Koroški pokrajinski muzej je ob obletnici rojstva Prežihovega Voranca pripravil že 12. tradicionalno srečanje pri Prežihovi bajti na Preškem Vrhu nad Kotljami. Tokratno srečanje je bilo posvečeno stoletnici začetka prve svetovne vojne, osrednja tema prireditve pa je bila posvečena Prežihovemu Vorancu v vrtincu prve svetovne vojne.

Dr. Petra Svoljšak, znanstvena svetnica in predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC-ju SAZU-ja, tudi podpredsednica nacionalnega odbora za zaznamovanje stote obletnice začetka prve svetovne vojne, je v slavnostnem nagovoru spregovorila o Prežihovem razumevanju vojne:

"Lovro Kuhar se je ves čas vojne spraševal o njeni smiselnosti, predvsem pa ga je vojna otopila, ga po lastnih izjavah uničila, zaradi brutalnega preganjanja v letih pod Avstrijo, zaradi 'najkrutejšega zapora v Italiji'. Vojno je razumel kot neumnost, ki ljudi pošlje na fronto, ob tem pa se je zavedal, da vojno omogoča človeška narava sama, pa čeprav ta pohablja človeka na zunaj in navznoter. Edini smisel vojne bi bil po Vorančevo boj za dragoceno idejo, kot bi bila nacionalna osvoboditev."

Vojna literatura
Lovra Kuharja, slovenskega pisatelja socialnega realizma in politika, bolj znanega pod psevdonimom Prežihov Voranc, lahko uvrstimo v posebno, med 1. svetovno vojno rojeno literaturo. Vojna literatura je na svojstven način ves čas tekmovala z zgodovinarskim stremljenjem po resnici o vojni, a je bila zapisana na načine, ki so jih narekovale osebne, nacionalne, umetnostne in kulturne tradicije, je povedala dr. Svoljšak in dodala, da je bila vojna literatura izjemna vsaj v dveh ozirih:

"Postala je popularna in brana, ker je proizvedla prave knjižne uspešnice, po drugi strani pa je tudi književno manj izbrušene avtorje, nekdanje vojake, navdihnila, da so preizkusili svoje pisateljsko pero. Vojno literaturo je zaznamoval šok nenasitnega vojnega nasilja, ki v literaturi ni zbledel, nasprotno, postal je temelj, bivanjski mejnik preteklega časa. Prva svetovna vojna je oblikovala nov jezik, ki se je koval v njenih okopih, ki se je prilagajal vojni tehnologiji, novemu svetu bojišča, in v katerem so bile med vojno pogosto uporabljene in zlorabljene besede kot čast, svetost, žrtvovanje, ki pa so, glede na posledice, zvenele bolj kot laž, saj je smrt na bojiščih postala malodane nesmiselna in se je sprevrgla v nenasitno žrelo."

Ob tradicionalnem srečanju so organizatorji predstavili ponatis v vojno literaturo uvrščenega Prežihovega romana Doberdob, ki je v slovenskem okolju izšel leta 1940, tokrat pa ga je izdala Prežihova ustanova v sodelovanju z založbo Beletrina. Roman je delno tudi avtobiografski, saj je Prežih v zgodbo vpletel tudi svojo lastno izkušnjo od vstopa v avstro-ogrsko vojsko in bojevanja na soški fronti do dezertiranja k Italijanom.

"Lovro Kuhar je ves čas stopal po tanki črti med zapisom lastne vojne in bojne izkušnje, spominom, literaturo in dokumentarnim zapisom, saj so se njegova osebna doživetja in razmišljanja prepletala z zgodovinskimi, kronikalnimi in povsem literarnimi vsebinami," je o njegovem delu povedala Petra Svoljšak in dodala, da je mit o krvavi doberdobski planoti eden redkih slovenskih prvovojnih mitov, ki je postal središčna podoba slovenskega kolektivnega spominjanja na véliko vojno.

Na srečanju sta spregovorila tudi direktorica Koroškega pokrajinskega muzeja Brigita Rajšter in župan Občine Ravne na Koroškem, mag. Tomaž Rožen, ki je tudi predsednik Prežihove ustanove. Za glasbene utrinke je poskrbel Koroški oktet.

Prežihovina
Danes je v Prežihovi bajti na Preškem Vrhu, kamor se je Kuharjeva družina preselila leta 1911, urejen spominski muzej Prežihovega Voranca. Tik nad Prežihovo bajto stoji nad nekdanjim ajdovim strniščem mogočen bronast Prežihov spomenik, vizualni opomnik na vsebine, ki so bile zapisane v Prežihovih delih. Njegova bolj znana dela, recimo Boj na požiralniku, Samorastniki, Potolčeni kramoh, Doberdob in Solzice so zajeta tudi v učno snov osnovnih in srednjih šol.

S srečanji na Preškem Vrhu organizatorji želijo ohranjati spomin na pisatelja, na njegovo delo in življenje, je povedala Liljana Suhodolčan iz Koroškega pokrajinskega muzeja: "Ljudje so vzeli ta srečanja za svoja. Mislim, da smo v dvanajstih letih prerasli okvir Koroške in da smo prepoznavni tudi že po celi Sloveniji." Srečanja so zastavljena tako, da vsako leto izberejo osrednjo temo, ki se veže na vsebino Prežihove literature, idej in knjig, predstavljajo pa tudi vsebine, ki so kako drugače povezane s Prežihom.

Vojne, krivice in usode malih ljudi
Ali je Prežih danes še aktualen? "Prežih je aktualen v svoji vsebini, v svojih delih. S svojim nadzorom je znal stvari peljati tako, kot bi si mogoče tudi v današnjem času moral upati kdo. Marsikdaj se sama srečam z mislijo, kako se je recimo Prežih začel boriti za pravice zatiranih, malih ljudi v njegovem času. Drugi pa naj te vzporednice na današnji čas prenesejo sami," sklene Liljana Suhodolčan.

Prežihova dela so torej živa in relevantna tudi za sodobna vprašanja, saj so krivice kmečkega človeka, proletariata, vojne in usode malih ljudi tudi danes teme našega vsakdanjika.