Mineva namreč natanko sto let od padca Sabotina in posledično Gorice, od najbolj krvavih bojev na strmem skalnatem grebenu mejne gore, kjer so obnovili nekdanje vojaške rove in kaverne. Vse v spomin in opomin grozotam vojne s klicem "Nikoli več!"

Zbiralci ostalin Soške fronte so se torej zbrali vrh gore, ki je pred stoletjem izkrvavela. Egon Valantič iz Društva Soška fronta: "Že šesto leto poskušamo tu, na vhodu v kaverne in strelske jarke, torej na avtentičnem kraju, prikazati vojaško življenje, trpljenje, upanje in obup – vse skozi predmete, stoletne ostaline, ki so bile last fantov in mož naših let. Vse manj je na naših stojnicah orožja, vse več pa je osebnih predmetov vojakov, ki pričajo o njihovem trpečem vojaškem vsakdanu. Vse več zbiralcev prihaja tudi v izvirnih uniformah različnih polkov, ki so se borili na Soški fronti. Osredotočamo se torej na človeka v vojni in ne na vroče železje."

Sabotin, preluknjan s kavernami in rovi
Sabotin je bil s svojo strateško lego ključna točka avstro-ogrske obrambe goriškega mostiča. Bil je krut "vojaški dom" stotinam avstro-ogrskih vojakov. V več kot deset kilometrov dolgem sistemu podzemnih kavern, skopanih v živo skalo, ki se je raztezal na kar devetih nivojih oziroma nadstropjih od vrha po strmem pobočju navzdol, jih je naenkrat prebivalo 600, z njimi tudi 80 mul. Bogdan Potokar, oskrbnik Parka miru na Sabotinu, je povzel grozljive razmere: "Marsikateremu soldatu so bile vlažne kaverne, v katerih so prenočevali na skupnih, s slamo kritih posteljah oziroma pogradih, zadnji dom pred smrtjo, ki je prežala na prostem. Mnogi med njimi niso umrli zaradi obstreljevanj, pač pa zaradi bolezni in okužb. Tu zgoraj je primanjkovalo vode. Iz pisem vojakov razberemo, da so pili vodo iz luž, kjer je stala pomešana z živalskim urinom. Trebušne bolezni so zahtevale vsaj toliko življenj kot granate. Pri živih telesih so jih grizle podgane … To je bil pekel znotraj skalnatih kavern. Mrzel in temen pekel. Vroč pekel pa jih je čakal na svetlem, takoj na izhodu iz kavern, ko se je začelo obstreljevanje topov."

Sto let padca Sabotina
Do prvih spopadov avstro-ogrske vojske z Italijani je na Sabotinu prišlo maja 1915. V večmesečnih bojih je na pobočjih gore nad Sočo padlo več kot 8 tisoč italijanskih vojakov. Avstro-ogrski vojaki so se Italijanom upirali vse do avgusta leta 1916, ko je Sabotin padel v šesti soški bitki. S padcem Sabotina se je sesula avstro-ogrska obrambna linija. Bogdan Potokar tako opisuje odločilno avgustovsko bitko: "Vrh Sabotina so 6. avgusta 1916 zasedli italijanski vojaki tako, da so avstro-ogrske položaje od šestih zjutraj do štirih popoldne obstreljevali s kar 1078 topovi, potem pa so številčno desetkrat močnejši zavzeli vrh v pičlih štiridesetih minutah. Kaverne so odprli tudi proti zahodu. Skoznje so na vzhodno pobočje tovorili granate, ki so sejale smrt proti Sveti Gori in Škabrijelu ter tam pustošile med pripadniki avstro-ogrskih sil, ki so se bili prisiljeni umakniti."

Sabotin se je znova vrnil pod avstrijsko oblast po katastrofalnem porazu italijanske vojske oktobra 1917 - po znameniti bitki na Krnu, poimenovani Čudež pri Kobaridu, po prvem visokogorskem spopadu v vojaški zgodovini in prvem "blitzkriegu", torej prvi taktiki bliskovite vojne na naših tleh. Toda sledila je kapitulacija Avstro-Ogrske in Sabotin je bil znova italijanski … "Italijani so štiri leta po koncu prve svetovne vojne, leta 1922, od posameznih lastnikov, kmetov v dolini, odkupili celoten vrh Sabotina, ga poimenovali Svéto ozemlje in na njem uredili prvi muzej na prostem," je še povedal Potokar.

Letos že 30 tisoč obiskovalcev
Bogdan Potokar skupaj z nekaj navdušenci nad ostalinami prve svetovne vojne ureja muzej na prostem tudi na slovenski strani Sabotina, kjer je od leta 2005 Park miru. Obnovili so že dober kilometer sistema podzemnih kavern in strelskih jarkov, predvsem najbližja sklopa avstro-ogrskih bivalnih in italijanskih topovskih kavern vrh skalnatega grebena. Letos so na vrhu Sabotina našteli že več kot 30.000 obiskovalcev iz vseh celin. Voden ogled traja običajno uro in pol, ob zanimivem Bogdanovem pripovedovanju pa se pohodniki običajno zadržijo precej dlje. Kar nekaj kavern je opremljenih tako kot v času najhujših bojev. Čeprav so vklesane globoko v skalah pod zemljo, so bile pred stoletjem že oskrbljene z električno energijo. Sprva so jo zagotavljali z agregati, pozneje pa s pomočjo manjše montažne elektrarne v kanjonu Soče pod strmim skalnim pobočjem. Uredili so tudi oficirsko kaverno, v kateri so vsi predmeti stari najmanj sto let, v njej je razstavljena tudi telefonska centrala, prek katere so bili oficirji s telefonskimi linijami povezani z osmimi opazovalnicami po Sabotinu.

Vojaki v pomanjkanju, oficirji v razkošju
"Že prej sem opozoril, da je bila največja težava vojakov v teh kavernah pomanjkanje vode. Ob tem pa se moramo zavedati, da so bile te podzemne izklesane votline pravzaprav stalno vlažne. Voda je pronicala skozi apnenec, tako da je bilo bivanje v njih zatohlo. Stalna vlaga je povzročala številne bolezni. Kljub temu niso mogli prestreči toliko vode, kolikor so je potrebovali – pa ne le za pitje, ampak tudi za hlajenje mitraljezov. Vedeti morate, da je bilo naenkrat v teh podzemnih kavernah 600 vojakov in več deset glav vprežne živine, s katero so na vrh vlačili topove. Poskušali so loviti deževnico, z vlečnico so vodo tovorili tudi iz doline, iz Soče. Za vsakega vojaka je bilo v povprečju namenjenih 7,2 decilitra vode na dan. Premalo … Zato so pili vodo iz luž, pomešano z urinom. Istočasno pa so imeli oficirji ob kavernah urejene kopalnice z betonskimi koriti, kjer so se lahko namakali," razlaga Bogdan Potokar. In pokaže na eno takšno obnovljeno oficirsko kopalnico vrh Sabotina.

Muzej na prostem in v okrepčevalnici
Ves Sabotin je muzej na prostem, zanimiva muzejska zbirka pa je tudi v okrepčevalnici na vrhu 609 metrov visoke gore. Okrepčevalnico vodi Bogdan Potokar skupaj z ženo Valerijo Potokar, za prijatelje Valči. Valči je na Sabotinu že vse od osamosvojitve leta 1991, skrbi za to, da obiskovalci, planinci in pohodniki niso ne lačni ne žejni. Neprekosljiva je njena repna jota, slastni so njoki z divjačinskim golažem, nobeden izmed pohodnikov, ki pride na vrh, ne odide brez njenega štrudlja. Bogdan pa je predvsem vodnik po ostalinah prve vojne in skrbnik muzejske zbirke v okrepčevalnici. V njej je poleg pestrega izbora ročnih in topovskih granat tudi ogromno osebnih predmetov vojakov na fronti - od stvari, ki so jih prinesli s seboj od doma, do takih, ki so jim pomagale preživeti v krutih razmerah na bojišču in v zaledju. Precej je tudi "civilnih" vojaških predmetov, kot so značke, medalje, pasne sponke s figurami, osebne identifikacijske tablice … “Pomembno je, da je skoraj devetdeset odstotkov vseh predmetov v tej zbirki prav s Sabotina. Izjema je orožje, ki po sto letih v naravi ne obstane, tako da so razstavljeni eksponati iz skladišč, kjer so se ohranili," pove Potokar. Zbirko, ki je v zdajšnji okrepčevalnici že kar preveč utesnjena, bodo kmalu preselili v sosednji objekt.

Knjiga Skrivnostni Sabotin
Kmalu pa bodo predstavili tudi prvi slovenski vodnik po Sabotinu, knjigo Skrivnostni Sabotin, ki ponuja – poleg izčrpnih zapisov o vojaških spopadih na gori – tudi ogromno geografskih, naravnih in pohodniških podatkov. Gre za obogaten prevod italijanske knjige L'anima del Sabotino, ki ga je dopolnil in uredil Mitja Močnik. V uvodu je zapisal: "Danes je Sabotin najbolj oblegana točka na Goriškem, zato je prav, da se z njegovimi bogastvi in skrivnostmi seznani vsakdo, ki ga obišče in ki ga bo še obiskal. S spoznavanjem vsebin te knjige naj se ob obisku spoštljivo vede do narave, kraja in zgodovine, ki so edinstveni na mogočnem braniku goriškega mostišča – Sabotinu."