"Oborožen odpor" – to sta ključni besedi, s katerima si je podpolkovnik srbske vojske Stevan Švabić zaslužil spomin in delček vojaške slave po koncu prve svetovne vojne. Čeprav je bila vojna formalno končana, so se na terenu izvajali premiki italijanskih sil. Te so bile v tem času že zavezniške, a je dogajanje med Slovenci sprožalo preplah. Besede je Švabić 14. novembra 1918 namenil poveljniku italijanskih čet v Logatcu. Zalegle so.

"To se je imenovalo prevrat. Bili so časi, da si moral delovati samostojno, če si hotel kaj narediti. Vse se je zrušilo, sistem se je vzpostavljal na novo," pravi v intervjuju za MMC strokovnjak za vojaško zgodovino in direktor Inštituta za novejšo zgodovino, dr. Damijan Guštin. Švabić je o svojem dejanju poročal narodni vladi v Ljubljani. "Da bi bolje razumeli pomen ultimata ter okoliščine, ki so do njega pripeljale, se moramo vrniti še nekaj časa nazaj," nas poduči Guštin.

Ko gre za Slovence, je bilo najpomembnejše vprašanje, kaj se bo zgodilo s skupno državo Avstro-Ogrsko, ki je kazala težnje po preureditvi. Prevladajoči koncept je bil trializem: šlo je za zahtevo za preureditev države, s katero bi južni Slovani dobili državnopravno ločeno enoto brez spreminjanja zunanje meje. Južni del monarhije je bil pod vtisom bližnje fronte – fronte z Italijo, ki je bila z nemško pomočjo premaknjena na mejo z Benečijo, na Piavo. Izkazalo se je, da je trialistični koncept neuresničljiv, kar se je v slovenski politiki radikaliziralo v povezovanju s Srbijo, pojasnjuje Guštin in opozarja, da so takrat nacionalno državo Slovenci razumeli kot južnoslovansko državo, in ne kot slovensko državo. Južnoslovanska država bi bodisi potekala do Drine ter bi združevala Slovence, Bosance in Hrvate bodisi delovala kot velika država – še s Srbi.

S čim je antanta 'nahecala' Italijane?
Vendar je italijanski preboj fronte povzročil drugačno dinamiko v južnem delu monarhije. Italijanska vojska je pri Vittorio Venetu prebila fronto na Piavi. S tem je nastala težava, ko je oktobra na eni strani nastala mirovna pobuda, na drugi strani pa se je nemška vojska, poražena v Franciji, umikala proti mejam in je zadišalo po hitrem koncu vojne, še pred zimo. Tako je bila še vedno v vojnem stanju 29. oktobra 1918 v Zagrebu razglašena samostojna neodvisna država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Država SHS, ki je trajala do združitve s Srbijo 1. decembra 1918. Prestolnica je bila v Zagrebu, osrednja oblast pa je bil narodni svet, ki smo ga imeli tudi v Ljubljani. Konec oktobra torej avstro-ogrska vojska razpada, umika se od Piave – gre nasprotno pot, kot jo je naredila oktobra 1917, začne se množičen transport in Italijani gredo za njo. Zakaj? "Leta 1915 so Italijo antantne sile 'nahecale', kot pravite, da prestopi k njim, in so ji za prestop plačale ceno – to pa je pomenilo, da dobi zaokrožena svoja nacionalna ozemlja znotraj alpskega loka. Ko gre za Slovenijo, sega alpski lok do razvodnice med Črnim in Jadranskim morjem," pravi Guštin v intervjuju za MMC.

WikiLeaks po rusko
Sile antante – torej vlade Britanije, Francije in Rusije - so podpisale tajni sporazum z Italijo, a je ta postal javen konec leta 1917, ko so boljševiki odprli diplomatski arhiv in z veseljem objavili nekaj zoprnih dokumentov ... Italijanske sile so tako šle za avstro-ogrsko vojsko. Kdor zmaguje, bo zasledoval poraženca. Hkrati je bil nacionalno-politični cilj realizirati obljubljeno: "Narodno vijeće v Zagrebu je seveda vedelo za tajni pakt, saj je Hrvate enako bolelo zaradi Dalmacije, nas pa zaradi Trsta in okolice, ki sta bila takrat razumljena kot slovensko nacionalno ozemlje," pripoveduje Guštin in nadaljuje: "Vojska se je začela umikati, vse je razpadalo, Avstro-Ogrska se je odločila za separatno premirje, ki je bilo 4. novembra podpisano v Furlaniji. V tem premirju je bilo določilo, da italijanska vojska zasede avstro-ogrsko ozemlje do črte, ki je bila približno tam kot razvodnica – od Predela gor na Mangart, Triglav, dol do Podbrda, Idrije, Snežnika in Opatije proti Reki."

Nasprotujoči si težnji
Italijanska vojska je imela torej v določilih premirja zajamčeno, kaj bo dobila, in je to jemala resno. Vojska je torej po ukazu zasedala to ozemlje. 29. oktobra je nastala Država SHS, ki je opredelila nacionalno ozemlje. Vključevala je slovenske dežele, slovenski del Koroške, slovenski del Štajerske, Kranjsko, Goriško, Istro in Trst. Prisotni sta bili dve nasprotni težnji: na eni strani so ozemlja zasedali Italijani, po drugi strani je bila na avstro-ogrskem ozemlju razglašena Država SHS, ki ni imela vojske. O oboroženem spopadu z Italijo ni bilo govora, saj je bila ta del zmagovite antante.
Vračanje srbskih ujetnikov – kot naročeno
Med premirjem se je začelo vračanje ujetnikov. Avstrijci so leta 1916 zajeli kar velik del srbske vojske, ujetnike so imeli v taboriščih, v glavnem v Avstriji. Ujetniki so tako prihajali iz beljaške smeri proti jugu - po svoje kot naročeni – v prvih dneh novembra. Proga do Beograda je bila razrušena, nagovarjali so jih, da pomagajo bratom. Srbske ujetnike so zadržali ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Mariboru, Zagrebu in še kje. Podpolkovnik Švabić je bil torej do takrat vojni ujetnik in je imel enega najvišjih vojaških činov. Ne gre pozabiti, da gre pri vojakih vse po činih. V Državi SHS je vsak skrbel za svoj del, narodna vlada je imela v Ljubljani vse pristojnosti, tudi za vojsko.

Kaj narediti?
"Hkrati pa so 10. novembra Italijani že prišli do Logatca. Kaj narediti? Italijani so zasedali, z njimi se ne gre bojevati, ker so zmagovalci v vojni, mi pa prosimo za priznanje antanto – ki je zmagovalec, ki na novo ureja svet. Kako naj zdaj z orožjem nekaj poskušamo?" občutljivost razmerij orisuje Guštin. Narodna vlada v Ljubljani je ukazala lokalnim oblastem in županom, da morajo Italijani ob vsaki zasedbi – kar je bila okupacija – podati izjavo, da je to del Države SHS.
'Finta': srbske sile kot antantne sile
V sporazumu o premirju je bilo ne le določilo, da lahko italijanska vojska zasede območja, ampak tudi določilo, da imajo antantne sile pravico po svoji presoji postaviti garnizone tudi znotraj ozemlja Avstrije. "Domislili so se torej dobre finte – da bi uporabili enote srbskih vojnih ujetnikov kot antantne sile –, srbske vojske namreč še dolgo ni bilo," pojasnjuje Guštin. Ves ta čas so Italijani napredovali. Ko so med 13. in 14. novembrom korakali proti Vrhniki, je nastal preplah. Telefoni in telegrafi so že sporočali, da Italijani korakajo v Ljubljano. Italijanskih dokumentov o tem ne poznamo, je previden Guštin.

"Ne prevzemamo odgovornosti"
Narodna vlada v Ljubljani je v Zagreb sporočila, da Italijani ogrožajo Ljubljano, in spraševala po tem, da bi poskusili protestirati in posredovati. "Najbrž je v Zagrebu drug srbski podpolkovnik telefoniral v Ljubljano, naj izdelajo opozorilo – spomenico – italijanski vojski in naj jo Stevan Švabić nese oziroma predloži Italijanom. Ironija je, da je na Vrhniko ni nesel Stevan Švabić, ampak je bil kapetan ali stotnik – Mesić. Niso se dobili na Vrhniki, ampak na Verdu, v hiši takratnega župana. Usedli so se, pogovorili in izmenjali spomenico. Ker Italijan ni imel posebej visokega čina, je spomenico vzel na znanje in o tem obvestil višjega oficirja. Obljubili so, da se bodo zaustavili pri Borovnici in Vrhniki, da ne bodo potovali naprej. Vemo tudi, da je Francijo opozorila srbska stran in so tudi Francozi pritisnili na italijansko stran. Italijanom izročeno spomenico so objavili naslednji dan v Slovencu in jim napisali, da je Ljubljano zasedla srbska vojska, Stevan Švabić se je podpisal kot poveljnik sil srbske vojske v Ljubljani. Ker je Ljubljano zasedla srbska vojska, ni potrebe, da še druga antantna sila zasede mesto. Zato ne prevzemajo nobene odgovornosti za morebitna streljanja ali kaj podobnega, če bi še hoteli napredovati. To je bistvo," poudarja Guštin.

Stevan Švabić - nerodna figura za Srbe?
Čeprav so Srbi posredovali pri Francozih, so Švabića poklicali iz Ljubljane v Beograd 'na poročanje' le šest dni po ultimatu Italijanom. Je ravnal preveč na lastno pest? "Ni ravnal popolnoma na lastno pest, a je bil podpisan pod ultimat. V Beogradu so mislili: 'Koji Stevan Švabić, ko je taj?'* Papirji so namreč izgubljeni." Vprašanje je, koliko je imel generalštab v tistem trenutku pregleda nad svojimi častniki.

Čas prevrata zahteva samostojno delovanje
Guštin ne izključuje možnosti, da sta se Rudolf Maister in Stevan Švabić srečala: "To je mogoče, Maister je bil trikrat v tistem obdobju v Ljubljani na poročanju narodni vladi v Ljubljani. Maister je poveljeval na Štajerskem, v Ljubljani pa je bilo poveljstvo srbskih enot - Komanda srpskih trupa. Tukaj so ustanovili 26. polk, stara srbska vojska jih je namreč imela 25. Ustanovili so ga sami vojaki - morda je bil to problem, da je Švabić sam ustanovil enoto. V vojski to ne gre. On je deloval zelo vehementno, gotovo pa so bili časi, da si moral delovati samostojno, če si hotel kaj narediti. To se je imenovalo prevrat. Vse se je zrušilo in so na novo vzpostavljali sistem."

Z vsemi silami, a brez orožja
Guštin meni, da je morda postala Švabičeva gesta nekoliko sporna zaradi tega, ker je manj kot mesec dni pozneje v Ljubljano prispel general takrat že skupnega Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prvo navodilo generala Smiljanića kot poveljnika dravskega divizijskega območja – vrhovnega poveljstva za Slovenijo – se je nanašalo prav na Italijane, in zadeve so bile precej drugače urejene. Izrecno je bilo zapisano, da ne smejo uporabiti orožja - naj poskušajo z vsemi silami zagotoviti, da Italijani ne bi prišli ali napredovali, ampak naj ne uporabijo orožja. V enem mesecu se je položaj precej spremenil, ugotavlja Guštin.

Povišan v čin konjiškega polkovnika
Da podpolkovnik Švabić za Srbe ni bil nerodna figura, pa meni generalmajor v pokoju Marijan F. Kranjc. Trdi, da je bil Švabić premeščen v Beograd po uspešno opravljeni nalogi. Kot argumente za svojo tezo navaja podatke iz njegovega kadrovskega kartona VKJ št. 4582, ki ga je Kranjc pridobil v arhivu Vojske kraljevine Jugoslavije v Beogradu.
Po opravljeni nalogi v Sloveniji je bil Švabić povišan v čin konjiškega polkovnika (1923). Ljubljana je že 12. junija 1923 dobila Švabičevo ulico, za častnega meščana Ljubljane je bil razglašen 23. oktobra 1930, "zelo verjetno tudi z blagoslovom tedanjega vrhovnega poveljnika VKJ-ja – kralja Aleksandra Karađorđevića", je v svojem članku zapisal Marijan F. Kranjc.

Država je potrebovala povezovalne osebnosti
Zgodovinar Damijan Guštin ima razlago tudi za to: ob desetletnici nastanka jugoslovanske države so se prvič začeli spraševati, kako smo dosegli našo nacionalno državo, ne gre pozabiti niti na šestojanuarsko diktaturo leta 1929. Država je potrebovala osebnosti, ki bi jih lahko vsi častili. "Ena tendenca je bila: mi smo vas osvobodili, v Sloveniji pa so si prizadevali – da so to oni storili. Primer: tisti, ki jih je v mesecu in pol povišala vojaška oblast Države SHS, v novi državi teh činov niso dobili priznanih. Tistim, ki so bili v avstrijski vojski, so jih normalno priznali ..."

Dober tako za Srbe kot Slovence
Stevana Švabića so našli konec 20. let. Bil je odločen, ustrezal je prosrbski strani, ker je bil Srb, in Slovencem – ker je za Slovence naredil dobro dejanje. Bil je povezovalna osebnost: "Vsekakor je imel Švabić pozitivno vlogo: če gledamo s stališča slovenskega nacionalnega interesa ali s stališča celotne države. Kot zgodovinarja me formalne kompetence ne zanimajo. V takšnih časih ni jasnih stvari. On je dobil 'befel' – ultimata si ni izmislil. Mit govori o tem, da si je to sam zamislil in je poseben junak. To ne drži: še isti dan je bil Švabić na seji narodne vlade v Ljubljani in je vladi poročal o tem. Ta zapisnik imamo. Ko je Mesić prišel nazaj, je vedel, da so Italijani obljubili, da ne bodo napredovali ... Italijani so se izgovarjali, da jih je karta zavedla – kar ne drži."

Prva svetovna vojna pospešila nacionalno samospraševanje
"Mirovna konferenca se ni hotela ukvarjati s tem. Ker so bile stvari zoprne, je prepustila državama, da se dogovorita – ko so se Italijani in Jugoslovani dogovorili, smo leta 1920 dobili rapalski sporazum in z njim rapalsko mejo. Prva svetovna vojna je bila zagotovo odločilna – silno je pospešila nacionalno samospraševanje in opredelitev. Brez te vojne bi to trajalo desetletja," sklene dr. Damijan Guštin.

"Slovenci, ste na mrtvi straži"
Slovenski časopisi so slavili Švabića, ki je zadnjič Ljubljano obiskal 18. oktobra leta 1930 kot glavni tajnik Aerokluba Kraljevine Jugoslavije. "Slovenci, vi ste tu na mrtvi straži. Skušal bom vzbuditi čut ljubezni do našega neba in zanimanje za smotre Aerokluba pri onih, ki se še ne zavedajo, da z vami vsemi tvorijo predstražo," je na njegove takratne besede spomnilo Jutro 22. januarja 1935 v članku z naslovom "Rešitelj Ljubljane na mrtvaškem odru". Na tisti dan je bil Švabić pokopan v Beogradu.
Švabićevi spomini na prevrat
Povzeli so tudi dele Švabićevih spominov, ki so ob obletnici prevrata izšli v Politiki. "Vračajoč se iz vojnega ujetništva s sto časniki in 300 vojaki, med katerimi sem bil jaz najstarejši, sem 6. novembra 1918 zjutraj prispel v Ljubljano z vlakom, ki sem ga bil sam najel na Solnograškem. Na kolodvoru smo našli strahovit nered. Na bližnjem tiru je bil vlak s 15 vagoni oboroženih Madžarov in še nekaj vlakov, polnih vojaštva. Mi pa brez vsega."

Treba je takoj ukrepati
"Izstopim. Povedo mi, da me išče neki gospod. Predstavi se za Adolfa Ribnikarja in mi opiše obupno situacijo: 'Zeleni kadri so na delu. Avstrijska vojska se razuzdana vrača s fronte, za njo pritiska italijanska armada. Če se ne najde takojšnja pomoč in obramba, bodo razbojniške tolpe ropale Ljubljano in izpraznile tudi vsa vojaška skladišča!' Besede g. Ribnikarja so bile tako preprečevalne, da niti trenutek nisem podvomil o potrebi takojšnjih ukrepov za ohranitev reda."

Telefon v uredništvu Slovenskega naroda
"Vprašal sem samo, če je telefonska zveza z Zagrebom. Da, iz uredništva Slovenskega naroda, iz Narodne tiskarne. Seveda sem že bil odločen, da s častniki in vojaki brez nadaljnjega ostanem v Ljubljani. Da pa se morda slučajno ne bi pregrešil proti načrtom naše vrhovne komande in proti politiki naše vlade, sem želel govoriti z narodnim većem. Po kratkem telefonskem razgovoru z Zagrebom sem se vrnil na kolodvor ter povedal častnikom in vojakom, da ostanemo v Ljubljani. Ko sem jim sporočil, da kot najstarejši prevzemam poveljstvo, je gromko zaoril vzklik 'Živeo!'. Takoj nas je g. Ribnikar ves navdušen po našem sklepu pozdravil z zanosnim govorom."

Švabić zanima tudi ljubiteljske zgodovinarje
Stevan Švabić je zanimal tudi ljubiteljskega zgodovinarja, sicer študenta prava iz Novega Sada, Miloša Aleksića, ki je ustvaril njegov profil na Facebooku. Tudi na ta sodobni način je želel spomniti na pozitivno vlogo in precejšnjo zapostavljenost Stevana Švabića v uradni zgodovini.

Ideali svobode
"Vladi SHS-a, pozneje pa Kraljevini SHS, je bila prioriteta sodelovanje s Kraljevino Italijo, zaželeno je bilo vsako izogibanje spopadom. Jugoslovanska zunanja politika je bila dejavna pri iskanju dogovorov z Italijo, kakršen je bil rapalski sporazum. Nova država je potrebovala čim boljše pogoje pri doseganju versajskega mirovnega sporazuma in posledično priznanje. Verjamem, da je bil Švabić nagrajen zaradi ohranjanja meje nove države, odpoklican pa zaradi izogibanja sporov z Italijo. Prispeval je k temu, da Slovenija ni prišla pod tuj vpliv, in preprečil, da bi se Ljubljani zgodilo tisto, kar se je zgodilo Reki. Jugoslovanska ideja je bila, še posebej po vojni, zelo vplivna, kar je vplivalo na to, da so bile meje nove države hitreje zavarovane, s tem pa tudi vse jugoslovansko prebivalstvo v Kraljevini SHS. Verjamem, da se je tudi Švabić bojeval za te ideale, ideale svobode," je za MMC zapisal Miloš Aleksić.

*Kateri Stevan Švabić? Kdo pa je to?