Tako se začne resnična zgodba Antona Pavlihe (1898-1993), dedka ilustratorja Damijana Stepančiča, ki je zelo nerad govoril o izkušnjah vojne, a je o njegovih prigodah Damijan izvedel na družinskih srečanjih. Odločil se je, da bo eno od njih ilustriral, njegova žena Lucija pa je prispevala besedilo. "Mislim, da bi bil stari oče na knjigo, ki je izšla ob stoletnici, zelo ponosen," je zapisal ilustrator in dodal: "Posvečeno vsem, ki so se borili v prvi svetovni vojni".

"Barve nas nagovarjajo na čustva, naredijo nas lahko vesele, ali pa pustijo otožne, žalostne, kar je mogoče opaziti tudi v mojih ilustracijah," je na predstavitvi slikanice Anton! v Muzeju novejše zgodovine Slovenije Stepančič opisal, kakšen učinek je poskušal doseči. "Fotografijo gleda človek čisto drugače kot pa nekaj, kar je bilo narisano, saj je bila zadaj misleča roka oziroma človek, ki je imel idejo v glavi," je primerjal.

Na soški fronti je Anton izvedel, da mu je doma umrla mama in neke noči, ko je spal v svoji kaverni, se mu je prikazala v sanjah. Klicala ga je in on ji je sledil, splezal iz jarka in odtaval iz kaverne daleč naprej po bojišču. V tistem trenutku je priletela granata naravnost v kaverno, v kateri je maloprej spal, in ubila vse njegove prijatelje in soborce.

"Ilustracije niso samo plišasti medvedki"
"Če je zgodba avtentična, morajo biti tudi ilustracije čim bolj avtentične in jasne, da bi skozi zgodbo sledil celo, če ne bi bral besedila, kar je dodana vrednost slikanic," je izpostavil in dodal, da je zanj sicer učinek gluhote in omrtvičenosti še pomembnejši od avtentičnosti.
"To ni kar nekaj iz zraka vzeto, pri nas strip velja za neko takšno pavšalno zadevo, kjer se vsi samo zafrkavajo, pijejo in ne vem kaj še, a strip je lahko izredno resna zadeva, tako kot ilustracije, ki niso vedno samo plišasti medvedki," je slikovito poudaril Stepančič.
"Med listanjem imaš krvave roke"
Kot glavno inspiracijo za ilustracije v slikanici Anton! je Stepančič izpostavil stripa Vojna v jarkih Jaquesa Tardija, pri katerem ima človek po Stepančičevih besedah med listanjem "krvave roke", in pa strip Saint-Acheul '17, ki ga je zrisal Sergio Toppi. Zgodba zadnjega se odvija v kraju Saint-Acheul v Franciji leta 1917, kjer nemški vojak koplje rov na fronti in pri tem najde kremenov pestnjak iz kamene dobe, ki so ga uporabljali kot orodje ali orožje. Po Stepančičevih besedah je izredno zanimivo, kako se avtor stripa oddalji od osnovne teme velike vojne in jo preplete s prazgodovinsko.
Vojak Karl, ki je v vojsko prišel naravnost z univerze, je pestnjak prepoznal, a drugi vojaki so se norčevali iz njegove najdbe, češ da gre za navaden kamen, za kazen zaradi svoje "neumnosti" pa je moral tudi na nočno stražo. Ponoči na straži zasliši premik francoske izvidnice in takoj izstreli svetlobno raketo, ki za nekaj trenutkov razsvetli nebo. Na svoji desni strani istočasno zasliši šum in prikaže se zlovešča temna figura, ki spet izgine, ko raketa ugasne. Nakar se pred Karlom pojavi pračlovek s pestnjakom v roki, iz katerega kaplja kri, o francoski izvidnici pa ni več ne duha ne sluha.
Avtor na tem mestu združi dva elementa, in sicer nepredvidljivo iracionalnost v smislu pojavljanja pračloveka s pestnjakom in grobo, surovo stvarnost velike vojne, je dejal Stepančič in dodal: "Vojaška sredstva so se skozi zgodovino spreminjala, a rezultat ostaja isti, zgodba je univerzalna." Strip po njegovem mnenju deluje izjemno poetično in prefinjeno, saj s figuro pračloveka izvrstno prikaže vzdušje v vojni. Gre za nekakšno projekcijo vojakov samih, ki jih je vojna prisilila, da so postali divjaki, je sklenil.