Civilno prebivalstvo na slovenskih tleh je bilo zaradi razplamtevajoče se vojne vihre hudo prizadeto. Ne samo, da se je življenje povsem podredilo delu za vojsko in je pomanjkanje vse bolj pritiskalo, siloviti spopadi med italijansko vojsko in Avstro-Ogrsko ter Nemčijo so potekali v neposredni bližini slovenskih vasi. Domačini so postali begunci, če se jim ni uspelo dovolj hitro umakniti, pa so se znašli sredi napadov z orožjem.

To je doživela družina Leban iz vasi Kozaršče ob vznožju hriba Mengore, na katerem stoji znana romarska cerkev.
Po pripovedovanju svoje babice, Marije Leban, poročene Valentinčič, nam jo je zaupala Majda Valentinčič.

Tako kot vsi sovaščani s Kozaršč je morala tudi družina Leban v času soške fronte zapustiti svojo domačijo, ki se ji po domače reče Pr' Skamincu. Kot begunci so poiskali zatočišče v vasi Bača pri Modreju.

Oče je bil vpoklican v vojsko, mama pa si sama z majhnimi otroki verjetno ni upala ali pa ji ni uspelo oditi dovolj daleč stran od svojega doma. Tako družini ni uspelo pravočasno pobegniti na varno in so se v Bači pri Modreju kmalu znašli sredi vojaškega spopada. Pred obstreljevanjem so poiskali zaklonišče v eni izmed kavern, a je v bližino priletela granata. Ranila je oba otroka - 5-letno Marijo in njenega mlajšega brata Mihca.

Zaradi silovitega napada sovražnika se je morala avstro-ogrska vojska hitro umakniti s tega območja. V naglici so vojaki s seboj odpeljali tudi hudo ranjenega Miho, ki pri sebi ni imel nobenega dokumenta, s katerim bi lahko ugotovili njegovo identiteto. Od takrat njegovi domači o njem niso izvedeli ničesar več, za njim se je izgubila vsaka sled.

.

Miho so skupaj z drugimi ranjenci pripeljali v bolnišnico na Madžarsko. Nihče ni vedel, kdo in od kod je ta otrok, in Miha je v bolnišnici preživel kar nekaj časa. Tako dolgo, da se je naučil govoriti madžarsko. Ko se je nekega dne sprehajal po bolnišnici med ranjenimi vojaki, je eden izmed vojakov prepoznal obesek, ki ga je Miha nosil okoli vratu. Na njem je bila podoba mengorske Marije, zavetnice romarske cerkve, ki stoji na vrhu Mengor.

To jim je dalo namig, od kod je Miha doma. Vojaki v bolnišnici, ki so bili iz njegovih domačih krajev, so pisali domov in povprašali, kdo bi lahko bil izgubljeni otrok. Kmalu so ugotovili identiteto pogrešanega otroka in ga poslali nazaj v domač kraj. Ko se je Miha na veliko veselje in presenečenje njegove družine vrnil domov, je govoril madžarsko in ni več razumel slovensko. Zaradi tega se ga je prijel vzdevek Madžarum Tudum.