"Z Jesenic sem se odpeljal v Gradec po skrajno žalostnem slovesu od žene in otrok. Vsaka moja tolažba je bila zaman in tako sva se oba ločila z veliko bridkostjo v srcu."

Prva svetovna vojna je zarezala v slovensko pokrajino in življenja ljudi. Za vedno je spremenila njihov svet in njihovo družino. Spremljati kruto dogajanje na prvih bojnih linijah in v neposrednem zaledju skozi oči nekoga, ki je vse to doživel in skrbno popisal, je danes velik privilegij. Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.

13. september 1914
Ob 6.34 zvečer sem se z Jesenic odpeljal v Gradec po skrajno žalostnem slovesu od žene in otrok. Na kolodvor me je spremljal moj sinko Filip, ki pa je bil od žalosti tako prevzet, da ni mogel niti govoriti niti ne jokati ter me je samo gledal s prosečimi in obupanimi očmi. Nepozaben vtis za mene in pri slovesu je bil že kakor medla senca, ubogi moj otrok. Vsaka moja tolažba je bila zaman in tako sva se oba ločila z veliko bridkostjo v srcu. A tako je moralo biti, ker sem pričakoval, da se moji družini življenjski pogoji izboljšajo – posebno po srečno končani vojski.

14. september 1914
V Gradcu na "Hasnerplatzu" v učiteljišču so me danes še precej prijazno sprejeli v četo. Popoldan sem bil z drugimi tovariši na kolesarskih vajah na "Sportplatzu" in spimo na slami v telovadnici brez vsake odeje – sploh kakor prašiči v hlevu.

18. september 1914
Včeraj sem se pritožil pri "oficirju" Trumarju, da naj se malo reda naredi med moštvom. Cele noči ni miru, ker zmerom ponoči prihajajo pijani vojaki domov ter se prepirajo in tepejo. Tako je bila sinoči naravnost peklenska rabuka in tepež. Tudi so ta velika okna v telovadnici razbili in Trumar mi odgovori: "Ne da se nič narediti, ljudje so pač navdušeni." Sedaj nas je skupaj čez 1000 mož, z vseh vetrov zbrane barabe, in najhujši divjaki so iz Maribora doma. Stradamo prav pošteno, zjutraj in zvečer samo črno kavo, opoldne pa tisto menažo, ki je preostala v kavalirski vojašnici. Kruha pa nič in tistega si mora vsak sam kupiti, kdor ima denar, »lifrunge« (pošiljke od doma) pa ne dobimo nič.

1. oktober 1914

Danes me je polkovnik Weber določil za sodnega tolmača pri ujetih političnih ujetnikih. In je prišla iz Gradca vojaška sodna komisija na zaslišanje. Tukaj v domobranski vojašnici je okoli 60 političnih osumljencev, med njimi dalmatinski državni poslanec; s temi ljudmi se skrajno surovo postopa ter mislim, da so po zlobi drugih prišli v roke vojaške oblasti. Ko je prišla sodna komisija, sem bil najprej vprašan po narodnosti, in ker sem neustrašeno rekel, da sem Slovenec, je Oberst auditor rekel »Na Slovenca se ne morem zanesti, četudi kot "tolmača".« in sem bil odslovljen.

3. november 1914
Sem se vrnil v Maribor s svojega dvodnevnega dopusta na Jesenicah. Razmere so naravnost strašne tukaj, vse krade in goljufa, kolikor more. Namreč, rajonsko skladišče ima v oskrbi štabni narednik Potočnik. Bil je par dni v Galiciji in je dobil majhno rano v stopalo ter sedaj grabi denar en gros. V glavnem skladišču ne dobiš absolutno nič na nakazilo, ako pa daš 20 kron, dobiš novo vojaško obleko, ako daš 8 kron, dobiš nove šolne itd. Pri kompanijskem skladišču je isto, samo denar imaš potem. Ne vem, kam bo ta korupcija privedla – ako bo vojska dolgo trajala, do poloma. V Baonskancliji dobiš "Überdiezeit" – "čez čas" ali 2 dni "Schwarze Urlaub" – "dopust na črno", ako daš vsemogočnemu naredniku Latzku 10 kron ali da mu plačaš pošteno za piti in dobro južino v kantini ali pa kje v zunanji gostilni. Nemčurji pa so vsi tukajšnji podčastniki in do skrajnosti sovražijo slovenski jezik.
S temi ubogimi političnimi ujetniki pa se prav živinsko postopa. Pa naj so krivi, česa tako hudega gotovo niso storili, da se tako z njimi postopa, so tudi ljudje. In morajo ležati tukaj v huti za vozove na goli slami in Bog varuj, da se kateri premakne pedenj od določenega prostora. Ni zadržka glede stanu in so največ južnjaki.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.