1. svetovna vojna ni zarezala le v življenja vojakov, ki so morali na bojišča, močno je spremenila tudi vsakdan njihovih družin v zaledju. Celoten ustroj države je postajal osredotočen na vojne potrebe, angažiralo se je prebivalstvo, ki je za svoje fante na frontah zbiralo potrebščine in se skozi vsakdan prebijalo z vedno slabšimi zalogami in ponudbo hrane ter nujnih dobrin.

Pisma so prihajala včasih z zamudo, vojni propagandni aparat je poskrbel, da se občutljive informacije niso širile, časopisi so delali v dobro "skupnega vojnega" cilja. Novice so tako pogosto potovale dalj časa ali pa so bile povsem prirejene. Skoraj neverjetno za današnji, informacijsko prepleteni svet. Kako bi bila videti ta preteklost na današnjih komunikacijskih platformah?

Spremljajte 1. svetovno vojno tudi na Facebooku
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer se ta teden pospešeno pripravljajo na odprtje nove obsežne razstave ob obletnici začetka 1. svetovne vojne, so se poigrali s preslikavo realnosti pred 100 leti v današnji čas. Na priljubljenem družbenem omrežju Facebook tako lahko spremljamo profil mlade ljubljanske dame Elizabete Jute Kranjec, učiteljice na Mestni dekliški osemrazrednici, ki svoja doživljanja vojnega časa, svoje strahove, skrbi in majhne radosti deli prek zapisov in fotografij.

"Poskušali smo ujeti življenje mlade učiteljice tik pred vojno in nato počasi odstirati težke in tudi lahkotnejše tančice medvojnega življenja tega dekleta, ki govori iz obdobja, ki ga je zaznamovala prva svetovna vojna, torej med letoma 1914 in 1918," svoj projekt pojasnjujejo v muzeju. In Juta na Facebooku ni sama, ob njej sta tudi sestrična Ortenzija Vuga iz predmestja Gorice in brat Jože Pepi Kranjec, ki je vojak domobranskega polka LIR 27, ki se je boril v Galiciji in nato leta 1915 končal na Soški fronti.

Življenje, ki ga je vojna povsem spremenila
Elizabeta Juta tako na svojem zidu pripoveduje o vsakdanjem življenju civilistov v Ljubljani in težavah, ki jih vojna prinese mednje. Vojna napoved je bila šok, začetno prepričanje, da bodo vojaki doma že v nekaj mesecih, se spreminja v nemoč ob spoznanju, da vojna ne bo kratka in da pušča težke sledi – v Ljubljano prihajajo vagoni ranjencev, iz Gorice poročajo o novonastajajoči fronti in civilnih žrtvah, tudi nad osrednjim slovenskim prostorom se pojavijo italijanski bombniki. Cenzura preprečuje širjenje informacij, vsakdanji kruh postaja vse bolj bled in s primešanimi neobičajnimi sestavinami. Ob vsem tem si ljudje nekako prizadevajo živeti svoja življenja, rojevajo se otroci, ki jim vsi želijo le življenja v miru in slogi.

Fiktivna oseba na realnih temeljih
Profil Elizabete Jute Kranjec, ki je sicer fiktivna oseba, sloni na izbrani literaturi, predvsem na objavljenih dnevnikih, monografijah in prispevkih o prvi svetovni vojni ter časopisih tistega obdobja. Posebno bogat vir so pričevanja in fotografije svojcev: Ortenzija Vuga je namreč resnično obstajala – bila je prababica Kaje Širok, direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Idejo o takšnem načinu približevanja na prvi pogled tako oddaljene vojne tematike današnjim mladim je zanetil fiktivni Francoz Leon Vivien, ki je francosko občinstvo poučeval o prvi svetovni vojni. V nasprotju s francoskim profilom, ki je govoril predvsem o dogajanju na bojišču, pa slovenska Elizabeta Juta opisuje vse od pomanjkanja živeža, okrnjenega kulturnega življenja do skrbi za svojce na fronti in v krajih tik ob njej.

Muzej novejše zgodovine Slovenije želi s tem na nekoliko drugačen način izobraževati ter omogočati oživljanje in približevanje tematike, ki je pustila globoke korenine v slovenskem prostoru.