Za slovenskimi skakalci je še ena uspešna sezona. Reprezentanca je v pokalu narodov z drugim mestom izenačila najboljšo uvrstitev. Na svetovnem prvenstvu na Kulmu je Timi Zajc osvojil bronasto kolajno, ekipa pa je ubranila zlato. Pet različnih orlov se je zavihtelo na najvišjo stopničko, znova pa so domači asi blesteli pod Poncami na letalnici bratov Gorišek.

Po 15 letih med skakalno elito se je poslovil najuspešnejši slovenski lovec na daljave do zdaj Peter Prevc, ki je po naznanitvi konca bogate športne poti začel nizati imenitne rezultate in spomnil na svoja šampionska leta, ko je postavljal mejnike skakanja in letenja na smučeh. Glavni trener slovenske reprezentance Robert Hrgota je v intervjuju spregovoril o sezoni, Petru Prevcu in pogled usmeril tudi v prihodnost.

Če potegnete črto pod sezono, kakšno oceno bi ji dali?
Če bi ocenjeval kot na faksu, bi dal dobro osmico. Dobra sezona. Čeprav smo imeli poškodbe – Anže je bil del sezone odsoten – smo vseeno ostali v igri za prva tri mesta v pokalu narodov. Vrhunec na Kulmu nam je uspel. Le novoletna turneja se ni izšla po željah. Dodatna motivacija za naslednjo sezono. Fantom ne bo zmanjkalo motivacije, tudi če Peter zapušča ekipo.

Vse zadnje sezone so bile zelo uspešne. Nadgrajujete vse skupaj oziroma rastete kot ekipa?
Fantje mi delujejo bolj konstantni in bolj samozavestni. Konec koncev pet fantov med 16 v skupnem seštevku res ni slabo. Verjamem, da bi bil Anže, če ne bi bil poškodovan, v igri za najboljše tri. Verjamem, da v pokalu narodov z njim tudi drugo mesto ne bi bilo vprašljivo, tako da se res ne moremo pritoževati. Seveda zmeraj primerjamo s tisto sezono Petra Prevc, ki je bila mejnik. Toda to je tisti vrh in moramo se zavedati, da so take sezone unikatne. Vprašanje, ali bo še kdaj kakšna taka. Da imamo toliko fantov pri vrhu, je zelo lepo. In to že toliko sezon.

Avstrijci so bili letos izjemno močni. Nemci so udarno začeli sezono, Slovenija pa je edina, ki ima pet različnih zmagovalcev.
Pove, česa so sposobni. Mogoče še manjkajo tiste malenkosti, da so še bolj konstantno pri vrhu, ampak letos smo videli, kako širok je vrh. Lahko si zmagal, lahko si bil 15., hitro si lahko izpadel iz finala … Res je bila sezona sprememb, ki pa nas k sreči ni tako vrgla iz tira, in na koncu lahko rečemo, da je bila uspešna.

Je ta konstantnost tista, ki vas loči od napada morebitne zmage v pokalu narodov?
To je vedno želja. Imamo sezono, ko se Timi mogoče ni najbolj izkazal na manjših napravah, čeprav je imel to kakovost, Anže je bil poškodovan, pa še vedno konkuriramo. Žiga Jelar je imel slabo sezono. Čeprav je bilo veliko smole, pa nam je uspelo pripeljati sezono do konca in ocene, da je bila uspešna.

Lovru Kosu je uspelo prvič v karieri zmagati. V zadnjih letih je izjemno napredoval. Kako vi vidite njegov razvoj?
V prvi vrsti je on sam naredil premik v glavi. Mogoče je lani preveč gledal za nazaj, letos pa je bil usmerjen naprej. Imel je cilje in želje. Dobro osnovo je imel že iz klubskih vrst. Mislim, da je tukaj nadgradil vse skupaj in res sem vesel, da mu je uspela pravzaprav sanjska sezona. Želim si, da nadaljuje v tem ritmu naprej, da ohranja to željo, lahkotnost in igrivost. Konec koncev je še zelo mlad. Res mi je v veselje delati z njim.

Za Anžeta Laniška ste dejali, da je bil znova pripravljen za med tri skupno, potem pa se je nesrečno poškodoval. Po vrnitvi je prišel do 11. mesta v seštevku turneje Raw Air, kjer je nanizal nekaj lepih uvrstitev, čeprav s skoki ni bil zadovoljen. Kaj to pove o njem?
Veliko pove. Čeprav ima v tehniki več težav, kot jih je imel pred poškodbo, pa je končal tako težko turnejo na 11. mestu. Vrnil se je po le nekaj skokih. To samo pove, da je res velika kakovost psihološko. Mislim, da si bo lahko dobro opomogel po sezoni. Naredil je lepo bazo. Le nadaljuje naj v tem ritmu. Mentalno se mi zdi, da mu je ta poškodba dodatno razširila obzorja. Lahko naredi še kakšen premik.

Pri Domnu Prevcu smo vedno govorili, da pogrešamo konstantnost. Letos je bil ves čas del svetovnega pokala. Je napravil tisti želeni premik?
Res je bil ves čas zraven. V skupnem seštevku bo končal med 15. Mogoče sov določenih trenutkih še vedno prisotna precejšnja nihanja. Je pa naredil ta premik. Mislim, da je končno zrel za še en korak naprej. Je pa to vse v glavi, kako se bo on pripravil in odločil, ali si bo vzel čas za napredek.

Lani je bila sezona Timija Zajca popolna z naslovom svetovnega prvaka v Planici in potem še z zmago tu na poletih. Tudi letos je na velikem tekmovanju osvojil kolajno, kaj pa je manjkalo, da sezona kot celota ni bila tako uspešna? Tudi sam je dejal, da je pogrešal konstantnost.
Govorimo o razočaranju, pa bo sezono končal na 16. mestu skupnega seštevka, kar le dokazuje, kakšnega kova je. Pri Timiju gre res za malenkosti. Pred sezono je skakal neverjetno. Bi si upal dati roko v ogenj, da bo v igri za najvišja mesta v skupnem seštevku. Na koncu se malenkosti, ta psihologija pri nas lahko obrne v določeno smer, da potem potegne kup stvari za sabo. Na koncu greš iz tekme v tekmo. Ne moreš se nekako pomiriti, sestaviti oziroma vrniti. To je naša in njegova naloga za naslednje leto, da poskušamo te stvari utrditi in ustaliti, da bo lahko pariral Anžetu.

Je podobna zgodba – seveda je bil Timi na precej višji ravni – s psihološkega vidika pri Žigi Jelarju?
Zelo podobna stvar. Tudi on je imel visoko raven skakanja pred začetkom sezone. Zato je tudi odpotoval na prve tekme. Malenkosti, ki smo jih imeli s spremembami v opremi, so dale kančke dvoma, dodatno razmišljanje in konec koncev kompliciranje pri vseh stvareh. Hitro si bil lahko na stopničkah ali pa izpadel iz ekipe. Ni bil Žiga edini letos, ki se mu je to zgodilo. Konec koncev zmagovalec lanske sezone (Halvor Egner Granerud, op. a.) letos ni prišel zraven. Kar nekaj žrtev je bilo to sezono, kar se samih sprememb tiče. Naša naloga je, da naredimo vse, da nas te stvari ne vržejo več tako iz tira.

Kvote najmočnejšim reprezentancam niso šle na roko.
Ja, žal. Vse boljše ekipe so izgubile enega člana, ki so avtomatsko šli potem v celinski pokal. Da si osvojil kvoto, si moral biti res na zelo visoki ravni.

Ekipe zaradi rezultatov niste spreminjali. Nobeden od mlajših se ni prebil naprej, kot je na primer lani Rok Masle navdušil ob koncu zime. Kakšno je zaledje?
Na vseh ravneh je bilo delo predvsem treba prilagoditi opremi. Mogoče smo kdaj kakšne osnovne stvari pozabili. Mislim, da bo zelo pomembno, da se vrnemo k osnovam, sploh pri mlajših generacijah, da ne skačejo na način, da so odvisni od opreme, ampak da skačejo tako, da jim bo oprema na koncu samo pomagala. Dobra brca v zadnjico za vse nas. Pride do take sezone. Rok ni edini, ki se je letos izgubil v mlajših kategorijah. So tekmovalci, ki se jim je to zgodilo. Zelo pomembno je zdaj, kako se iz tega vrniti.

Spoznali ste Trondheim, kjer bo prihodnje leto nordijsko svetovno prvenstvo. Kakšni sta napravi?
Zelo specifični skakalnici. Vsi razen Avstrijcev so imeli težave. Pozna se, da nismo imeli kakšnega dneva več, ampak je bila takoj tekma. Pri nas veliko pomeni, da v narekovajih rečeno prespiš skakalnico. Zanimivi skakalnici, bo pa zagotovo treba biti zelo močan in v dobri formi, če želimo konkurirati na prvenstvu.

Planica in zaključek sezone sta bila v znamenju Petra Prevca. Vas je njegova odločitev presenetila?
V bistvu je Peter nekako ves čas malce naznanjeval, da se giblje v to smer. Če bi v Planici lani osvojil medaljo, bi že lani končal kariero. V bistvu si je rekel, da s padcem pa res ne more končati. K sreči se je vrnil na res najvišjo raven. Skakal je kot prerojen. Že poleti pred sezono je. Konec koncev je postal državni prvak, pa ne zaradi tega, ker so bili preostali slabši, ampak ker je že takrat kazal visoko raven. Ves čas je bil zraven. V Ruki je bil že na prvi tekmi šesti. Mogoče je ta naznanitev potem prinesla le še tisti kanček sproščenosti, ki je manjkala. Predrznosti in brezkompromisnosti. Ko imaš to, ti lahko prinese rezultate, in na srečo mu je na koncu kariere uspelo.

Ga boste pogrešali kot tekmovalca, vodjo ekipe, ne nazadnje tudi prijatelja?
Seveda. Peter je bil nekako steber ekipe že vrsto let. Vsaj deset let. To je, kot bi končal eno desetletno zvezo, se stvari kar naenkrat spremenijo. Zdaj je pa samo pomembno, kako hitro se bomo iz tega znali učiti in sprejeti, da lahko brez njega. Verjamem, da se fantje tega zavedajo, da so na vrsti oni, da prevzamejo to vlogo. Mislim, da se tega tudi ne bojijo in si tega tudi želijo. Zavedajo pa se, da bo manjkal. Meni bo seveda manjkal – prijatelj, varovanec, sotekmovalec. Vsak začetek ima konec in na srečo je ta konec za Petra srečen.

Vemo, kaj je Peter naredil in kaj pomeni za slovenske skoke, in to ne le zaradi rezultatov. Kaj bi vi poudarili?
Mi se vedno šalimo, da je to znamka. Je ime. Je postavil skoke na zemljevid v Sloveniji. Poskrbel je za evforijo. Mogoče tega navijaštva in srčnosti predtem še ni bilo. Zdaj me pa res veseli, da na vsaki tekmi vidimo toliko slovenskih zastav. Tudi on je imel prste vmes, da je tako. Pripomogel je k temu. Dokazal je, da se iz ene majhne Slovenije da biti v vrhu, ne glede na to, kakšen je šport. Odprl je vrata vsem športnikom. Je gospod, ki je pomagal slovenskemu športu, da je tam, kjer je.