bila naenkrat tu zima in sem spoznal, da bo, kot je trenutno.

Ste dolgo časa razmišljali o tej odločitvi? Vas je morda že predtem kdaj prešinila ideja o koncu kariere?
Zagotovo pred kakšnimi sedmimi leti.

Kdaj, ko je bilo težko?
Ne toliko težko. Kar je bilo po svoje težko, je bila tista brca v rit. Velikokrat sem se po koncu Planice oziroma po koncu sezone vprašal. Razdelal v glavi. Si rekel, ne to še ni to, kar želiš v skokih narediti, in zaradi tega sem vztrajal. Če bi morda dobil olimpijsko medaljo, in ne vem, kaj še rezultatsko dosegel ter naredil dolge polete, ki mi jih je uspelo to zadnjo sezono, pri svojih mladih 20 letih, bi pa verjetno že takrat zajadral novim izzivom naproti, in ne šele zdaj.

Ste uživali to zadnjo sezono? Je bila poleg rezultatov tudi nasploh za vas najlepša sezona?
Vse skupaj. Obojestransko. Torej hkrati najlepša in najnapornejša. Verjetno me je tudi najbolj utrdila kot človeka za naprej. Ko ti enkrat gre tako, odneseš ogromno stvari.

Omenili ste odkljukane cilje. Je bil osebni rekord ob koncu lanske Planice češnja na torti vsega skupaj?
Če rečeva češnja, je verjetno kar premalo. Zato si tudi upam po enem letu skočiti. Ko me ljudje vprašajo kar koli glede zadnjega skoka, najprej pomislim na ta polet in ob tem tudi tistega v Vikersundu. Takrat sem prvič tako rekoč presekal, da nisem bil tisti padalec na letalnici. Ko se trudiš, da sploh ostaneš v zraku, ampak je šlo daleč. 243 m v Vikersundu je kar takoj zapisanih za tistim finalnim planiškim v nedeljo. Šele potem pa začnem razmišljati o tistih statistikah in rezultatih, ki so zapisani pod dosežki.

Glede na to, da skakalci veliko govorite o občutkih, so potem občutki ob takem poletu še toliko lepši ali boljši, kot takrat, ko dosežeš res dober rezultat?
Po tistem skoku v Vikresundu je meni postalo vseeno v smislu, da sem tam zgolj kot predskakalec. Dobil sem tisto, kar sem želel. Prišel sem in mi je uspelo, da sem končno po zraku letel in ni bilo samo padanje. Glavni cilj Vikersunda je bil takrat dosežen. Potem sem moral naprej vse skupaj izpiliti. Medtem pa so imeli drugi tekmo svetovnega prvenstva. Glede na tiste skoke, ki sem jih opravil sočasno, ko je bila tekma, raje ne bi rekel, kje bi bil …

Zadnji skok bo na letalnici, kar po enem letu mirovanja ni kar tako. Verjetno ne greste kar iz nič znova na polete. Kakšne so bile priprave?
Teoretično bi se tudi dalo, ampak bi bilo potem en kup enega mučenja in bi se samo peljal čez, da bi preživel, kot pa kar koli drugega. Hočem, da je zadnji skok, kot je treba, in da vsaj tisto, še vedno malo magično mejo, 200 metrov, presežem. Vključno z državnim prvenstvom poleti sem verjetno po lanski Planici naredil vsega skupaj nekje 15 skokov. Pred kratkim, dokler se je še dalo, sem šel malce trenirat na Bloudkovo velikanko, in moram reči, da je podobno kot kolo. Ko enkrat znaš, ostane v tebi. Je pa treba kalibrirati svoje notranje znanje na trenutno telesno stanje. Ko sva govorila o občutkih, bi laikom najlažje te občutke, o katerih ves čas govorimo, tako predstavil. Vsakodnevno svoje občutke kalibriraš na telesno stanje. Zdaj sem jaz moral vse skupaj narediti po malo daljšem obdobju. Zato hitro nastane težava. Ena mojih večjih pogostih napak je bil zgolj malenkost drugačen položaj v počepu. Tu govorimo o milimetrih. Razlike so tako majhne, da mislim, da jih naša čutila sploh niso sposobna zaznati pri hitrosti 95 km/h. Posledično imaš lahko iste občutke, razlika v metrih pa je takšna, da ne, da nisi na stopničkah, ampak te sploh ni v finalu. Zaradi tega so preskoki ogromni, ker moraš nekaj spraviti v podzavest in potem v tem stanju vzdrževati.

Ste se potem kdaj znašli v položaju, ki se vam je zdel brezizhoden, saj preprosto niste vedeli, kaj je narobe?
Praktično stalno. Ne, da veš, da te občutek vara, ampak, ko spreminjaš, se ti zdi, da delaš ogromne spremembe, potem pa vidiš, da si zgolj popravil za nekaj milimetrov. Vsa skakalec bo povedal, da, ko ti ne gre, premikaš skale, pa se nikamor ne premakneš. Ko ti pa gre, postane popolnoma enostavno. Ko ti enkrat uspe prebiti vse skupaj minimalno, si rečeš, kaj sem pa prej delal. Večkrat je bilo tako, ko ti po več treningih ali več tednih poskušanja odpravljanja napak in iskanja izboljšav končno uspe, da ti trener ne reče, to je bilo pa bolje, ampak pravi, ali je bilo tako težko. Pa ne, da je bilo tako težko, ampak, dokler nisi tam, ne veš, kako je. Potem se trudiš, da tam ostaneš oziroma še nadgradiš.

Kaj so vam skoki dali v vseh teh letih?
Vzgojo, navade, delavnost, organiziranost … Se kar nabere. Pogled v svet. In seveda mnogo prijateljstev.

Sezona je zdaj pri koncu. Ko ste jo spremljali, ste kaj pogrešali vse skupaj, tekmovalni ritem, potovanja …
Poleti sem večkrat rekel, da čisto nič še ne pogrešam, a sem med zimo spoznal, da sam sebi lažem. Ugotovil sem, da malce pogrešam, a sem vse, kar sem počel zadnje leto, še toliko raje počel. Zaradi tega nisem pomislil, da bi se vrnil. Zanimivo, da me ni najbolj zagrabilo, ko sem gledal tekmo, ampak bolj, ko sem videl, da imajo ravno recimo dopoldansko aktivacijo. Ko sem videl kakšne posnetke tega. Ti pride v glavo vsa tista rutina in vse, kar pride zraven. Podobno, ko so bili kakšni posnetki ponedeljkovih treningov. Redni tedenski treningi, ki so bili obenem obveza in nuja, da si v športu uspel, hkrati pa so predstavljali zelo prijetno druženje. Na treningih sem tudi izvedel, kaj se v celotnem športnem svetu dogaja. Mi sploh ni bilo treba spremljati, saj sem vse izvedel od drugih.

Glede na to, da so skoki ekstremen šport, vam manjka adrenalina, ki je na skakalnicah vedno prisoten?
Ne bi rekel, da ga pogrešam, bom pa zagotovo verjetno v kakšne take nenormalne vode še zapeljal. So še kakšne kljukice tudi na adrenalinskem področju, ki jih še želim doseči. Bomo pa videli, kdaj bodo prišle na vrsto.

Lani ste osvojili olimpijsko srebrno medaljo. Večkrat ste dejali, da vam za zdaj še ne pomeni toliko, kolikor vidite, da dejansko takšna medalja pomeni ljudem. Se je kaj spremenilo? Drugače čutite veličino olimpijske kolajne?
Mogoče bom, kot sem prej dejal, da sem pozimi spremenil mnenje glede poletja, čez čas ugotovil, kaj mi zares pomeni. Malce se spreminja. Poleti sem že malce pozabil, da so bile pred pol leta olimpijske igre. Sem človek, ki takoj, ko se stvar zaključi, preklopi. Popredalčkam stvari, poberem, kar mi lahko koristi, in grem z mislimi naprej. Vem, da bo ta medalja naredila največ za mojo prepoznavnost. Ljudje se me bodo najbolj zapomnili prav po njej. Zmeraj bolj se to opaža. Verjetno mi bo odprla največ vrat. Pred nekaj meseci nisem točno vedel, kje jo imam, saj sem pozabil malce, kam sem jo pospravil. Zdaj pa je na posebnem mestu, ampak bolj zaradi želje dekleta, ki jo je hotela tja postaviti.

Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?
Pred ekipno tekmo lani na olimpijskih igrah. Takoj po tistem tretjem treningu, ko sem prišel v garderobo. Še preden je bilo čisto jasno, kdo bo skakal. Potem ko je bilo znano, pa morda še bolj. Takrat sem bil verjetno najbolj iztrošen v celi karieri.

Takrat je bil z Anžetom Laniškom, vašim vrstnikom, s katerim sta dala veliko skozi, to res težak boj.
Večkrat pravim, da sva drug drugemu pomagala, da obstajava. Nekje pri 13 ali 14 letih sva začela v svoji generaciji izstopati. Veliko je pomenilo, da sva imela drug drugega in sva si bila stalna konkurenca. V zadnjih letih je Anže dozorel, postal osebnost in profesionalec, da mu dam lahko samo kapo dol. Se ga pa še spomnim, ko je bil najstnik, ki se je hitro razburil. To je kazal tudi na zunaj. Videlo se je, da je zelo resno jemal najine interne dvoboje, jaz pa sem bil bolj sproščen. Čestital sem mu in si rekel, naslednjič te bom pa poskušal "nažgati". Anže je res profesionalec profesionalcev. Eden tistih ljudi, ki je stoodstotno zavezan športu. On je začel aprila trenirati za naprej, jaz pa ne, saj, kot pravim, preveč izzivov vidim na drugih področjih. Ogromno športnikov ima življenjski cilj, da v športu dosežejo največ. Zame je bilo to veliko poglavje v življenju in v katero sem zadnja leta vlagal maksimum. Zavedam se, da bi lahko kakšno sezono naredil več, kot sem. Sem pa pri sebi začutil, da če želim še kje drugje kaj narediti, je treba počasi iti naprej.

Zadnji dve sezoni sta za slovenske skoke res izjemno uspešni. Kaj je tisto, kar je prinesel Robert Hrgota v vlogi glavnega trenerja, da je tako uspešen? Je ključna ta njegova sproščenost?
Vedno bolj opažam, da v skokih za glavnega trenerja ni tako nujno, da je odličen trener, kot to, da zna biti dober psiholog. Ko enkrat vodiš športnike na tej ravni, so večino profesionalci. Prihajajo mlajše generacije, a je zadaj vedno trener, ki pelje naprej in trenira. V vodenju reprezentance pa sta pomembnejši ta vodstvena in psihološka vloga. Ko skakalcu gre, mu gre. Ga moraš le malce usmerjati. Odličnega trenerja v prvi vrsti potrebujemo doma, ko se malce zalomi in koga pošljejo domov na treninge. Takrat potrebuje doma strokovnjaka, ki ga bo spravil nazaj. Hrgota je prinesel svojo sproščenost. Bil je že pomočnik in se je marsičesa naučil. Z nami je tudi tekmoval. Ve, da ko se trenira, je on kot trener glavni. Po koncu treningov pa smo lahko prijatelji. Odnos je nadgradil, ko je postal glavni trener. Prepusti odgovornost, da vsak pelje svojo pot, ki jo vidi kot idealno. Udari po mizi, ko je treba. Ve, kdaj je treba. Je pa tudi zelo sproščen. Kljub temu da smo individualni športniki, je neverjetno, koliko timski duh pripomore k vrhunskemu rezultatu.

Ko govoriva o vaši karieri, težko greva mimo fenomena družine Prevc. Vsem štirim je uspelo stopiti na oder za zmagovalce. Je bilo kdaj težko biti Prevc? Namreč v svetovni pokal ste prihajali ravno, ko je bil Peter najboljši.
Tista njegova sezona je bila res lepa. Pisala se je pravljica. Imela je nekaj vmesnih črnih lukenj. Konkretno govorim za novoletno turnejo. Tisti Oberstdorf mene še verjetno bolj boli kot njega. Tako bi si zaslužil zmago, da bi bil drugi skakalec, ki bi osvojil vse štiri zmage. Spustili so ga v bistveno slabše razmere kot njegove glavne konkurente. Skok je bil vseeno vrhunski. On je morda že pozabil, ga sicer nikoli nisem spraševal, a jaz ne morem. Saj sta si prva dva zaslužila, ampak jima iskreno ne morem privoščiti, saj bi moral biti Peter prvi. Mogoče je bilo zame kdaj težko, ampak stopiš v čevlje, ko te nekako okolica v to pripelje. Kar prinese ogromno minusov, sem iz tega skušal izvleči tudi kakšne pluse. Je bilo pa včasih težko, kar se tiče drugih fantov, da niso imeli občutka, da smo kar koli privilegirani na trenutke. Zato še danes poudarjamo, da ko pride do skakalne ekipe, ni tam nobenih bratov Prevc znotraj moštva. Preživimo z drugimi isto ali še več časa in z njimi nastane neke vrste družinski krog.

Vidimo, da se ukvarjate s številnimi stvarmi. Kaj je zdaj tisto, ki vas trenutno najbolj navdušuje? Vam uspeva biti dejaven na vseh področjih, kot želite?
Če sem iskren, mi povsem ne uspeva. Zadnji mesec predvsem trpi glavna prioriteta, to je šola. Namenil sem več časa skakalnim stvarem. Nekako napol uspeva.

Se vidite v stroki, ki je povezana z vašim študijem?
So mi zanimive stvari in mogoče me kdaj zapelje v te vode. Trenutno je še en kup posledic mojega udejstvovanja v skokih, čemur še ne zapiram vrat in posledično mi tudi jemlje čas. Samodejno se potem pojavljajo nove zgodbe, ki so predtem bile v ozadju, kot so določene promocije in podobno. Veliko je takšnih načrtov. Vem, da je nemogoče peljati vse skupaj. Še zdaj ne vem, kaj bom naredil čez nekaj mesecev.

Sorodna novica Hrgota: Želimo se čim bolj približati lanski Planici, ki je bila najboljša v zgodovini

Marsikateri vrhunski športnik ima ob koncu kariere težavo, kaj zdaj početi. Vi tega torej nimate.
Kot sem že omenil, je bil šport eno glavnih poglavij, zdaj pa želim vtis pustiti še kje drugje. Sem si rekel, da je čas, da počasi zamenjam ploščo. So stvari, ki so že prej stale. Predvsem je šola tista, ki jo želim čim prej dokončati, saj bi jo lahko že zdavnaj. Tako res nimam težav, kaj trenutno početi.

Aktivni ste na družbenih omrežjih, med svetovnim prvenstvom pa ste bili tudi gost studia na Televiziji Slovenija. Vas zanima tudi medijski svet?
Mi je zanimiv. Seveda je odvisno od odgovornih, ali bodo videli, ali znam biti koristen medijem. Da me lahko koristno uporabijo in bo korist obojestransko, potem si bom vzel čas. Tudi med Planico bom vsaj eno tekmo s Polono Bertoncelj pokomentiral v izteku. Sem obljubil, da si bom vzel čas. Za naprej pa bomo še videli.