Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu

6. februar 1915
Ker ni več nobenega reda v službi in sem se naveličal biti zasebni ordonanc pri majorju Huberju, ki mu je hvalisanje in potuhnjenstvo nad vse, sem se nocoj prostovoljno javil h k.u.k. Arb. Abt. 26 (delovni oddelek) za Vrhniko.

7. februar 1915
V šoli na Pobrežju je bilo zbirališče za delovni oddelek, kjer vlada strašna nesnaga. Moštvo je po večini iz Bosne, v lastni obleki umazano in ušivo, da se Bog usmili, šele proti večeru so dobili neke vojaške cunje. Poveljnik pa je Louis v. Mattoni, že star mož in videti precej domišljav. Ravno tak je narednik Heinrich Sonenschein, Žid in trgovec s Ptuja – pa bomo videli, kako bomo plesali. Nocoj ob 11h smo se odpeljali iz Maribora čez Celovec, Jesenice in Ljubljano na Vrhniko. Ker smo na Jesenicah čakali 11 ur in pol, sem obiskal svojo družino na Savi 175.

10. februar 1915
Tukaj smo dobili tri inženirje oficirje in sem jaz določen za tehnično vodjo pri četi; danes smo si ogledali teren od Raskovca čez železniško progo, križišče državne ceste čez dolino na hrib Sapiane, kjer se naredijo ovire in strelski jarki. Na tej točki se bode počakalo izdajalske Italijane, ako nam vojsko napovejo, kar pa se z gotovostjo računa. Jutri tudi pride iz Ljubljane polkovnik Harl in se končno veljavno v podrobnosti določi obrambna črta. Tudi imam sporočeno, da dobimo jutri zelo velik »Flottmansbohrer« (pnevmatični vrtalnik znamke Flottmann) na pogon surovega olja in se bo baje lahko s 30 svedri vrtalo luknje v kamen.

13. april 1915
Smo dobili nujni ukaz, in moramo že jutri vsi s civilnim delavstvom vred odpotovati na Dol (Otlica pri Ajdovščini), bomo tam delali utrdbe. Tam bomo počakali in »pozdravili« izdajalske Italijane, ki se jim tako sline cedijo po slovenski zemlji, kakor nam je to sporočil g. polkovnik Harl. Utrdbe smo deloma dokončali, žične ovire so skoraj nepremagljive. Pri križišču ceste z železnico je 6–8 vrst železniških ovir z izvrstno prepleteno bodečo žico in tudi ostali strelski jarki so gotovi, razen po hribih proti Sapianam. Na Raskovcu pa so tudi izvrstne postojanke za pešce in topništvo. Pred postojankami za strojnice, ki jih je častno število, smo pa skrbno vso šumo odstranili in celo drevje, zaradi točnega pregleda terena pred strelskimi jarki, posebno na flanke smo polagali vso pažnjo.

17. april 1915
Ostalo moštvo je prosto in jaz sem šel z našimi inženirji oficirji na Svinji vrh, od tam pa smo šli po obronkih Otlice na Dol in na Veliki Mrzovec in Vojsko v črti proti Idriji. Točno smo določili obrambno črto, kjer se morajo narediti strelski jarki, kako pod robom obronka naredimo trovrstno železno žično ograjo in kje se pustijo prehodi za domače posestnike. Čaven pa se utrdi za sebe kot samostojna utrdba in postojanka za lastno obrambo. To je sedaj naš delovni delokrog in imamo strogo naročeno, da delamo z vsemi silami, da pospešimo delo, da nas Italijani ne prehitijo z vojsko. Dnevno se pričakuje vojno napoved, dasiravno so njemu že obljubili naše slovenske dežele, samo da bi bil Lah nevtralen. Seveda se nam reče, da bo takoj po sklenjenem miru Avstrija nazaj vzela te naše dežele, kaj gospoda na Dunaju kihajo, mi ne izvemo, ampak jezi nas prokleti Lah, ker hoče pograbiti ravno vse slovenske dežele. Vederemo (bomo videli). Naj še omenim, da smo na Svinjem vrhu in Čavnu našli cvetlice Auricolla carniolica (kranjski jeglič).

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.