Zaradi velikih vojaških stroškov in ovir v prometu in trgovini je Avstro-Ogrska že leta 1914 sprejela omejitvene ukrepe. Določili so oskrbo vojaštva in civilnega prebivalstva, prepovedali so izvoz prehrambnih pridelkov in izdelkov, uvedli so najvišje cene glavnih živil (moka, meso, maščobe) in nad njimi uvedli nadzor. Prepovedali so uporabo žita in moke za krmljenje živine in klanje goveje živine ter prašičev.

Notranje ministrstvo je januarja 1915 izdalo poseben opomin prebivalcem, da je njihova dolžnost, da bodo varčno gospodarili z vsemi živili, spremenili način prehranjevanja in hrano uživali zmerno. Svarilo je pred obiljem in potrato odsvetovalo praznovanja s pojedinami in popivanjem. Predlagalo je manjše mesne obroke, nadomestna živila za meso in brezmesne dneve. V tem letu so tudi uvedli živilske izkaznice za kruh in moko, v letu 1916 pa še za maščobe in krompir. Začeli so tudi izvajati zaplembe letin vseh žit in zalog iz prejšnjih let.

Varčna in iznajdljiva gospodinja
Varčnost je postala glavno merilo kuhanja. Gospodinje so morale biti pri kuhanju zelo iznajdljive in izurjene, da so s skromnimi sredstvi lahko pripravljale dovolj hranljive in okusne jedi. V veliko pomoč so bile tudi kuharske knjige z recepti varčne kuhinje, ki so jih izdajale razne založbe na obeh vojskujočih se straneh.

Ena izmed njih je ''Varčna kuharica'' Marije Remec, ki je nastala leta 1915 in vsebuje 520 receptov. So preprosti, upoštevajo varčnost, dostopnost sestavin, doma pridelanih ali nabranih v naravi, predvsem pa omogočajo najširšo uporabnost pri vsakdanjem kuhanju. Različne kombinacije sestavin ustvarjajo uravnoteženo prehrano in dovolj okusno hrano. Recepti prikazujejo kulinarično podobo v prvih letih vojne, številni pa so aktualni tudi danes.

V letih 1916 in 1917 se je preskrba še poslabšala. Kraje ob neposredni vojni črti v Posočju so izselili, pravo pomanjkanje pa so občutili civilisti v neposrednem zaledju fronte. Zaradi mobilizacije moških so bila polja slabo obdelana, skromne pridelke pa je uničevalo tu naseljeno vojaštvo s pratežem, skladišči, delavnicami, etapnimi kuhinjami za oskrbo vojakov na bojišču in konji. Pomanjkanje je bolj pestilo civiliste kot vojsko. Najbolj je primanjkovalo maščob. Tedanji časopisi so objavljali recepte in svetovali ljudem, naj si olje izdelujejo sami iz bukovega žira in iz bučnih semen.

Ko je na soških in kraških bojiščih zavladalo zatišje, so se razmere nekoliko izboljšale. Gospodinje so iz različnih sestavin kombinirale in ustvarjale nove vrste jedi. Tako so v Trstu odkrivale kašo, ki je pred vojno niso poznale. Kuhale so jo na razne načine: mehko, gosto, mešano s koruzno moko, s krompirjem, z omakami, pripravljale so jo kot rižoto z mesom ali brez njega, dodajale so ji paradižnikovo polivko, gobe ali druge omake, vmesile so jo v kruh. Jedli so jo tudi z mlekom, posladkano ali s slivami. Lahko so jo mleli v moko in iz nje kuhali prežganke. Tudi iz testenin so pripravljali najrazličnejše jedi. Kuhali so jih kot jušne vložke, pripravljali so jih kot samostojno jed, zabeljene s slanino, z golažem, z maslom ali s parmezanom. Da je bila poraba manjša, so jim dodajali krompir (grenadir marš), fižol ali grah in jih zabelili s prežganjem, tako da so dobili gosto mineštro.

Močniki, ki so bili pred vojno zaničevana hrana, so postali iskana jed. Da so količino povečali, so jim primešali krompir, fižol, grah ali kašo. Navadili so se tudi na oves in iz njega pripravljali ovseno rižoto in druge jedi, enako kot iz ječmenove kaše. Med jedi so mešali posušena zelišča, gobe, sadje. Pri peki pa so pšenično moko nadomeščali s koruzno, ajdovo ali z moko kašnatih žit.

Prehrana vojakov
Med vojno je bila glavna skrb namenjena vojakom na bojiščih. Zaradi bojev v gorah je bilo dostavljanje hrane največja težava. Avstro-ogrskim vojakom so hrano, orožje in drugo opremo vozili po železnici. Tople obroke za vojake v jarkih in kavernah so kuhali v poljskih kuhinjah neposredno za bojiščem. Hrana je bila pogosto neredna in neenakomerna, med ofenzivami tudi zelo pomanjkljiva. Hrano so nosili ponoči v zabojih s kotli na hrbtih mul. Mula je v osmih urah prinesla 80–100 kg tovora. Vsebina italijanskega kotla je npr. zadoščala za 25 do 30 obrokov, ki so jih dodelili vojakom, ki so z menažkami čakali v vrsti. Kotli so bili toplotno zaščiteni in so 24 ur ohranjali temperaturo hrane do 60 ºC, tako da se je kuhanje hrane še med prevozom dokončalo.

Italijanski vojaki so živeli bolje kot avstrijski. Njihova prehrana je danes dobro proučena. Obroki so znašali do 4085 kalorij. Bili so treh vrst. Razlikovali so se med vojaki, ki so bili na fronti, ali tistimi, ki so bili v zaledju. Te so prilagajali pokrajini in bili so manj kalorični. Hranljivost obrokov je bila odvisna tudi od letnih časov. Na začetku vojne so vojaki dobili po 750 g kruha, 375 g mesa, 200 testenin, poleg tega pa še čokolado, kavo in sir, pozneje pa so obroke prilagajali razpoložljivim zalogam, ki so se občutno manjšale.

V visokogorskem svetu so vojaki dobili še dodatek: špeh, panceto, kondenzirano mleko. Za vojake v jarkih je bil predviden tudi alkohol. Predpisani so bili tudi paketi s suho dnevno hrano. Vsebovali so 400 g prepečenca, 220 g konzerviranega mesa. Od decembra 1916 dalje so zaradi pomanjkanja hrane količine zmanjšali na 3000 kalorij. Po vstopu ZDA v vojno so se razmere nekoliko izboljšale, tako da so dosegli 3580 kalorij. Visokokalorično hrano so imeli francoski in angleški vojaki. Vojaki na bojišču so začeli jesti okrog 11. ure zvečer, zjutraj so popili kavo, podnevi pa so občasno dobili košček sira in pijače.

Vojaški obroki upoštevali tudi vero
Avstro-ogrski vojaški predpisi so pri oskrbi vojske upoštevali nacionalno in versko pripadnost vojakov. Obroki so bili predvideni za enajst različnih etničnih skupin. Bili so treh vrst: polni, navadni in rezervni. Prva vrsta je bila predvidena za enote, kjer ni bilo pomanjkanja in so bile varno in statično nameščene. Obsegala je dve pločevinki po 46 g kave za zajtrk in kosilo, 400 g mesa, 140 g zelenjave, 700 g kruha ali 400 g prepečenca, temu so dodali začimbe: 30 g soli, ½ g popra ali paprike, 20 g masti ali slanine, 1 g suhih jušnih začimb, 5 g česna in čebule in 0,02 l kisa. K luksuznim dodatkom so sodili 36 g cigaret in ½ l vina.

Navadni obroki so bili nekoliko manjši, namenjeni so bili oskrbi enot na bojišču, med spopadi ali med premiki. V njih je bilo 40 g manj zelenjave, količina cigaret je bila prepolovljena, ni bilo tudi čebule in kisa. Rezervni obrok je veljal za železni vojaški obrok hrane. Vseboval je dve pločevinki kave po 46 g, pločevinko konzerviranega govejega ali prašičjega mesa, ki sta tehtali med 200 in 400 g, lahko sta vsebovali tudi omako, v obroku je bilo 200 g prepečenca v različni embalaži in tudi različnih vrst, 18 g tobaka in 30 g soli v posebni škatlici.

Proti koncu vojne, zlasti po umiku k Piavi, ko je bila oskrba zelo omejena, so avstrijski vojaki trpeli veliko pomanjkanje. Živeli so v zelo kritičnih razmerah. Nekateri podatki iz januarja 1918 navajajo, da se je obrok zmanjšal od komaj 200 g na 165 g kruha in 28 g mesa dnevno. Težko so prenašali tudi pomanjkanje tobaka.

Danes lahko v številnih muzejih vidimo kovinske škatle, v katerih je bilo 220 g mesa, a včasih tudi konzervirane sardele in kandirano sadje. Škatle so bile okrašene z domovinskimi reki, kot na primer "Savoia!" ali pa "Prefinjena predjed Trst in Trento".

Preboj pri Kobaridu je v Posočju prinesel mir, ni pa odpravil pomanjkanja. Ljudje so počasi začeli obnavljati domače gospodarstvo in se lotili dela na njivah ter čakali na prvi pridelek.