Nekdanja kustosinja Goriškega muzeja Slavica Plahuta je napisala knjigo Izbor receptov tradicionalnih jedi narodov, udeleženih v bojih v prvi svetovni vojni. Nekatere pripravljajo v Ošteriji Žogica.

Prehranjevanje vojakov je predstavljalo veliko logistično težavo tudi zaradi tega, ker so na začetku vsi mislili, da bo 1. svetovna vojna kratka, potem pa ji ni bilo videti konca. Velika lakota je prizadela tudi civilno prebivalstvo.

Slavica Plahuta je razložila, kako je bilo v bližini soške fronte: "Celotno obdobje bojev na Soči lahko označimo kot tragično, moreče, boleče, skratka z najhujšimi besedami. Tu so se bile neposredne bitke, izstrelki so leteli po vaseh, civilisti so umirali. Tu je bilo veliko število ljudi, ki niso mogli opravljati svojih opravil, in vse to je bilo treba nahraniti."
Vojske so imele za podobne primere pripravljene načrte. Težje je bilo civilistom: "Treba se je bilo znajti na različne načine. Lepo je vidno, kako se je z meseci, z leti stanje slabšalo. Razmere so bile zelo hude in na koncu prav tragične."
Zaradi mobilizacije vojakov so bila tudi polja slabše obdelana
Slavica Plahuta je veliko podatkov o prehrani med vojno dobila iz kronike svoje vasi, Batuj, sestavljal jo je župnik Ignacij Leban. Vpise je umestil v širše dogajanje na Goriškem in tudi v svetu. Tudi iz njegove kronike lahko razberemo, da moške delovne sile ni bilo.
"Prva mobilizacija se je začela že julija 1914, ko so pobirali več letnikov moških. Še preden je Italija vstopila v vojno, so pobrali moške, stare tam do 40 let. Potem so se ti nabori nadaljevali in na koncu so bili pod orožjem vsi moški, razen tistih, ki za vojsko niso bili sposobni, stari od 17 do 50 let. Tisti, ki so bili manj sposobni, so bili tako imenovani črnovojniki in tudi te so odpeljali v druge kraje, kjer so opravljali pomožna vojaška dela. Tako je župnik večkrat zapisal: Ni delovne sile, delajo samo starejši, otroci od 14. do 17. leta in tudi šolski otroci. Tako se je že prvo šolsko leto vojne, 1914-1915, končalo konec maja, ker so otroci delali na poljih."
Dostava hrane vojakom
Vojaki so večino časa preživeli v strelskih jarkih. V visokogorju so jim hrano dostavljali v kotlih, ki so jih prenašale mule.
"Ko so se bile najhujše bitke, so bili ti prenosi zelo omejeni, zato je takrat prevladovala suha hrana. Zmeraj so pravili, da so si vojaki v žepu pustili po košček kruha za vsak primer, če hrana ne bi prišla. Za italijansko stran je značilno, da so imeli organizirane tudi ženske, ki so v košarah na glavah nosile hrano vojakom v visokogorje. Drugače so hrano napol skuhali in so jo nosili še neskuhano. Ker so bili ti kotli hermetično zaprti in so imeli dvojno steno, se je temperatura ohranjala ves dan. Tako se je hrana do konca skuhala šele v kotlih. Nosili so ponoči, zvečer, tako da so obroke dobili nekako med deseto in polnočjo. Zvečer so z menažkami čakali, iz kotlov so jim naložili v menažke in tam so pojedli. Hranili so se ponoči. Podnevi pa so pojedli kakšne suhe prigrizke."
Kaj so kuhali?
"Obvezno je bilo meso. Ohranjenih je veliko fotografij mesarjev, ki koljejo živino in pripravljajo meso. Živino so kupovali tudi pri domačinih. Imeli so tudi posebne peči za peko kruha. Bile so cele enote pekov. Kuhali so veliko ječmena, torej kaše. Veliko se je uporabljal krompir. Potem so kuhali testenine, riž, zlasti za italijansko stran je bilo to značilno. Iz literature izvemo, da so se testenine, potem ko so jih skuhali in so nekaj ur ostale v kotlu, strdile in da je bilo, ko so to prinesli vojakom, kot da bi jedli malto ... Najboljše so bile kakšne enolončnice, mesne, z dodatki stročnic, fižola. Ko se je vojna že bližala koncu, ko so pošle tudi zaloge ječmena, ajde in prosa, so veliko uporabljali konzerve. O teh konzervah so cele zgodbe ... Tudi kombinacije hrane so bile zelo čudne. Še danes je zelo poznano ime za hrano iz prve svetovne vojne grenadir marš. To je kombinacija, ki se nam zdi nekam čudna, vendar je bila značilna in se je potem ohranila kot knapovska jed na Štajerskem. To so testenine in krompir, zabeljeni s slanino, lahko tudi z dodatki paradižnika. To je jed, ki izhaja iz časa Napoleonovih grenadirjev in se je potem razširila ter ves čas živela v slovanskem svetu. Poznajo jo Poljaki, Čehi, Slovaki, Avstrijci, Hrvati, Slovenci, vsi pod imenom grenadir marš."
Različne jedi za različne narode
Avstro-ogrski vojaški predpisi so upoštevali tako nacionalno kot versko pripadnost vojakov. Kar za 11 različnih etničnih skupin so bili predvideni različni obroki. Vse to je Slavica Plahuta opisala v svoji knjigi.
"Odnos do drugih narodov in drugih ver je bil zelo širok in odprt. Tako je bilo tudi pri prehrani, kar je seveda oteževalo oskrbo in tudi delo kuharjev."
Proti koncu vojne so vojaki jedli tudi travo
Kot je dejala sogovornica, proti koncu vojaki niso več dobivali 4.000 ali 4.300 kalorij na dan. Tudi količine kruha in mesa, ki so jih dobivali, so se manjšale. Vojaki so postajali lačni in so iskali, kje bi še kaj našli, da bi preživeli. Prav tako so se za preživetje bojevali civilisti. To se vidi na primer v kroniki, ko je župnik napisal: "Vse krade. Pravijo, da celo dojenčki že kradejo."
Posledice
Vojna je pustila hudo razdejanje, fizično in mentalno. Veliko ljudi je bilo depresivnih. Veliko vojakov je imelo po vrnitvi s fronte ali iz ujetništva težave z alkoholizmom. Nekateri so imeli zaradi prizorov groze, ki so jih doživeli, epileptične napade, pravi Slavica Plahuta. Veliko je bilo invalidov.
"Vojna pomeni veliko prelomnico. Ljudje po 1. svetovni vojni začnejo drugače gledati na svet. Tudi na področju prehrane opazimo pravo revolucijo. Vse se odpre, začne se nov način prehranjevanja, nov način gledanja na hrano. Tako je nastajala kuhinja naših staršev, naših babic. To je naša kuhinja, ki jo štejemo danes za našo značilno, tradicionalno kuhinjo."
Ob koncu pogovora je Slavica Plahuta povedala še, katere jedi iz njene knjige so ji najbolj pri srcu. Gre za priboljške, ki jim jih je gospodinjam uspelo pripraviti kljub pomanjkanju. Posebej je omenila vojaško torto, narejeno iz koruzne moke, z marmelado in posuto s sladkorjem v prahu.

Gostinska ponudba v slogu 1. svetovne vojne
Knjiga Slavice Plahuta je navdihnila lastnike Ošterije Žogica v Solkanu, ki v pravi poljski kuhinji pripravljajo jedilnike na temo prve svetovne vojne.
Nataša Šuligoj, ki dela v tej gostilni, o vojaškem jedilniku sto let pozneje pravi: "V prvi svetovni vojni so oficirji in aristokracija jedli zelo bogato hrano, tako da niti ni bilo treba prirejati ali olepševati hrane. Pustimo zdaj vojake, pustimo konec vojne, ko so jedli celo travo ..."

Sestavili so ribji in mesni meni. V prvem so izpostavili soško postrv, pripravljeno na senu, kot so jo pripravljali v tistem času. V jedilniku so poskusili uporabiti humoristične izraze, kot na primer "sir v olju s požirkom hladne kumarične mrzlice in s ščepcem smodnika". Gostje lokala si lahko ogledajo manjši muzej z originalnim kuhinjskim priborom in z uniformami iz časa vojne. Skupinam gostov ponujajo tudi predstave s pokanjem petard in tuljenjem siren, hrano pa jim postrežejo v menažkah.
Hrana je bila odvisna od položaja
O receptih izpred sto let je Nataša Šuligoj povedala: "Oficirji so imeli, govorim o začetku, zelo lepo kulinariko - bolj italijanski kot avstrijski. Italijani so tako ali tako znani po kulinariki, ampak na obeh straneh je bila lepa kuhinja. Navadni vojaki so na začetku dobili po pol litra vina, en lep krožnik hrane, proti koncu pa sploh niso imeli več česa jesti ... Na začetku so bili vojaki zdravi moški, imeli so recimo 85 kg, na koncu so imeli po 45 kg, umirali so od vseh bolezni. Grd zaključek."
Kulinarična dediščina
Sogovornica je navedla zapis iz knjige Slavice Plahuta, da so se ob soški fronti bojevali pripadniki 19 narodov: "Tudi kulinarike so se prepletale. Vsak je nekaj prinesel. Tako, da se je ta kulinarika pomešala in še po vojni je ostala. Tako imamo določene vrste hrane, ki so bile od drugod, pa so se potem tukaj ustalile, zato ker so bile dobre."

Nataša Uršič, Radio Koper

Prisluhnite oddaji Primorski kraji in ljudje: