Jožeta Vrhovca so mobilizirali, ko se je odprla fronta z Italijo, ki je ob Soči potekala tudi po slovenskem ozemlju. Postal je bolničar v sanitetni enoti, ki je bila nastanjena v Gorici. Jože pa ni bil edini iz družine med bolničarji, tja so namreč poslali tudi brata Ivana.

Domači so dobili več fotografij, ki prikazujejo vsakdan v bolnišnici v zaledju fronte. 1. aprila 1915 je Jože domov poslal tudi velikonočno čestitko: "Draga mama, pošiljam Vam slike naših bolnikov ter sem tudi jaz zraven. Mislim, da me bodete našli med njimi. Želim Vam srečne in vesele Velikonočne praznike, Vaš sin Jože."

Spopadi so zahtevali številne žrtve, prihajali so novi in novi ranjenci. Enaka nevarnost, da jih lahko usodno zadene nasprotnikova krogla, pa je grozila tudi bolničarjem.

Med reševanjem ranjencev na fronti je bil zadet tudi Jože Vrhovc. Kljub poškodbi noge je na območju bojišč ostal vse do konca vojne.

Nato se je vrnil v Ljubljano, se zaposlil na magistratu in si ustvaril družino.

Fotografije in spomine hrani Jožetova hči Elizabeta Biščak.