Jožefa Simoniča so že razglasili za pogrešanega, ko se je iz Rusije vrnil peš.

Zakonsko življenje Jožefa Simoniča z Mladice pri Semiču in Neže Pečaver iz Stranske vasi se ni začelo srečno. Kmalu po poroki je namreč izbruhnila 1. svetovna vojna in Jožef je bil vpoklican v vojsko. Poslali so ga na krvavo bojišče v Galicijo.

Kaj se mu je dogajalo, kje se je bojeval in kako je preživel vsa leta, domači niso vedeli. S fronte od Jožefa niso prejeli nobenega pisma, dobili niso nobenih informacij. Tudi ko je orožje utihnilo, za Jožefom Simoničem ni bilo nobenega sledu.

Nova oblast je njegovi ženi Neži odobrila preživnino po izginulem možu in prejela je že dve mesečni nakazili, ko jo je dosegla srečna novica. Po enem letu je prišel Jožef peš domov iz ujetništva v Rusiji, skupaj z vojakom iz Semiča.

V zahvalo za srečno vrnitev je žena Neža sredi vasi na Mladici dala postaviti visok lesen križ, ki stoji še danes. Končno sta lahko zaživela pravo zakonsko življenje.

Imela sta štiri otroke: hčerko Kristino in tri sinove Toneta, Lojza in Jožeta. Jožef je znova začel kmetovati na domači kmetiji, ki pa je bila precej manjša kot ob njegovem odhodu. Ker ga ni bilo domov s fronte, je namreč njegova mama razdelila svojim petim poročenim hčeram vsaki en kos zemlje s Simoničeve kmetije.

Kljub manjši kmetiji, ki je ostala tudi brez zidanice, je Jožef vestno gospodaril, se ukvarjal s čebelarstvom in lovom ter bil dejaven v domačem kraju. A žal ni dočakal visoke starosti. Za jetiko je umrl, star komaj 47 let.

Njegovo zgodbo in edino fotografijo starega očeta nam je zaupala vnukinja Silva Simonič.