Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pričevalci
Žarko Zalokar se je rodil 8. marca 1925 v Ljubljani, v znani zdravniški rodbini Zalokar iz Metlike. Kot dijak ljubljanske gimnazije in član Sokola je bil dejaven domoljub. Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 se je kot 16-letni prostovoljec pridružil obrambi domovine. Po razpustitvi enote se je vrnil v Ljubljano in se vključil v Osvobodilno fronto. V družinskem stanovanju je deloval tudi radio Kričač. Leta 1942 je bil prvič aretiran, nato interniran v italijanski Gonars, pozneje pa še v nemški Dachau, kjer mu je znanje struženja rešilo življenje. Po vojni je začel študij strojništva, a bil leta 1948 zaradi podpore Informbiroju aretiran, skoraj tri leta preživel v zaporu in nato še leto na Golem otoku. Po vrnitvi je dokončal študij, diplomiral leta 1953 in se kot konstruktor zaposlil v Industrijskem biroju, kjer je ostal do upokojitve leta 1985. Z ženo Olgo ima tri hčerke: Polono, Živo in Nino. Njegovo življenje je izjemna pripoved o osebni pokončnosti, tehnični ustvarjalnosti in soočanju z najtežjimi zgodovinskimi preizkušnjami.
Premiera v torek, 29. aprila ob 23.05 uri na TV SLO1. Ponovitvi v soboto, 3. maja ob 9.00 uri na TV SLO2 in v nedeljo, 4. maja ob 21.00 uri na TV SLO3.
Vinko Kraljič je duhovnik. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z globoko vero, močnimi duhovnimi preizkušnjami in borbo proti sistemu, saj so preganjali njegov poklic in identiteto. Med vojaškim služenjem je Vinko Kraljič doživljal psihološke pritiske in celo poskuse, da bi ga zlomili, a je vzdržal. Kot kaplan je naprej služboval v različnih slovenskih župnijah, kasneje pa je bil poslan v Rim, kjer je študiral cerkveno glasbo in teologijo ter doktoriral. V Nemčiji je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo, kjer je v Ilbenstadtu, v škofiji Mainz, pomagal oživiti liturgijo, ustanovil cerkveni zbor in verouk ter vzgojil številne mlade veroučence. Življenje v župniji je bilo polno ustvarjalnosti, medsebojnega sodelovanja in veselja, kljub temu da so ga še vedno spremljali nadzori s strani oblasti. V zadnjih letih deluje kot gorski župnik v Črešnjicah in na Svetini. V svojem življenju se je vedno zanašal na Božjo pomoč in ljubezen, ki mu je pomagala premagati vse ovire.
Dr. Vinko Kraljič je izjemen duhovnik, glasbenik in podpornik kulturne dediščine, ki je skozi šest desetletij svojega duhovniškega dela globoko zaznamoval številne skupnosti v Sloveniji in Nemčiji. Po končanem bogoslovju in študiju v Rimu je svojo duhovniško pot začel v domovini, kasneje pa se je preselil v Nemčijo, kjer je dolgoletno služboval v Ilbenstadtu. Tu je skrbel za duhovno življenje številnih skupin, obnovil cerkvene objekte in ustvaril številne pesmi, ki so obogatile cerkveno glasbo. Njegovo delo je bilo prepoznano in nagrajeno z nazivom »duhovni svetnik«, medtem ko je njegova strast do glasbe in duhovnosti segala tudi v podporo kulturnim, mladinskim in dobrodelnim iniciativam. Vendar pa je bil dr. Kraljičev življenjski pot prežet tudi z osebno borbo v težkih političnih razmerah bivše Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Že kot mladostnik se je odločil za duhovniški poklic, a so mu komunistične oblasti zaradi njegove odločitve povzročale številne težave. Kljub političnemu nadzoru in diskriminaciji je ostal zvest svoji veri in poslanstvu, kar mu je omogočilo, da je kljub vsem preizkušnjam vztrajal in se posvetil svojemu duhovniškemu delu ter širjenju slovenske kulture in duhovnosti. Zlati vojniški grb, ki ga je prejel za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in duhovnemu vodenju, je le ena izmed številnih priznanj za njegovo nesebično predanost. Dr. Vinko Kraljič je bil nepogrešljiv steber tako za Slovence v domovini kot v zamejstvu, kjer je pustil globok pečat kot vzgojitelj, glasbenik in dobrotnik. Njegova življenjska pot je zgled vztrajnosti, vere in ljubezni do ljudi ter kulture, ki ga spremljajo še danes.
Franc Jazbec, rojen leta 1927 v Ravnah pri Šoštanju, danes živi v Velenju. Mladost je preživel delovno na kmetiji v številni družini s 11 brati in sestrami. Pri 14 letih ga je oče poslal na Koroško, kjer se je izobraževal za krojača. Franc Jazbec se je 5. julija 1944 skupaj z Dragotom odločil, da se pridruži partizanski enoti, ki je večkrat potovala med Slovenj Gradcem, Solčavo in Ljubnim. Franc je bil večinoma zadolžen za stražarjenje v politični šoli v Ljubnem, kjer so se učili socializma, čeprav tega ni popolnoma razumel. Po ofenzivi, ki so jo Nemci izvedli decembra 1944, se Franc spominja svojih deških dni, ki so jih zaznamovali vojna, pomanjkanje in teror. Kot mlad fant je bil velikokrat lačen in pove: "Aja, prehrana. Takrat, ko smo se umikali pred Nemci decembra '44, vem, da pet dni nisem ničesar pojedel. Nič. Ko smo se umikali iz Savinjskih vrhov tja v Kamniške planine…" Kot odrasel človek je Franc našel strast v zbiranju žepnih nožev, kar je počel tudi z vnuki, ki so mu prinašali nože z različnih koncev sveta.
Pričevalka Stanislava nam pripoveduje o neverjetni izkušnji otroškega življenja v XIV. diviziji, o spopadih in begu, med katerim je bila tudi sama obstreljena, partizan, ki jo je nosil, pa ubit. Tam je spoznala komandanta Ivana Dolničarja pa Milenka Kneževića. Priča smo trpljenju mlade družine v vojnih razmerah, posebej mame, ki je za ohranitev družine žrtvovala največ. Kljub vsem težkim preizkušnjam Stanislava Wagener Škrabel ni postala zagrenjena, vendar ostaja optimistična in srčna oseba.
Neveljaven email naslov
