Neil Brand je umetnik, za kakršne je v globaliziranem svetu multipleksov in 3D-filmov ostala le še miniaturna niša: britanski skladatelj, pisatelj in avtor BBC-jeve kritiško hvaljene dokumentarne serije o zgodovini filmske glasbe, The Sound of Cinema, se je uveljavil kot glasbenik, ki v živo ustvarja glasbeno spremljavo klasikam nemega filma, od Chaplinove Zlate mrzlice pa do futurističnih vizij Fritza Langa.

Kadar ne nastopa v londonskem National Film Theatru, Brand redno potuje po butičnih filmskih festivalih - in v nedeljo ga bo gostila Ljubljana. Kinodvor namreč - še vedno v okviru svojega jubilejnega Leta kina - v nedeljo ob 19.00 v dvorani SNG Opere in baleta v Ljubljani (ki je bila nekoč pravzaprav Kino Central) gostuje z restavrirano nemo klasiko iz leta 1925, Velika parada (The Big Parade). Projekcijo bo na klavirju v živo spremljal prav Neil Brand.

Premostiti prepad v času
"Glasba, ki jo igram, ni zgodovinska: to ni podlaga, ki bi jo v kinu slišali leta 1927 ali celo 1916, ampak glasba, ki ima močan 'filmski' pridih," pojasni Brand. "Tako se sodobna občinstva malo sprostijo: ko slišijo glasbo, ki jo od - v tem primeru vojnega - filma na nek način pričakujejo. Zdi se mi, da je moja naloga gradnja mostu med filmom, njegovim časom in stališči na eni ter sodobnim občinstvom na drugi strani. Tako se ljudje lažje približajo temu, kar jim film skuša povedati.“

V kolikšni meri je torej njegov nastop improviziran? "V celoti. Če bi šli gledat dve projekciji istega filma, bi bili to dve različni doživetji. Edino, kar je pri Veliki paradi vsakokrat isto, so prizori, v katerih vojaki pojejo svojo pesem. Takrat pač odigram vedno enako melodijo koračnice. Sicer pa igram, kar v tistem trenutku čutim. V bistvu je vse skupaj zelo podobno igralčevemu delu. Če bi Shakespeara igral pri 23 letih, bi verjetno imel določen pristop k vlogi, zdaj, pri 56 letih, pa bi v isto vlogo vnesel čisto drugačen nabor idej in življenjskih izkušenj."

"Veliko parado sem nazadnje igral pred kakimi osmimi ali devetimi leti, tako da bo tokrat zame spet skoraj nova, in imel bom proste roke, da uporabim glasbo, ki se mi bo zdela v tistem hipu primerna. Moram pa reči, da mi je sporočilo tega filma zelo pri srcu in da ga dobro poznam. Čudovit film je, ki brez samocenzure komentira izkušnjo vojne.“

Eden najbolj dobičkonosnih nemih filmov vseh časov
Veliko parado so pod naslovom Danse macabre v kinematografu na Kolodvorski 13 (današnjem Kinodvoru) predvajali od 3. do 6. novembra 1926. "Parada smrti. 7 dejanj iz svetovne vojne 1914-1918. Najboljše od najboljšega! Senzacija nad senzacijo!" je takrat evforično poročal časnik Jutro - in Slovenci niso edini, ki so bili navdušeni: Velika parada je bila ena največjih filmskih uspešnic dvajsetih let 20. stoletja in s šestimi milijoni zaslužka eden najdonosnejših nemih filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih (vseeno ga prekosi Rojstvo naroda D. W. Griffitha.) V newyorškem kinu Astor je bil na sporedu skoraj dve leti, v izdaji Le Giornate del cinema muto pišeta Anthony L'Abbate in Caroline Yeager, ki poudarita, da film v režiji Kinga Vidorja ni pripomogel le k uveljavitvi mladega studia Metro-Goldwyn-Mayer, pač pa je tudi utrl pot nizu protivojnih filmov.

Z metronomom umerjeni balet smrti
Najimpresivnejši del zgodbe o premožnem mladeniču, ki leta 1917 kot prostovoljec pristane na fronti v Franciji in kmalu ugotovi, da vojna ni zgolj vznemirljiva pustolovščina, so brez dvoma prizori boja, "krvavi balet" in "balet smrti", kot jim je rekel režiser, King Vidor. Na snemanje se je namreč pripravljal z gledanjem dokumentarnih filmov, ki jih je med prvo svetovno vojno naredila ameriška vojska. Kader vojakov, ki so korakali v pogrebnem sprevodu, ga je pripeljal na idejo, da bi pohod ameriških sil skozi gozd posnel v ritmu metronoma in tako poudaril slutnjo tragedije in smrti.

Studio je režiserja sicer "nagradil" z goljufijo: po premieri so ga prepričali, da je prodal svoj delež od zaslužka in se tako odpovedal čednemu kupu denarja - se je pa zato Vidor po uspehu Velike parade do konca svoje kariere zasidral med najuglednejše MGM-ove režiserje.

Neil Brand se seveda zdi pravi človek za vprašanje, zakaj je bila pravzaprav glasba že od samega začetka dalje integralen del filmske izkušnje. "To je vedno težko razložiti ljudem, ki nemega filma z glasbeno podlago v živo še nikoli niso videli. Glasba je pri nemem filmu vse. Z zvokom moraš zapolniti masiven prostor: glasba filmu dodaja kontekst, pove ti veliko o likih – v njej je neverjetna količina informacij, ki jih samo iz slike ne moreš razbrati. Obenem pa glasba pomaga občinstvo spraviti v primerno razpoloženje za ogled filma: pomaga jim, da izklopijo 21. stoletje in se osredotočijo samo na to, kar skuša film povedati. Gledanje zgodbe, ki poteka samo v slikah, je zelo emotivna izkušnja; glasba te pomaga spraviti v primerno čustveno razpoloženje za to, kar gledaš.“

"Iz Opere boste prišli izžeti"
O obdobju nemega filma se še danes pogosto govori kot o "zlati eri filma". Kaj je v današnjih časih vizualnih spektaklov na teh zgodnjih umetninah torej še takega, da vedno znova pritegne sodobna občinstva, in ne le filmskih zgodovinarjev? "Trik je v tem, da nemi film pravzaprav ni film. Ni samo zvočni film brez zvoka, v resnici je bližje operi, kjer je vse, kar se odvija na odru, popolnoma enako kot je bilo pred stotimi leti. Kar se dogaja v dvorani, torej glasba, pa je drugačno, veliko bolj moderno. Mislim, da je to tisto, kar je ljudem všeč. Vsak, ki je že kdaj videl nemi film z živo glasbeno spremljavo, bo povedal, da je to veliko bolj poglobljena in čustvena izkušnja kot obisk kina. Jutri bodo ljudje iz Opere prišli izžeti, to si upam napovedati, in osupli nad tem, kako zelo močna izkušnja je to lahko.“

Igralec, ki mu je pravo pot pokazal Buster Keaton
Do kariere, s katero se lahko pohvali danes, je našega sogovornika pripeljal splet okoliščin. "Seveda nisem načrtoval, da bom kdaj pianist za neme filme. Študiral sem igro, res pa je, da sem od nekdaj znal igrati klavir po posluhu in sem zato lahko dobro improviziral. Po študiju sem se pridružil skupini kolegov, ki je prevzela umetniški center na južni obali Anglije in ga prelevila v majhno gledališče; tam smo prirejali predstave in kabarete. Ker je bila stavba v resnici star kinematograf in so bili projektorji še vedno na svojem mestu, je hotelo lokalno filmsko društvo v njej predvajati filme. Prosili so me, naj se poskusim v spremljavi na klavirju. Imel sem kakih 24 ali 25 let in mislil sem si, zakaj pa ne. Zavrteli so film Busterja Keatona in šlo mi je fantastično. Ugotovil sem, da imam resničen dar za to, da sedim pred platnom in vse, kar začutim ob filmu, sproti spremenim v glasbo. Kajti v resnici je to, kar občinstvo sliši, moj odziv na vse, kar se odvija na platnu. Zelo mi je pomagalo, da imam gledališko ozadje, saj sem tako hitreje razumel prizore, like in kaj je treba poudariti."

Kako je delati s "Hitchem"?
Čeprav ima redko opravka s filmom, ki bi bil mlajši kot osemdeset let, bi se Brand z lahkoto videl tudi v vlogi skladatelja glasbe za velik, sodoben hollywoodski blockbuster. "Oh, seveda. Prvi film, za katerega sem kdaj napisal orkestralno glasbeno podlago, je bil zadnji nemi film Alfreda Hitchcocka (Blackmail, 1929, op. n.). Vau, sem si takrat mislil, počutim se, kot da delam s Hitchcockom in da mi je pravkar ponudil cel orkester. Hotel sem napisati glasbo, ki bi jo on hotel videti v svojem filmu. Predstavljajte si: to je res fin občutek.“

Hollywoodska tovarna generike
"Režiserji vseh nemih filmov so že mrtvi, tako da lahko v miru počneš, kar hočeš (smeh). Ampak v bistvu gre za isto službo in če bi kdaj dobil priložnost ustvarjanja glasbe za sodoben film, bi jo takoj sprejel – čeprav je dandanes glasba v filmih žrtev tega, da ima lahko čisto vsak šef studia svoje predstave o tem, kaj bi ti moral početi, in ti moraš to upoštevati. Njihovo pomanjkanje domišljije je res nadležno. Če hočeš dandanes uspeti v Hollywoodu, moraš biti pripravljen požreti ogromno zavrnitev in se veliko prilagajati. Ti pa zato dobro plačajo (smeh)."

Seveda brez težav našteje malo morje slavnih sodobnih filmskih skladateljev, ki jih občuduje. "Trenutno mi je zelo pri srcu John Powell, ki sodeluje pri franšizah Kako ukrotiti svojega zmaja, Rio, Kung fu panda, poleg vseh otroških filmov pa je tudi ustvaril glasbo za trilogijo o Bournu. Fantastičen je! Všeč mi je tudi Danny Elfman, pa Hans Zimmer in seveda Carter Burwell, ki dela z bratoma Coen. John Williams se mi zdi neverjeten skladatelj, umetnik, ki še vedno ustvarja v slogu čisto prvih skladateljev iz zlate dobe.“

Pri filmu spet iščemo izgubljeno kolektivno izkušnjo
Veliko je bilo že napisanega o tem, kako korenito se je v zadnjih desetletjih, z razvojem domačega kina, spremenil način gledanja filmov, ter o kolektivni izkušnji, ki s tem počasi izginja. Brand tega procesa ne vidi kot enosmerno cesto. "Ta prehod je že za nami; zgodil se je s pojavom DVD-jev. Zdaj smo že na točki obrata: iskreno se mi zdi, da v kino hodi vse več ljudi, film pa se pojavlja na krajih, kjer jih človek sploh ne bi pričakoval. Pred nekaj dnevi sem na primer v parku blizu svojega doma igral glasbeno spremljavo za tri neme komedije, ki jih je prišlo gledat kakih 500 ljudi."

"Počasi dojemamo, da najboljši filmi preprosto ne učinkujejo, če jih gledaš sam doma. Še posebej to velja za komedije. Ljudje že leta govorijo, da "Charlie Chaplin v resnici ni tako zelo duhovit". Pravzaprav je noro smešen, če ga gledaš z občinstvom – smeh se stopnjuje in stopnjuje. Mislim, da se ljudje v zadnjem času trudijo iskati priložnosti za skupinske filmske izkušnje – pa ne samo, ko gre za nemi film. V Londonu je trenutno ogromno projekcij na prostem, pa naj bo to Umazani ples in Briljantina ali pa stare klasike, s kakršnimi se ukvarjam jaz. Pri tem ne gre samo za to, da greš v kino, ampak tudi za to, da bo tam ogromno ljudi. Povabiš prijatelje, vzameš prigrizke in se v družbi zabavaš. Spet iščemo tisto izgubljeno, kolektivno izkušnjo."