Srečko Razpotnik je moral v svojih zgodnjih 20. letih obleči uniformo avstro-ogrske vojske in kot nižji častnik oditi na soško fronto. S prebojem pri Kobaridu je združeni avstro-ogrski in nemški vojski uspelo potisniti italijanske nasprotnike globoko na njihovo ozemlje. Sledili so jim tudi vojaki in se ustalili ob novi frontni črti ob reki Piavi.

Pisalo se je leto 1917 in obe vojskujoči se strani sta bili zelo izčrpani. Dobava hrane in materiala vojakom je bila otežena, avstro-ogrska monarhija je razpadala, primanjkovalo je vseh življenjskih potrebščin, razširila se je lakota. Vse to so vojaki na frontah še kako občutili, nekaterim je teža padla tudi pod 50 kilogramov.

Vojak iz Ljubljane Srečko Razpotnik se je odločil, da svojega mladega življenja ne bo pustil na bojnem polju. Svoji družini je leta pozneje pripovedoval, da se je na fronti v nižinah ob reki namazal z marmelado in se v močvirju namenoma izpostavil komarjem mrzličarjem, ki prenašajo malarijo. Ker je bil telesno zelo čil in dober telovadec, je upal, da bo, kot je rekel, "malarijo že nekako prebolel, krogle pa gotovo ne".

Prav tako se je tudi zgodilo. Bolnega so premestili v zaledje, pozneje je imel morda še dva napada mrzlice, nato pa nikoli več. Živel je popolnoma zdrav do svojega 82. leta in umrl leta 1978.

Zgodbo svojega dedka in njegovo fotografijo nam je poslala vnukinja Barbara Trenc.