28. junij za Slovence nima kaj dosti pomena, povsem drugače pa je pri naših nekdanjih sobratih, Srbih. Zanje je to velik praznik, Vidov dan, spomin na leto 1389, ko je premočna turška sila porazila njihovo vojsko na Kosovem polju. Med Slovenci se sv. Vid sicer praznuje 15. junija, vendar pa imajo Srbi po pravoslavnem koledarju štirinajstdnevni zamik.

V Sarajevu, glavnem mestu Bosne in Hercegovine, ki je bila od leta 1908 priključena avstro-ogrskemu cesarstvu, je bil torej za nedeljo, 28. junija 1914, napovedan slovesen dan. V pravoslavni cerkvi naj bi se obhajala svečana božja služba v spomin na kosovsko bitko, mesto pa naj bi dopoldne obiskal še prestolonaslednik Franc Ferdinand s svojo soprogo Sofijo, grofico Chotkovo. Ta naj bi odprla tudi bolnišnico.

Obetalo se je torej živahno narodno in krajevno praznovanje. Na koncu pa se je vse sprevrglo v dogodek mednarodnih razsežnosti – atentat na cesarsko-kraljevega prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Milo Dor, avstrijski pisatelj srbskega rodu, s pravim imenom Milutin Doroslovac, je svojemu romanu o sarajevskem atentatu dal naslov Der letzte Sonntag, kar so njegovi rojaki prevedli kot "poslednja nedelja". Torej: zadnja nedelja. No, ni sicer bila zadnja, bila pa je prelomna za svetovno zgodovino.

Jutro, ki je prineslo nedeljo, 28. junija, je namreč naznanilo tudi zadnjo nedeljo starega časa, nedeljo, ki je še pred večerom natresla dogodke, katerih posledice marsikdo občuti še dandanašnje dni.

Tržaški pogled
Pred prvo svetovno vojno je od slovenskih dnevnih časopisov le eden izhajal tudi ob nedeljah. To je bila tržaška Edinost, ki je za nameček med bralce prihajala že zgodaj zjutraj. Vsak dan ob peti uri je bila že nared za vedoželjneže, celo ob nedeljah in praznikih, le ob ponedeljkih so jo izpod tiskarskih strojev prinesli šele ob osmi uri.

Nedeljske izdaje Edinosti so bile še posebej priljubljene. Tržačani so tako lahko že zjutraj ob zajtrku ali dopoldanski kavi prebirali novice minule sobote. Ljubljančanom pa v tem pogledu ni bilo tako ustreženo. Slovenec in Slovenski narod sta izhajala šele zvečer. Sobotne novice so torej lahko prebirali šele v ponedeljek po šesti uri popoldne. Tisti, ki so dnevnika dobivali po pošti, pa seveda šele v torek dopoldne.

Nič čudnega torej, da so nekateri prebivalci prestolnega mesta težko čakali na prihod nedeljskega dopoldanskega vlaka iz Trsta, ki je z Edinostjo vred prinašal sveže zanimivosti iz domačih in tujih logov.

Tudi v nedeljo, 28. junija, je Edinost izšla že ob petih zjutraj in v svoji 145. številki prinesla vrsto novic. Med njimi je bilo tudi obvestilo, da list naslednjega dne, ko je bil 29. junij, god sv. Petra in Pavla, torej za vse dela prost dan, ne bo izšel po prazničnem redu, torej ob petih zjutraj, temveč šele ob osmih, kot vsak navadni ponedeljek.

Vendar pa so dogodki tiste nedelje tudi uredništvu Edinosti povsem zmešali načrte.

Ljubljančani pred Dunajem
Prizadevni tržaški časnikarji so v nedeljo, 28. junija, kot po navadi brezskrbno zbirali dopise in telegrame ter pripravljali gradivo za praznično ponedeljkovo številko.

Ljubljanski uredniki pri Slovencu in Slovenskem narodu pa so si lahko nekoliko oddahnili. V nedeljo sploh niso uradovali, ker tega dne omenjena dnevnika nista izhajala, tokrat pa so imeli prosto tudi v ponedeljek, ker tudi ob praznikih bralcev niso razveseljevali s svojimi novicami. Službo bi torej morali nastopiti šele v torek zjutraj.

Ker je bila tista nedelja lep, vroč in sončen dan, so se lahko pridružili drugim meščanom, ki so zgodnje poletno vzdušje izkoristili za sprehode v naravo.

Dobra uredništva pa imajo tudi v času, ko ne poslujejo, urejeno dežurno službo, tako za vsak primer, če bi se zgodilo kaj pretresljivega in bi morali pripraviti posebno izdajo.

In imel jo je tudi Slovenski narod.

V času, ko je torej vse hitelo v naravo, je v pisarni Slovenskega naroda nenadoma zazvonil telefon. Klicali so z ljubljanskega kolodvora in povpraševali, ali je uredništvu kaj znanega o atentatu na prestolonaslednika v Sarajevu. Železničarji so namreč po svoji telegrafski zvezi dobili iz Trsta sporočilo, da je tamkajšnji list Piccolo dobil tovrsten telegram iz Sarajeva. Narodov časnikar o čem takem seveda ni vedel prav ničesar. Nemudoma pa je poklical svojega dunajskega poročevalca. Tega pa – verjetno zaradi praznikov – ni bilo doma. Ravno tako je bil neuspešen pri klicanju nemških dunajskih urednikov. Tudi oni so bili veseli dveh zaporednih prostih dni, zato jih na delovnem mestu ni bilo.

Ljubljančan je potem klical še redakcije znanih dunajskih časopisov. Tudi nič. Na koncu pa se je obrnil kar na uredništvo Piccola v Trstu. Prijazni Italijan mu je brez zadržkov posredoval telegram, ki ga je dobil iz Sarajeva. Urednik se je takoj odločil za objavo. Za vsak slučaj pa se je obrnil še na državno policijo. Tudi ta o tem še ni bila obveščena, se je pa telefonsko nemudoma povezala z Dunajem in od tam dobila potrdilo, da je vest resnična.

Ljubljančani so pohiteli, in malo po tretji uri popoldne je Narodovo uredništvo na svojem pročelju že razobesilo prejeti telegram z žalostno novico.

Potem pa so v uredništvu pridobili še druga telegramska poročila. Zabrneli so tudi tiskarski stroji v Narodni tiskarni in zvečer so raznašalci po mestu s svojimi klici že oznanjali senzacionalno vest, ki so jo prebrali z naslovnice Slovenskega naroda: "Prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga umorjena v Sarajevu."

Ljubljančani so torej po zaslugi svojih prizadevnih časnikarjev med prvimi, že zgodaj popoldne, izvedeli za tragični dogodek v Sarajevu. Na Dunaju pa je bila vest denimo razglašena šele po peti popoldanski uri.

Obenem pa je v posebni izdaji izšel tudi uradni dunajski list Wiener Zeitung in sporočal: "Njegova cesarska in kraljeva visokost, presvetli gospod nadvojvoda Franc Ferdinand, je bil v nedeljo, dne 28. junija dopoldne, v Sarajevu težko obstreljen in je kratko nato preminul."

Pa tudi nemški, v Ljubljani izhajajoči dnevnik Laibacher Zeitung ni zaostajal. Izšel je na eni sami strani in z velikimi črkami v gotici oznanil tragično novico.

Slovenec pa je objavil le posebno tipkopisno izdajo, razmnoženo na nekaj straneh.

O čem je poročal Slovenski narod
Posebna Narodova izdaja je imela le eno samo stran, ki je poleg uvodnika povzemala razna telegramska poročila.

O odzivu meščanov cesarske prestolnice pa posebna izdaja piše: »Ves Dunaj je strahovito razburjen. Po ulicah stoje ljudje v velikih gručah, čakajoč na nove vesti in obsojajoč strašni zločin.«

Omenjeno je tudi, da so bili takoj zaprti vsi javni lokali in prekinjene vse prireditve. Mesto se je odelo v črnino.

Tudi v Ljubljani so ljudje po Narodovem sporočilu na mestnih in zasebnih hišah razobesili črne zastave.

Prva vest o atentatorjih
Narodova nedeljska posebna izdaja razkriva tudi nekaj na hitro pridobljenih podatkov o obeh atentatorjih. Oba sta bila takoj po svojih dejanjih priči velikega gneva prisotnega občinstva. Samo energičnemu posredovanju policije sta se morala zahvaliti, da ju ljudstvo ni linčalo. Dobila pa sta premnoge »batine«, zato so ju k preiskovalnemu sodniku pripeljali vsa v modricah.

Za prvega atentatorja poročajo, da gre za 31-letnega tipografa Nedeljka Čabrinovića iz Trebinja. Bombo naj bi dobil v Beogradu, njegov namen pa je bil ubiti prestolonaslednika. Trdil je, da deluje samostojno. Po neuspelem atentatu je skočil v reko Miljacko. Za njim se je pognalo več ljudi in ga potegnilo iz vode. Njegova bomba je bila narejena po sistemu 'flaschenbombe', torej steklenice, napolnjene z razstrelivom, žeblji in nasekanim svincem. Prav zato je ob eksploziji ranila več kot dvajset ljudi. Vendar pa ne tistega, ki mu je bila namenjena.

Drugi atentator pa je bil 19-letni gimnazijski dijak, čigar ime so takrat izpisovali še kot Prinčić. Doma je bil iz Grahova pri Livnu. Tudi on naj bi prihajal iz Beograda. K atentatu naj bi ga vodili nacionalistični nagibi. Tudi njegov cilj je bila smrt Franca Ferdinanda, njegove žene pa ni nameraval ubiti.

Tako kot Čabrinović je tudi drugi atentator zanikal, da bi pri tem dejanju imel sokrivce.

Tržaški pogled
Nedeljska izdaja Slovenskega naroda je tako v izdatni meri popisala dogodke tistega dopoldneva v Sarajevu ter prinesla nekaj popoldanskih odmevov iz cesarske rodbine, z Dunaja in iz Ljubljane.

V ponedeljek pa so kljub prazniku izšli mnogi časopisi v avstro-ogrski državi. Ubit je bil prestolonaslednik Franc Ferdinand in časnikarji so nemudoma razglasili njegovega naslednika. To je bil tedaj sedemindvajsetletni Karl Franc Jožef, sin pokojnega prestolonaslednikovega brata Otona. Njegovo ime omenja že nedeljska Narodova izdaja.
Posebna številka Naroda je potem izšla tudi v ponedeljek. Tega dne pa so se s posebno številko potrudili tudi pri Narodovem katoliškem tekmecu, Slovencu, ki je zdaj v tiskani obliki prinesel tudi podobi obeh preminulih žrtev. Potem pa je tega dne izdal še dodatno posebno številko.

Tudi Laibacher Zeitung je izšel še v posebni izdaji in objavil fotografijo preminulega prestolonaslednika.

Najbolj pa se je izkazala tržaška Edinost, ki bi glede na svojo nedeljsko napoved v ponedeljek morala iziti šele ob osmi uri. Izšla pa je že prej, saj so tega dne Tržačani pripravili kar tri posebne izdaje. To je bilo nekaj izrednega, celo za dandanašnje razmere.

Prva ponedeljkova Edinost je izšla že navsezgodaj zjutraj in je nosila naslov Zločinski atentat na prestolonaslednika. Ponovila je iste agencijske vesti kot že Slovenski narod prejšnjega dne. Čabrinović naj bi izpovedal, da je dobil bombo od nekega anarhista v Beogradu.

Druga izdaja Edinosti je potem izpod tiskarskih strojev prišla med deseto in enajsto uro dopoldne. Imela je le dve strani. Prinesla je še več podrobnosti o atentatu in zabeležila mednarodne odzive. Napovedala je tudi že bodočo kazen za oba atentatorja in napačno ocenila, da je atentator Čabrinović star že 21 let, torej polnoleten in tako tudi odgovoren za svoja dejanja. Za drugega atentatorja pa pravi, da je še mladoleten in ga zato čaka le od 10 do 20 let težke ječe.

Tretja izdaja Edinosti, ki je izšla okrog četrte ure popoldne, pa nosi naslov Sarajevska tragedija. Malo nižje pa dodaja: Grozen cinizem zaslišanih atentatorjev.

Zopet gre le za dve strani lista, ki nadaljuje poročanje o atentatu in njegovih odmevih. Poleg obeh ključnih napadalcev je bilo tedaj aretiranih že okoli dvajset sumljivih oseb, ki so bile vse izročene preiskovalnemu sodišču.

O Čabrinoviću in Principu pa ta številka Edinosti piše: "Policija je včeraj celo popoldne do večera zasliševala Prinčića in Čabrinovića. Vendar pa oba odklanjata skoro vsak odgovor in le izjavljata, da nimata nobenih sokrivcev. Čabrinović je izjavil, da njegov atentat nima ničesar opraviti s Prinčićem. Prinčić je nasprotno izjavil, da Čabrinovića sploh ne pozna. Oba pa izjavljata, da sta hotela maščevati svoj narod. Na vprašanje, zakaj je prispel v Sarajevo je odgovoril Prinčić policiji hladno: 'To ste vendar videli zakaj.' Na vprašanje, zakaj je izvršil atentat, je izjavil: 'V prestolonasledniku sem hotel zadeti predstavitelja avstrijskega imperijalizma in enega najvišjih faktorjev v monarhiji. Vojvodinje same nisem hotel umoriti.' Čabrinović pravi, da je socijalist, Prinčić pa, da je pristaš nacijonalistične ideje."

Dunajska dvojica - v vsakem primeru obsojena na smrt
Po številnih posebnih izdajah, ki so preplavile celotno Avstro-Ogrsko, se je potem v naslednjih dneh tisk nekoliko umiril. Še vedno pa so bile naslovnice polne vznemirljivih podatkov o atentatorjih in njihovih žrtvah. Časniki so kar tekmovali v tem, kdo bo bolj pretiraval v prikazovanju grozot tistega dopoldneva. Tako so kmalu razkrili imena cele vrste pravih in domnevnih zarotnikov.

Tržaška Edinost je iz enega od madžarskih listov povzela tudi izjavi sarajevskega nadškofa Stadlerja in enega od muslimanskih predstavnikov v mestu, ki se zdita še najbližji pozneje potrjenim dejstvom.

Nadškof je povedal: "Žalostni atentat na prestolonasledniško dvojico v Sarajevu je posledica historičnega razvoja. Ni slučaj, da se je izvršil sarajevski atentat na vidovdanski dan. Vsi srbski atentati, ki so se izvršili v Avstriji, so se zgodili na ta historični srbski dan. Sarajevo je bilo ta dan polno srbskih zarotnikov, ki so bili vsi pripravljeni spraviti avstrijsko prestolonasledniško dvojico s pota."

Muslimanski predsednik bosanskega 'sabora' Bašagič pa je izjavil: "Zarotniki so se zakleli, da morajo umoriti avstrijsko prestolonasledniško dvojico. Nadvojvoda in njegova soproga sta bila obsojena na smrt. Če bi se tudi drugi atentat ponesrečil, je stal deset korakov naprej tretji atentator z bombo, dvajset korakov dalje zopet nov neznan atentator s samokresom in tako naprej. Prestolonasledniška dvojica na noben način ne bi mogla uiti smrti."

Kaj pa je povedal Gavrilo Princip
Časopisje prvemu napadalcu Nedeljku Čabrinoviću zaradi ponesrečenega dejanja ni posvečalo kaj dosti pozornosti, radovedni bralci pa so že kmalu vedeli skoraj vse o glavnem atentatorju, Gavrilu Principu.

Ta je za madžarski list Az Est povedal: "Sem kriv. Prišel sem semkaj, da izvršim atentat. Že kot gimnazijec v četrtem razredu sem bral več anarhističnih knjig in anarhizem mi je prešel tako rekoč v kri. To anarhistično strast, ki se je pojavila v moji duši, sem sedaj končno le potolažil. Ko sem namreč prebiral anarhistične knjige in liste, sem prišel do prepričanja, da v sedanjih razmerah ne more biti nič lepšega na svetu kot izvršiti kak atentat. Že takrat sem napravil trden sklep, da podrem en steber monarhije, in to se mi je sedaj posrečilo. Koncem meseca majnika sem čital v Beogradu, da pride koncem junija v Sarajevo prestolonaslednik Franc Ferdinand, in takrat sem sklenil, da porabim to lepo priliko za izvršitev svojega naklepa. Prišel sem v Sarajevo meseca junija in sem se nastanil pri nekem bivšem učitelju. Samokres in naboje sem dobil v Beogradu. V Sarajevu sem občeval z več osebami . Gledal pa sem, da sem se gibal v krogih, ki niso bili nikdar osumljeni. Na dan atentata sem mnogo razmišljal. Po tem razmišljanju pa sem ostal trden v svojem sklepu. Atentat sem hotel izvršiti že med vožnjo prestolonaslednika na magistrat. Ko pa sem izvedel, da je izvršil že nekdo pred menoj bombni atentat , sem si premislil in sem obenem sklenil, da izvršim svojo namero na poti nadvojvode z magistrata. Ko se je pokazal avtomobil nadvojvode na poti od magistrata proti bolnišnici, sem zagledal, da sedi ob strani nadvojvode neka dama. V prvem hipu sem hotel opustiti atentat z ozirom na damo, toda takoj nato sem se spomnil svojega trdnega sklepa, ki sem ga napravil ob dolgem razmišljanju. Hotel sem izvršiti svoj naklep, tudi če pade pri tem ženska, dasi tega nisem hotel.

Ko je zavil avtomobil iz obrežja – sem začel streljati. Če so moje krogle zadele, tega nisem videl. Od vseh strani so planili okoli stoječi na me in so me pobili.

Svojega dejanja ne obžalujem. Nasprotno, zadovoljen sem, da se mi je posrečilo izvršiti mojo že davno sklenjeno namero."

Neuspela samomor in likvidacija Čabrinovića
Gavrilo Princip je za madžarski list v glavnem govoril le o svojem atentatu. Vendar pa se je na koncu dotaknil še Čabrinovićevega dejanja: "Z bombnim atentatom nisem prav nič v zvezi. Ko sem slišal eksplozijo in izvedel, da je vrgel nekdo proti nadvojvodi bombo, sem si mislil: Glej, glej, saj so vendarle še tudi drugi ljudje, ki tako mislijo kot jaz, in to me je še bolj utrdilo v mojem sklepu."

Tako je torej o poznanstvu s Čabrinovićem sprva izpričal Gavrilo Princip. Bila sta namreč dogovorjena, da medsebojnih odnosov v morebitni preiskavi nikakor ne smeta razkriti.

Pozneje pa so časopisi prinesli še izjavo, da je Princip po Čabrinovićevem atentatu takoj pohitel na kraj dogodka.

Čabrinović je po neuspehu iz žepa potegnil zavojček in pojedel strup, ki naj bi povzročil takojšnjo smrt. Nekaj zrnc ciankalija. Strup pa je bil že zastarel, zato ni učinkoval, kot mu je bilo obljubljeno. Začelo ga je peči v ustih in grlu. Pognal se je proti reki Miljacki, ki pa je bila globoka le kakih deset centimetrov. S trebuhom naprej se je vrgel v vodo in si hitro izpiral usta. Medtem pa so že prihiteli ljudje in orožniki ter ga zgrabili. Dobil je precej udarcev, dokler ga orožništvo ni zaščitilo pred besom prisotne množice.

Princip je slišal detonacijo Čabrinovićeve bombe. Pohitel je na kraj dogodka in videl, da atentat ni uspel in da je ljudstvo prijelo Čabrinovića. Imel je nalogo, da naj bi v primeru neuspeha ustrelil Čabrinovića, nato pa tudi sebe, tako da nihče od njiju ne bi mogel izdati organizacije, ki je atentat pripravila. Ker pa je bilo tam toliko občinstva, Princip s svojim streljanjem na Čabrinovića ni smel tvegati, saj bi lahko zadel tudi koga iz množice.

Slovenska znanca – glavna ranjenca
V avtu, ki je vozil za prestolonaslednikovim, je sedelo več ljudi iz njegovega spremstva. Podpolkovnik Erich von Merizzi in Alexander Boos - Waldeck sta bila ob eksploziji Čabrinovićeve bombe ranjena, in skupaj z žrtvami iz občinstva so ju odpeljali v mestno bolnišnico.

Verjetno lahko le naključju pripisujemo dejstvo, da sta bila oba ranjenca povezana tudi s slovenskim svetom. Tega časopisi seveda niso objavili, pač pa se je razkrilo šele v postopku pred preiskovalnim sodnikom, ki pa je širši javnosti ostal neznan.

Enainštiridesetletni von Merizzi je bil rojen v Ljubljani. Tam je od leta 1873 deloval njegov oče Karl Edler von Merizzi, ki je bil tedaj nadporočnik znamenitega 17. pešpolka. Oče, ki mu je tudi sin sledil po službeni poti, si je pozneje ustvaril lepo vojaško kariero, v času atentata pa je živel na Dunaju. V državni prestolnici je potem decembra 1914 tudi umrl, torej le nekaj mesecev po sarajevskem atentatu.

Erich von Merizzi je slišal pok, a je mislil, da gre za kako salvo v čast prestolonaslednika. Začutil pa je udarec v zatilju. Rano, ki je močno krvavela, mu je oskrbela grofica Lanyusova, ki je bila z njim v avtu.

Drugi slovenski znanec pa je bil štiridesetletni grof Alexander Boos - Waldeck, rojen v Halleinu blizu Salzburga, sicer pa nastanjen v Šempetru pri Gorici. V vojski je igral vlogo podpolkovnika, sicer pa je bil tudi zemljiški posestnik. Drobci Čabrinovićeve bombe so ga zadeli v levo ramo in nadlaket, kar so mu tudi oskrbeli v bolnišnici.

Prav njiju je takoj po končanem sprejemu na magistratu želel obiskati prestolonaslednik Franc Ferdinand. Avtomobil se je tako usmeril proti bolnišnici, vendar pa nikoli ni prišel do svojega cilja.

Kdo je bil neuspeli atentator Čabrinović?
Nedeljko Čabrinović je bil rojen 2. februarja 1895 v bosanskem kraju Trebinje. V času atentata je bil torej star šele 19 let, kar je bil takrat zelo pomemben podatek. Ker še ni bil polnoleten, ga namreč niso mogli obsoditi na smrt. Vsi časopisi pa so napačno pisali, da je star 21 let, in tako že napovedovali njegov konec na vešalih. V običajnih razmerah bi bilo površno pisanje časnikarjev lahko le zanemarljivo dejstvo. V tem primeru pa je bila ravno atentatorjeva starost pozneje na sojenju ločnica med življenjem in smrtjo.

Mladi Nedeljko se z očetom, ki je bil nekaj časa tudi avstrijski policijski ovaduh, ni kaj dosti razumel. Po ljudskošolskem izobraževanju je dve leti obiskoval srednjo trgovsko šolo. Že takrat je zbolel. Po drugem letniku ga je tako oče pozval k sebi v Sarajevo. Ker pa se nista razumela, se je Nedeljko podal v uk h ključavničarjem, kleparjem, tesarjem in na koncu še k tiskarjem. Pri njih se je končno tudi ustalil.

Dve leti je delal v srbski tiskarni v Sarajevu. Zaradi nesporazuma z nekim delavcem se je službi odpovedal in šel v Zagreb. Potem se je spet vrnil domov in iskal službo drugje. Njegove naslednje tiskarske postaje so bile Novi Sad, Karlovci in Šid v Slavoniji ter na koncu še Beograd.

Tiskarji tistega časa so bili precej razgledani in tudi dobro sindikalno ter društveno organizirani. V njihovi sredi se je našel tudi Nedeljko, ki je kot mladenič kar požiral socialistično literaturo. Prebiral je tudi leposlovna dela, denimo Zolaja, Tolstoja, Guya de Maupassanta in druge mojstre svetovne literature.

Potem se je vrnil v Sarajevo in nadaljeval službe v tiskarskem poslu. Zaradi anarhističnih idej in organiziranja delavstva pa je bil obsojen na pregnanstvo za dobo petih let.

Kot izgnani podanik Avstro-Ogrske je zatočišče našel v sosednji državi, Srbiji, kjer je v Beogradu opravljal priložnostna dela. Medtem je njegov oče pri oblasteh dosegel, da so kazen preklicali. Nedeljko pa tedaj še ni imel dovolj denarja za vrnitev. Ko so mu končno pomagali prijatelji in je nekaj dobil tudi od doma, pa si je za pridobljeni denar raje nakupil knjige. Napolnil je kovček in ga prek Zemuna s pošto poslal v Sarajevo, sam pa se je peš odpravil domov.

Potem je zopet delal v tiskarni, tokrat pri časopisu Narod. Pa se zadeve spet niso izšle v njegovo korist. Zaradi nekaterih nesporazumov in obtožb se je tako marca 1913 odločil za odhod v Nemčijo. Prišel pa je samo do Trsta in tam ostal pol leta. Do tja se je podal kar peš, in to z Reke, kjer se je najprej ustavil na svojem novem potovanju. Tudi takrat namreč ni imel denarja za vlak.

Nedeljko kot stavec v tiskarni Edinosti
Nedeljko Čabrinović se je v Trstu zaposlil v tiskarni dnevnika Edinost. Službe pa ni dobil tako hitro, pač pa šele na začetku aprila. Zdaj je po tolikih službah deloval med svojimi brati Slovenci, ki pa jih ni tako dobro poznal kot svoje prejšnje srbske in bosanske delodajalce ter sodelavce.

Tiskarna je imela svoje prostore v tamkajšnjem narodnem domu, kjer je domoval tudi hotel »Balkan«, sam si je našel stanovanje v ulici sv. Marka št. 16.

Zanimivo je, da je Edinost pozneje po atentatu velikokrat omenila njegovo ime in priimek, vendar se nihče iz tiskarne ali uredništva ni spomnil, da gre pravzaprav za njihovega nekdanjega sodelavca. »Kdo bi si mislil, da je to oni nesrečni sarajevski Čabrinović,« so zapisali šele 9. julija, potem ko je bil ravnatelj njihove tiskarne Ivan Maljevec pozvan na mestno policijo. Tam so namreč imeli Čabrinovića kot nekdanjega mestnega stanovalca zapisanega v svoji kartoteki.

Uredništvo lista je po tem odkritju takoj pregledalo poslovne knjige tiskarne in ugotovilo, da je bil Čabrinović pri njih dejansko zaposlen od 3. aprila 1913 pa vse do 20. oktobra istega leta. Tega dne so mu namreč službo prekinili in mu dali štirinajstdnevni odpovedni rok. Svoje delo je tako zaključil natanko po šestih mesecih, 4. oktobra 1913.

Spomini na črko stavca Čabrinoviča
Čabrinović je delo v tiskarni Edinosti začel v zanj zelo prelomnem obdobju. Takrat so namreč še potekali spopadi na balkanskem bojišču. Ker je bilo veliko izvirnih poročil najti v srbskem in bolgarskem tisku, ki sta izhajala v cirilici, se je uredništvu Edinosti zaposlitev Čabrinovića zdela odlična poteza. Prišel jim je kot naročen. Vendar pa ga niso sprejeli v redno službo, pač pa le 'provizorično', za določen čas.

Čabrinovićevo delo je v glavnem potekalo v dnevnem času in torej redno ni postavljal lista, saj so to opravljali nočni stavci, ki so zagotavljali izid ob zgodnji jutranji uri.

Včasih pa je vseeno delal tudi kot nočni stavec. V tem pogledu pa se ni izkazal. Imel je premalo izobrazbe in tudi ni dovolj poznal posebnosti jezika, da bi bilo njegovo delo lahko uspešno. Član uredništva se spominja: "V svoji dolgoletni uredniški praksi izlepa nismo imeli črkostavca, ki bi bil napravljal toliko pogreškov v svojem stavku, kakor jih je zagrešil Čabrinović. Svinčnik in črnilo sta komaj zadostovala, da je bilo mogoče napraviti toliko raznovrstnih korekturnih znamenj, da so se dale označiti vse napake. Mož pač ni povsem znal slovenskega jezika in je zato stavil nekako slovensko -srbsko mešanico, ki jo je bilo komaj mogoče popraviti. Da uredništvo s takim stavcem ni bilo zadovoljno, je lahko umljivo, in če se prav spominjamo, je prišlo celo do par pritožb pri vodstvu tiskarne naj se Čabrinović ne uporablja za listovni stavek. Kakor smo izvedeli sedaj pri vodstvu tiskarne, je bil Čabrinović tudi za druga tiskarniška dela usposobljen zelo površno in bi ga bilo vodstvo odpustilo tudi zaradi splošno nezadostno strokovne izvežbanosti, ko bi ne bilo itak že dovršeno delo, za katero je bil vsaj za silo sposoben."

Spomin na Čabrinovića kot sodelavca
Čeprav so za osemnajstletnim Čabrinovićem kot stavcem ostali le najslabši spomini, pa se je osebju v času svojega delovanja kar prikupil. Opisovali so ga kot vitkega mladeniča srednje visoke postave, okroglega obraza temnih las in oči. Zaznamovale pa so ga tudi komaj zaznavne brčice.

Na delo je prihajal redno, vsako jutro ob pol osmih, in odhajal domov ob pol šestih popoldne.

S preostalim osebjem se ni družil, niti ni koga nagovarjal za kako politično delovanje, kot je to imel navado pri svojih prejšnjih beograjskih in sarajevskih zaposlitvah. Bil je abstinent, saj ga je slab vzgled očeta - pijanca - odvrnil od alkohola. Rad je prebiral knjige. Redno je obiskoval mestne knjigarne in se zalagal z najnovejšo literaturo.

S svojim zaslužkom je delno podpiral tudi svojo sestro, ki je bila učiteljica.

Iz vsega povedanega je uredništvo zaključilo: "Čabrinović je bil zelo blagega, nežnega srca, vendar pa silno razburljiv človek, ki ga je vsaka tudi najmanjša resnična ali celo dozdevna krivica silno spekla, da je vse zakipelo v njem. In ta Čabrinović, ki so ga v Trstu vsi, ki so ga poznali, smatrali za sicer precej eksaltiranega toda vseskozi neškodljivega, nedolžnega, mladeniča, ta Čabrinović je bil tisti, ki je vrgel bombo proti prestolonasledniku. Kako je moglo priti tako daleč, nam je neumljivo."

Na stara pota
Čabrinovićevo delo pri Edinosti se je oktobra 1913 prekinilo, saj je bila končana že druga balkanska vojna in uredništvo tako ni več potrebovalo tiskanih virov, ki so izhajali v cirilici.

Nedeljku zdaj ni ostalo drugega, kot da si poišče novo službo. Ali naj torej dejansko odide dalje v Nemčijo, kot je sprva tudi nameraval, ali pa naj se vrne v domače kraje. In to zadnje je tudi storil. Odpravil se je domov, vendar ne več v Sarajevo, pač pa kar naravnost v Beograd. To mu je narekovala njegova simpatija do Srbije in obenem tudi sovraštvo do Avstro-Ogrske.

O tem je pozneje povedal: "Že za časa srbsko-turške prve balkanske vojne sem v sebi čutil veliko simpatije za vse vojskujoče države, a še posebej do Srbije, ker so ji hoteli odvzeti sadove njenega dela. Sovražil sem pisanje avstrijskega tiska, da bo izbruhnila vojna s Srbijo. Ko so bili Srbi v Kumanovu, je bila Srbija prazna in bi se s 100 000 vojaki kaj lahko vdrlo vanjo. To me je silno razjezilo. Občutil sem, da v meni raste nacionalizem. Ko pa je nastala balkanska vojna, se je v meni razvila močna želja, da odidem v Srbijo. Rad bi se bojeval. A ko sem prišel v Srbijo, je bila vojna že končana. Tam sem našel veliko povojno krizo in nisem mogel takoj dobiti dela …"

Zadnji meseci …
Nedeljko Čabrinović je potem tisto jesen vendarle dobil zaposlitev v beograjski kraljevi tiskarni. Plača je bila majhna, pomoči od doma pa tudi ni dobil nobene. Zato se je zopet znašel v družbi socialistov in anarhistov iz tiskarskih in dijaških vrst. Njihova težnja je bila združitev vseh Srbov pod eno krono oziroma vzpostavitev starega "Dušanovega carstva". To naj bi bilo po njihovem mnenju mogoče le z vojno proti Avstriji in nasilni odcepitvi Bosne in Hercegovine, Srema in Banata.

"Ali ste se strinjali z njihovimi nazori?" je Nedeljka pozneje na sojenju vprašal predsedujoči.

"Moj ideal je bil jugoslovanska republika, sploh slovanska republika," je odgovoril Nedeljko.

Na vprašanje, kako bi se to doseglo, ko je Srbija vendarle dinastija Karađorđevićev, pa je dejal: "Mislim, da bi to bilo možno z organizacijo, kot je to dosegel Mazzini v Italiji. A ker so vsi, s katerimi sem imel opravka, imeli za ideal odtrganje Bosne od Avstrije in njeno pripojitev Srbiji, smo se v tem lahko strinjali. Razhajali smo se le v tem, da bi oni obdržali dinastijo pod Karađorđevićevo krono, jaz pa sem do konca ostal dosleden svojim anarhističnim idejam, popustil sem le v toliko, da sem privolil v kompromis, da ta dinastija ostane, dokler je živ še kralj Peter, po njegovi smrti pa naj nastane jugoslovanska republika."

Nedeljko je potem še povedal, da ni bil privrženec idej, po katerih naj bi Srbija napovedala vojno Avstriji ter ji odvzela Bosno in Hercegovino, temveč da je kozmopolit in da ne želi prelivanja krvi.

Priprave in odhod v Bosno
Spomladi 1914 je Nedeljko Čabrinović še vedno deloval v tiskarskih krogih. Potem pa je nekega dne po pošti dobil odrezek časopisne vesti, ki je govorila, da bo junijske manevre v Sarajevu obiskal prestolonaslednik Franc Ferdinand. Vendar mu tedaj še ni prišlo na misel, da bi nanj naredil atentat. O tem se je najprej pogovarjal na sprehodu s prijateljem Gavrilom Principom. Povezava še z nekaterimi drugimi somišljeniki pa je kmalu privedla do njihovega skupnega načrta tudi v tej smeri …

In tako se je »zgodila« krvava vidovdanska nedelja, 28. junija 1914.

Pred sodiščem
Nekaj mesecev pozneje, oktobra 1914, ko je bila že vsa Evropa v ognjenem obroču, se je v Sarajevu začelo sojenje proti zarotnikom, ki so sodelovali pri junijskem atentatu. Preiskovalci so nabrali celo četo mladeničev različnih poklicev.

Celoten proces je trajal od 12. do 24. oktobra, torej skoraj štirinajst dni. Prvi se je zagovarjal prav Nedeljko Čabrinović.

"Nedeljko Čabrinović, ali se čutite krivega?" se je glasilo glavno vprašanje devetnajstletnemu obdolžencu.

"Čutim," je odgovoril Nedeljko.

"Krivi česa?"

"Kriv sem za zločin umora nadvojvode Franca Ferdinanda," je priznal Nedeljko Čabrinović in potem na dolgo in široko razložil svojo življenjsko pot od mladih let pa vse do tiste usodne vidovdanske nedelje 28. junija 1914.

Za njim je potem takoj prišel na vrsto Gavrilo Princip, potem pa še preostali zarotniki.

V sredo, 28. oktobra 1914, torej natanko štiri mesece po tisti tragični Vidovi nedelji, pa je bila zjutraj razglašena sodba. Pet soudeležencev zarote in atentata na Franca Ferdinanda je bilo obsojenih na smrt z obešenjem, drugi pa so dobili razne kazni po več let ječe. Nekateri so bili oproščeni. Glavna atentatorja Čabrinović in Princip pa sta bila skupaj s soudeležencem Trifkom Grabežem obsojena na dvajset let težke ječe.

Zadnje dejanje sarajevske tragedije
Dolgoletna kazen je za bolehnega Čabrinovića dejansko pomenila tudi obsodbo na smrt. Povsem jasno je bilo, da ne bo živ prišel iz zapora. Če bi se pozdravil in bi kazen tudi obveljala, bi ga namreč izpustili šele leta 1934.

Sicer pa je bila zaporniška celica zanj - glede na to, kakšne muke so tedaj prestajali vojaki prve svetovne vojne - morda tudi nekakšno varno zavetje pred zunanjim svetom. Kot avstro-ogrskemu podaniku, vojaku v strelskih jarkih, bi se mu, bolehnemu, kot je bil, slabo godilo. Kot morebitni prostovoljec v srbski vojski pa bi jo morda odnesel še slabše.

Vendar pa njegova narava ni prenesla niti dokaj mirnega ozračja starih zaporniških zidov. Tako ni vzdržal niti dve leti. 21. januarja, malo pred svojim enaindvajsetim rojstnim dnem, se je njegovo življenje končalo v češki trdnjavi Terezin. Umrl je zaradi jetike in izčrpanosti. Ves svoj jetniški čas je namreč preživel v samici, z več kilogramov težko verigo prikovan k zaporniškemu zidu.

Enaka bolezen pa je, prav tako v samici istega zapora, že čez dve leti, 28. aprila 1918, ugonobila tudi njegovega tovariša, glavnega sarajevskega atentatorja Gavrila Principa.

Nobeden od njiju torej ni dočakal konca velike svetovne morije, za katero so nekateri našli opravičilo prav zaradi njunega dejanja na današnjo nedeljo leta 1914.