Če se je režiserka v Čudežih in Srečen kot Lazzaro omejila na zgodbo v določenem italijanskem trenutku in okolju, pa se tokrat svojega priljubljenega prevpraševanja resničnosti loti še posebej poglobljeno in s še več zornih kotov, s čimer prehaja tako meje resničnosti kot okvire prostora in časa.

Film bi težko opisali bolje kot prav z besedo, ki je tudi naslov. Eklektičen nabor motivov iz tarota, grške mitologije, italijanske zgodovine in domišljije se presunljivo organsko prepleta s krutim vsakdanom odpadnikov sodobne kapitalistične družbe.

Rohrwacher v filmu znova pokaže, kako svet, kjer lahko zgolj ropaš ali si oropan, ne izključuje bogastva drugih, notranjih svetov posameznikov, zgrajenih iz hrepenenj, radovednosti, naivnosti in ranljivosti, meje med njimi pa so pogosto zabrisane. In tako ostane od prvega do zadnjega trenutka filma.

Arthur (Josh O'Connor) je mlad Anglež, ki se v majhni italijanski vasi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja preživlja z ropanjem antičnih templjev in grobnic. Dobičkonosno, vendar nevarno ter predvsem nezakonito delo ga pripelje do zapora, film pa se začne, ko se z vlakom vrača v svoje malo mesto.

Čeprav ga tam veselo pričakujejo, Arthur ni srečen. Živi v baraki, ki si jo je postavil pod mestnim obzidjem, njegovi prijatelji pa so tisti, zaradi katerih je izgubil še preostanek svobode, brez katere je delno ostal že, ko je odšla Beniamina (Yile Yara Vianello), njegova velika ljubezen.

Arthurju tako ne gre za dobiček; z odpiranjem etruščanskih grobnic išče dostop do onstranstva v upanju, da bo našel tisto, kar je izgubil. Skuša se osvoboditi ujetosti v preteklost, katere dokončnosti ne zmore sprejeti, obenem pa tudi ne življenja, kot ga živi zdaj, ki kljub pogostemu nelagodju in neiskrenosti že samo s tem, da je, predstavlja neke vrste varnost.

Da je življenje sodobnega posameznika labirint, Rohrwacher v svojem zadnjem filmu prikaže tudi neposredno. Arthur se izgublja, išče nove poti, se vrača na stare, vse pa povezuje nit, tista zloglasna rdeča nit, ki je nekoč Tezeja pripeljala k Ariadni, mladega Angleža pa povezuje z njegovo "izgubljeno žensko".

Viva Italia
Njegov notranji boj, korake iz položaja ujetosti in njih zdrse z vstopom v Arthurjevo življenje prepozna Italia (Carol Duarte), sramežljiva, a pokončna ženska, ki se v aristokratski, a zdaj propadajoči vili Beniaminine mame Flore (Isabella Rossellini) v zameno za pomoč pri gospodinjskih opravilih uči petja.

Italia je zaradi svoje drugačnosti in ustrežljivosti pogosto predmet posmeha in izkoriščanja; bitje iz nekega drugega časa z na videz zastarelimi vrednotami v sodobnih, brezbožnih in demoraliziranih posameznikih sproži nelagodje. A njeni temelji so trdni. Mati samohranilka z dvema otrokoma spominja na kapitolsko volkuljo z Romulom in Remom, ki se s svojo notranjo močjo zoperstavi svetu, za katerega ve, da ne bo poskrbel zanjo – to mora storiti sama.

Svet, obrnjen na glavo
Njena nežnost, senzibilnost in ranljivost pritegnejo mladega roparja, saj v njej prepozna del sebe, za katerega prostora v njegovem trenutnem življenju in družbi, ki jo sam označi za "kretene", žal ni. Ta del je pustil v edinem odnosu, ki mu – čeprav zgolj kot spomin – predstavlja iskrenost in varnost.

Podobno kot pri Italii je Arthurjeva perspektiva do drugih pogosto "obrnjena" tako v prenesenem kot dobesednem pomenu, kar še dodatno poudari kamera, ki se v trenutkih njegovih spoznanj oz. "himer", kot jim pravijo drugi, obrne na glavo. Obenem pa namiguje na svet spodaj, onstranstvo, katerega vrata Arthur vztrajno išče.

Italia je tista, ki to prepozna prva: v rogovilah dreves ob njegovi baraki vidi motiv obešenca, ki v tarotu predstavlja razdvojenost, dilemo in hkratno potrebo po spremembi pogleda, obenem pa naj bi na drevesu visel po lastni volji, zmožen odločitev in novih korakov.

Arthur je tako neke vrste poosebitev obojega – motiva himere in visečega moža, kar Josh O'Connor prikaže z neverjetno občutljivostjo. Alice Rohwacher je znana po izbiri igralcev, katerih igra ne potrebuje besed, saj znajo notranje doživljanje lika čudovito prikazati zgolj s telesno govorico – in v Himeri se to izrazi še toliko močneje. O'Connorjeve, pa tudi oči Carol Duarte so prav zares ogledalo duše; njuna senzibilnost in sanjava predanost v odnosu do surovosti okolice pa jima pripiše občutek prav posebne dragocenosti.

Direktorica fotografije Hélène Louvart, mojstrica analognega filma, katere delo smo lahko med drugim občudovali v Aïnouzovem Nevidnem življenju Evridike, Wendersovi Pini, Agnèsinih plažah pokojne Agnès Varda in filmu Izgubljena hči Maggie Gyllenhaal, tokrat mešano uporabi 16-milimetrski, super 16-milimetrski in 35-milimetrski trak, s čimer zariše mejo med zunanjim dogajanjem in Arthurjevimi spomini ter intimnimi, za druge nevidnimi zaznavami. Okvirna zgodba se tako izmenjuje z razdrobljenimi spominskimi vložki, ki v sicer linearno osnovno narativo vpeljujejo vpoglede, nevidne tujim očem.

Več kot je oči, več je tudi zgodb
To pa ni edini način pripovedovanja v filmu. Režiserka na več mestih prebija četrto steno, s čimer gledalci dobimo vpogled v to, kako Arthurja dojemajo drugi. Obenem pa je tukaj tudi neke vrste grški zbor, katerega vlogo prevzamejo Arthurjevi roparski sodelavci, ki dogajanje postavijo v širši kontekst sodobne (italijanske) družbe, ko med drugim zapojejo, "kdor dela, bled je kot cunja, povsod gre peš, ker nima konja. Kdor dela, grdo dobi, kdor ne dela, obogati."

Prebrisani, na videz neustrašni tatovi se dobro zavedajo svojega položaja. Četudi so za svoje delo plačani, to počnejo predvsem iz nuje, obenem pa tudi iz upora sistemu, ki ljudi sili v revščino in zgaranost, značilni paradoks kapitalizma. Njihov položaj zavzema svobodo, ki pa ni nedolžna, tudi ne "poštena", temveč je neke vrste zlovešči pakt, ki pride s svojo ceno. "Bi rad postal kot on? Prismojen od garanja?" vprašajo Arthurja, ko zavrne njihovo ponudbo, da bi se vrnili k skrunjenju grobov.

Na trenutke skupina spominja na roparja Zvitorepko in Brljava, ki Ostržku pod pretvezo, da bo zraslo drevo, polno zlatnikov, izkopljeta njegove težko pridobljene kovance; tukaj pa so tudi elementi magičnega teatra Ulrike Ottinger ali pa Stepnega volka Hermana Hesseja, ki v svoji fantastičnosti prikrivajo pridih zloveščega.

"Revni plenilci grobov", kot imenujejo sami sebe, starine prodajajo Spartacu (režiserkina sestra Alba Rohrwacher), ki jih nato na dražbah prodaja večjim svetovnim zbirateljem ter lastnikom muzejev. Četudi imajo tatovi zaradi posedovanja ter sposobnosti iskanja predmetov "neprecenljive vrednosti" določeno moč, pa je ta v resnici v rokah preprodajalcev. Oni določajo cene, ki so praviloma veliko nižje od dejanske vrednosti, medtem ko tveganje in odgovornost prevzemajo plenilci sami. Policija bo le redko potrkala na katera izmed številnih vrat okoriščevalcev, stalno pa bo na sledeh tistim, ki v poslu redno na kocko postavljajo lastno svobodo, četudi za najnižji izkupiček. "Pomislite, moji dragi, kako te zakon ukani. Tiste, ki te izkoriščajo, ubrani," zapoje zbor.

Najbolj perverzno pa je dejstvo, da ta hierarhija sploh ni prikrita. Ko pride med tatovi in Spartacom prvič do osebnega stika, zadnji brez slabe vesti izgovori to, kar si ostali zanikajo: "Kar [tatovi] počnejo, jim daje občutek, da so pomembni. Imajo se za prekupčevalce, roparje. A so le kolesca v stroju. Služijo nam in nekega dne jih bo rja razžrla."

Takrat se zavemo tudi, kako premišljena, a cinična je izbira imena Spartaco; in kako malo je tistega, kar je v življenjih posameznikov na dnu družbene lestvice resnično gotovega. Še posebej, če se v svoji drugačnosti ne želijo pokoriti.

Sorodna novica Srečen kot Lazzaro

Preživetje najmočnejšega
Filmi Alice Rohrwacher z brutalno iskrenostjo razkrivajo darwinistično načelo sistema, ki je že v svoji osnovi zasnovan na individualizmu in izkoriščanju. Če je to svet, v katerem bodo zmagali politično in/ali družbeno najmočnejši, nam režiserka s filmom prikaže, da je zmaga lahko tudi individualna in moč stvar korakov, ki jih v življenju naredimo v kontekstu lastnih vrednot, želja in hrepenenj.

Spartaco, predstavnik družbene moči, tako še zdaleč nima v roki vseh niti, kot v svoji domišljavosti rad verjame. V resnici pa je edini, ki svojo nit drži v roki že vse od začetka, Arthur. V tem je njegova moč, obenem pa tudi odgovornost in seveda upanje. Morda smo res samo drobec v kolesju sistema, vendar si lahko mnogi, seveda pa na žalost ne vsi, smer obračanja določamo sami. Življenje je na koncu koncev vendarle naše.