Sto let po začetku prve svetovne vojne se še vedno odpirajo nove plasti totalnega spopada, ki je v temeljih pretresel najprej Evropo, potem pa tudi druge celine sveta. Vera je bila pred veliko preizkušnjo, vojna bi lahko ogrozila enotnost Katoliške cerkve. Vsi bojujoči pa so se vsak dan obračali na božjo pomoč s prošnjo, da bi preživeli.

Sveta vojna in spopad svetovnih religij
Religijska slika med prvo svetovno vojno je bila precej kompleksna, na zemljevidu Evrope in sveta zasledimo številna verstva. "Poleg centralnih sil, ki jo zastopajo habsburška monarhija, ki je tradicionalno katoliška, na zemljevidu verstev vidimo nemško cesarstvo z večinskim protestantskim prebivalstvom, vendar z velikim deležem katoliškega. Srečamo tudi Osmansko cesarstvo z muslimanskim prebivalstvom, ki je novembra 1914 proti antantnim silam celo razglasilo džihad, to je sveto vojno. Francija je katoliška dežela, Velika Britanija je na drugi strani protestantska (anglikanska), vendar govorimo o britanskem imperiju, ki je vključeval tudi druga verstva, predvsem muslimane in hinduiste. In potem leta 1915 vstopi v vojno proti Avstro-Ogrski in Nemčiji še Italija, ki je prav tako katoliška dežela," je povedala dr. Pavlina Bobič z univerze v Birminghamu.

Pri nas je bila verska porazdelitev veliko bolj homogena, saj so bile slovenske dežele izrazito katoliške. "Na Štajerskem in Koroškem govorimo o skoraj 95-odstotni katoliški pripadnosti, na Kranjskem govorimo kar o 99-odstotnem deležu katoliškega prebivalstva in na Primorskem prav tako," pojasnjuje Pavlina Bobič.

Odzivi na atentat avstro-ogrskega prestolonaslednika
Ko je junija 1914 Evropo in svet pretresla novica o atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, je povzročila politično in diplomatsko krizo. Duhovniki so zapisali, da je bil večinski odziv ljudi izredno čustven, odreagirali so z velikim strahom in negotovostjo pred prihodnostjo. Nekateri so celo menili, da bo Avstrija morala napovedati vojno Srbiji in da je pred njimi čas kataklizme. Kot pove sogovornica, so bili ljudje "izredno vznemirjeni, množično so hodili k molitvam, ki so jih duhovniki organizirali po župnijah, in molili rožni venec za umorjeni par".

Na incident se je odzvala tudi uradna Katoliška cerkev, ki jo je na Slovenskem predstavljal ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. "Škof Jeglič je dva dni po atentatu objavil odlok, ki je bil namenjen vsem duhovnikom ljubljanske škofije. V vseh cerkvah so tri dni zapored opoldne zvonili na veličasten način, ki je bil običajen za pokojne najvišjega ranga. Končno naj bi v vseh župnijskih in samostanskih cerkvah darovali slovesne maše (rekviem) za umorjeni par," pove Pavlina Bobič.

Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega
Svetopisemski besednjak je postal izjemen vir metafor za upravičevanje vojne proti Srbiji in njenim zaveznikom. Sovražnik Avstrije je bil v očeh Cerkve brezbožen, pravica pa je bila na strani nedolžnih žrtev - oba umorjena so predstavljali kot žrtev zarote, ki je prihajala iz Srbije. Cerkev je pozivala, naj ljudje izpolnijo svojo domoljubno dolžnost, kajti le tako lahko izpolnijo svojo katoliško dolžnost. Bobičeva je poudarila, da je bilo za Katoliško cerkev na Slovenskem "izjemno pomembno pokazati, da ima vojna moralno razsežnost; torej prepričati, da je avstrijska stvar tudi narodna stvar". "Katoliški duhovniki so vojno prikazovali predvsem kot obrambno vojno. Habsburško cesarstvo je imelo po njihovem mnenju vso pravico, da se zaščiti pred napadi iz Srbije. Škof Jeglič je denimo poudaril nasprotnikovo naravo s tem, ko je vojake pozval v boj zoper sovražnike božje, ki so torej sovražniki katoliške Avstrije in s tem sovražniki katoliške habsburške dinastije."

Pri teoloških in filozofskih izhodiščih so se opirali na nauk sv. Avguština, ki je že v 5. stoletju na podlagi Cicerove misli izoblikoval razlikovanje med pravično in krivično vojno. "Vojna je bila v tem smislu pravična, ker je bila cesarju vsiljena in je po naravi kot taka obrambna in naj bi se trudila ohraniti celovitost monarhije," še dodaja doktorica Bobič.

Boj kristjana proti kristjanu
Svetopisemska retorika Katoliške cerkve pa je z vstopom Italije proti Avstro-Ogrski maja 1915 naletela na težave. Nasprotnik ni bil več brezbožnež, razkolnik ali drugače verujoči, ampak kristjan in brat po veri. "Če je bila vojna avgusta 1914 opisana kot obrambna vojna za celotno monarhijo, potem maja 1915 postane obrambna vojna za slovensko deželo. Treba je bilo ohraniti in zaščititi slovensko zemljo in vero. Ključno vprašanje s stališča Cerkve je bilo povezano z rimskim vprašanjem in italijanskim revolucionarnim duhom. Pater Hugolin Sattner je denimo zanimivo zatrdil, da katoličani na Slovenskem ne sovražimo italijanskega ljudstva, sovražimo pa načela, po katerih se je italijanska vlada sestavila in po katerih vlada."

Cerkev je bila prepričana, da se morajo ljudje tudi duhovno pripraviti na vojno in se spreobrniti, saj je vojna po njihovem mnenju prinašala možnost za veliko moralno prenovo. Cerkev je oblikovala podobo vojakov o samih sebi, slikala je podobo nasprotnikov in razlagala, kaj je pomembno za državo in kako naj slovenski vojaki ravnajo v odnosu do sovražnikov. "Slovenski vojaki so sami sebe razumeli kot trpine in svoje tovariše v strelskih jarkih kot sotrpine. Ljudje so si torej predstavljali, da trpijo za neki višji cilj in ta cilj je bil obramba slovenske dežele pred verolomnim sovražnikom, ki je vstal na vzhodu monarhije. Videli so se kot žrtve, ne kot heroje."

Vsestranska vloga duhovnikov
Religija je igrala zelo pomembno vlogo pri razumevanju vojne, vloga duhovnikov med vojno je bila po mnenju sogovornice izjemna. "Ne le, da je bila njihova vloga interpretirati vojno, ampak je bila predvsem, da se vključijo v karitativno dejavnost in pomagajo ljudem na vseh mogočih ravneh: po mestih in vaseh, pri zdravstveni in duhovni oskrbi tako vojakov na fronti kot v zaledju, pomagajo ljudem pri zbiranju sredstev za vojake na fronti, pišejo pisma svojcev na fronto in prejemajo pisma s fronte."

Podobno so se odzvali tudi ljudje v zaledju. Množično so se udeleževali molitev za domače vojake, hodili so na procesije, romali so k Marijinim svetiščem. Duhovniki so imeli izjemno vlogo pri vzbujanju domoljubnih čustev in pri utrjevanju stika med vojaki na fronti in ljudmi v zaledju.

Peter Frank, Radio Slovenija

Daljšemu pogovoru s Pavlino Bobič lahko prisluhnete v posnetku.