Med 1. svetovno vojno je umrlo okoli 650 pilotov - več kot tri četrt jih je umrlo v nesrečah, med šolanjem, med trenažnimi poleti, na letališčih. V samih spopadih pa je bilo zelo malo žrtev, pove raziskovalec in poznavalec letalstva v prvi svetovni vojni Jožef Silič. "Tudi slab pristanek, ko se je letalo prevrnilo na hrbet, je lahko zahteval smrtno žrtev. Izgube niso bile v odstotkih nič večje kot pri pehoti in so bile vsekakor zelo nizke v primerjavi z zahodno fronto. Kot se govori danes, je bila na zahodni fronti življenjska doba pilota približno dva tedna. 70 odstotkov avstrijskih pilotov je bilo v povprečju na fronti po dve leti."

Tudi Slovenci smo imeli svoje letalce. "Lahko bi jih bilo tudi več, če bi bili Slovenci malo bolj ambiciozni." Na razpise za pilote se je lahko namreč prijavil kateri koli častnik, pozneje pa tudi podčastnik ali navaden vojak, če je bil zdrav in je imel primerno izobrazbo, torej vsaj končano osnovno šolo ali začetek gimnazije. To je bilo v tistem času dovolj. "Ne vem, zakaj se niso odločali. Življenje letalcev je bilo vendarle ugodnejše in manj nevarno kakor v strelskih jarkih," razmišlja Silič.

Slovenci so bili po njegovih besedah dokaj kakovosten kader. Bilo je približno od 60 do 70 pilotov ter opazovalcev. V mornarici je bilo tudi dokaj veliko število Slovencev, a je bilo tam več žrtev. "Ne zaradi bojnega delovanja, ampak zaradi nesreč. Pri slabih pristankih na vodi ni bilo pardona. Velika večina teh ljudi je utonila, ker se je letalo razbilo, bili so poškodovani, ujeli so se v letalu, niso mogli izplavati. Pri mornariškem letalstvu je bilo približno 30 Slovencev. Tam pa je bilo približno 30 odstotkov izgub."

Med slovenskimi letalci sta bila tudi Primorca Venčeslav Vrtovec in Julian Kenda. Oba sta bila letalska opazovalca.

Vrtovec - iz vojne v samostan
Venčeslav Vrtovec se je rodil 10. septembra 1894 v Velikih Žabljah. Vojsko je začel služiti v pehotnih enotah v Doberdobu in na Mengorah. Leta 1916 se je prijavil v letalstvo. V dunajskem Novem mestu je opravil tečaj za opazovalca in ko so začeli graditi letališče v Divači, so ga poslali tja kot nastanitvenega častnika. Moral je poskrbeti, da so začeli graditi objekte za moštvo, ki naj bi prihajalo. Bombniška enota, namenjena v Divačo, namreč ni bila navaden flik (Fliegerkompanie, torej letalska četa), ampak povečan flik z več kot 200 ljudmi. Za te ljudi naj bi poskrbel Vrtovec.

"Potem pa se je izkazalo, da je moral poleg tega sodelovati še pri postavljanju hangarjev, pri montaži letal in pri usposabljanju opazovalcev. Ti so začeli izvajati polete v okolici letališča, spoznavali so teren tudi v bližini fronte. Vse to je doletelo takega neizkušenega človeka, kot je bil on. Videti je, da je to zadevo opravil z odliko. Bil je v prvi, ožji skupini osmih opazovalcev."
Konec januarja 1917 je začel prve bojne polete. Opravil je 19 bojnih poletov, predvsem na Krasu, v Dolu, kjer so bila italijanska skladišča in so jih bombardirali. Nekaj opazovalnih poletov je opravil okrog Doberdobskega jezera in Grmade, kjer je bila fronta. Večkrat je napadel skladišča v Gradiški. "Med Gradiško in Sovodnjami je imel spopad z letalom, ki ga je sestrelil. Maja 1917 sta ga med Solkanom in Ajševico napadla dva italijanska lovca. Posredovalo je še eno avstrijsko letalo. Enega lovca so odvrnili proč, ampak drugi ga je še zmeraj obstreljeval. Med spopadom je ena krogla zadela trup letala, se odbila in mu zdrobila nogo pod kolenom."

Tega dogodka se je spominjal med svojo zlato mašo v Dornberku in opisal, da je tedaj kar klecnil v kabini in padel. Ni vedel, kaj se je zgodilo. Potem je ugotovil, da močno krvavi. "Pilotu je ukazal - treba je povedati, da je letalu navadno poveljeval opazovalec, ne pilot - naj takoj pristane. Verjetno je vedel, da je tam sanitetna postaja. Pristali so, vendar je bil pilot pri pristanku malo predolg in so zapeljali v jarek, tako da se je letalo postavilo na nos. No, tam so ga sanitejci oskrbeli, ustavili so krvavitev, vendar so bili takrat zaradi ofenzive na cesti številni transporti ranjencev in so njega, čeprav je bil častnik in naj bi imel prednost na poti v bolnišnico v Osek, zadržali in so ga šele zvečer prepeljali v Osek."

Iz Oseka so ga prepeljali v Ajdovščino, pozneje v Ljubljano, končno je pristal v Gradcu, kjer so mu v zadnjem trenutku rešili nogo pred amputacijo. Do konca življenja je moral pri hoji uporabljati palico. Samo okrevanje je sicer trajalo deset mesecev. Vrtovec se ni več vrnil v svojo enoto.

"Ostal na Dunaju. Poslali so ga na prelaz Semmering, kjer je bila letalska opazovalnica za primer, če bi prišlo do napada na Dunaj. Tam je doživel italijansko trosenje letakov na Dunaju in sodeloval pri zaslišanju italijanskega pilota, ki je zasilno pristal. Kot je pravil, je bil tisti Italijan strahovito prestrašen, verjetno je mislil, da ga bodo vsak čas pojedli; potem pa si je prav oddahnil, ko se je začel Vrtovec z njim malo pogovarjati po italijansko."

Konec vojne je dočakal v Ljubljani. Že pred tem pa se je odločil, da bo odšel v semenišče. Zato se je vrnil v Velike Žablje, da bi se poslovil od domačih. Vipavsko dolino so takrat že zasedli Italijani. Na poti domov, na letališču v Ajdovščini, je Vrtovec srečal uniformiranega letalca, Slovaka Franca Wognarja. Anekdoto s tega srečanja povzame Jožef Silič:

"Pogovarjala sta se, da gre v Ljubljano. Wognar mu je rekel, naj počaka do naslednjega dne in naj pride zjutraj na letališče, ker je tam med kupom letal odkril eno uporabno, s katerim bi šla v Ljubljano. Naslednje jutro se je res pojavil. Rekel je, da so kolone Italijanov marširale mimo letališča, nekateri so trgali avstrijske oznake z letal, onadva pa sta se usedla v letalo, prižgala motor in vzletela. Najprej sta šla proti Gorici, kot da nameravata iti v tisto smer, potem pa sta naredila krog nad Vipavsko dolino in se odpeljala v Ljubljano. Ko sta pristala na ljubljanskem letališču, je Vrtovec šel na poveljstvo mesta in zahteval demobilizacijo. Rekli pa so mu, da ga potrebujejo. Takrat se je skozi Ljubljano umikala cela avstro-ogrska armada s Piave. On je vojakom izdajal odpustnice za transporte in potne naloge. Še deset dni je bil tam, nato pa so tudi njega demobilizirali."

Vrtovec je odšel v samostan na Koroško, postal pater in veliko pridigal naokoli. "Veliko je pisal v Dom in svet, tudi o letalstvu, takšne, bolj romantične članke. Na koncu je živel v Dravljah." Umrl je leta 1988 v Ljubljani.

Tragična smrt mladega Kende
Veliko hitreje in bolj tragično pa se je končala življenjska zgodba Bovčana Juliana Kende, ki je bil v vojsko vpoklican kot enoletni prostovoljec. Rodil se je 9. februarja 1894 in nekaj časa živel v Bovcu. Potem je živel pri sestri v Trstu in tam študiral. "Tudi on je bil, kot je videti, mobiliziran na Dunaju, ko je bil študent, na začetku vojne. Mobiliziran je bil v dunajski regiment Deutschmeister. Poslani so bili v Kanalsko dolino, do leta 1916 je bil na delu fronte med Naborjetom, Predelom in Bovcem. Potem se je javil v letalstvo in je šel v Dunajsko Novo mesto v šolo za opazovalce", pripoveduje Jožef Silič.

Za en mesec so ga poslali na vzhodno fronto in tam je šolo dokončal. Ohranjeni so njegovi dokumenti vse od šolanja pa do časa, ko je na fronti dobil čin poročnika. Sredi avgusta 1916 se je pridružil 12. letalski stotniji, ki je bila nameščena na vojaškem letališču na Ajševici. Že mesec kasneje so jo premestili na vipavsko letališče.
V isti stotniji sta bila tudi dva pilota, ki sta se v zgodovino Avstro-Ogrske zapisala med tiste letalce, ki so dosegli največ zmag v zračnih dvobojih: Godwin Brumowski in Frank Linke-Crawford. Prvi je dosegel največ, 48 zmag, drugi pa s 30 zmagami zaseda tretje mesto. Z obema je letel tudi Kenda, pravi Silič.
Ko je Brumowski 3. decembra 1916 skupaj z ladijskim poročnikom Gottfriedom Banfieldom nad Mavhinjami sestrelil italijansko letalo znamke Caproni, je na kraj nesreče peljal tudi Juliana Kendo. Znal je namreč italijansko in je lahko zaslišal preživelo posadko. "V zahvalo je Brumowski naročil odmontirati propeler letala Caproni in mu ga je podaril. Mizarji, oziroma tehnično osebje letališča, so mu iz tega propelerja izdelali zelo lepo šatuljo, ki jo še zdaj uporabljajo njegovi daljnji sorodniki. V njej je vgraviran datum, ko so sestrelili letalo. Zanimiv izdelek."

Kenda je imel nato približno 50 bojnih poletov. Na izvidniškem poletu proti Palmanovi je prišlo do spopada z italijanskim lovcem, nekje nad Faro ob Soči. Temu lovcu se je nekako izmuznil, zavil je južno proti Mirnu oziroma proti Cerju. "Tam je na žalost prišel v navzkrižni ogenj dveh italijanskih protiletalskih baterij. Letalo so zadeli. V zraku je zagorelo. Padlo je tik za avstrijske linije."
Tu, pri Hudem Logu ob Opatjem selu se tudi konča življenje Juliana Kende, 23-letnega prizadevnega, resnega in ustrežljivega mladeniča, kot so ga opisovali v listinah ob mobilizaciji v vojno. Skupaj s pilotom strmoglavljenega letala, Franzem Neuwirthom, sta bila z vsemi vojaškimi častmi pokopana na vipavskem vojaškem pokopališču.
Med službovanjem v letalskih stotnijah je za svoj pogum prejel tri odlikovanja: bronasto in srebrno medaljo za hrabrost (2. stopnje) ter Karlov četni križec. Posthumno pa je bil odlikovan še z vojno medaljo za zasluge in vojnim križcem za zasluge 3. stopnje.

Karin Zorn, Radio Koper

Prisluhnite oddajama Primorski kraj in ljudje: