"Otroci so bili prve žrtve silnega pomanjkanja in lakote, predvsem v mestih. Na podeželju, kjer so bili samooskrbni, so, čeprav so bile v vojnih letih zelo slabe letine, to pomanjkanje vendarle nekoliko lažje preživeli. V mestih pa je lakota res kosila med otroki. Če že niso pomrli, se je njihovo zdravstveno stanje izredno poslabšalo," je za oddajo Primorski kraji in ljudje Radia Koper pojasnila dr. Petra Svoljšak. Predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa v Ljubljani se v svojem raziskovalnem delu ukvarja tudi z vsakodnevnim življenjem žensk, otrok, ostarelih in beguncev, ki ostajajo sivo polje tistega časa. V pogovoru z novinarko Natašo Uršič je osvetlila njihovo življenje v teh štirih letih strahote.
Oblikovanje otroške morale s seznamom prepovedanih knjig
Pomanjkanje je imelo za otroke strahovite posledice. Kot so pokazale raziskave na Dunaju, so otroci zato počasneje rasli, se slabše razvijali, kar je vplivalo tudi na povojno rodnost žensk. Otroški vsakdanjik je močno spremenil tudi razpad šolskega sistema, ki se je med prvo svetovno vojno razsul, kar pa ne pomeni, da ni bilo pouka. Ta je potekal v zelo okrnjeni in improvizirani obliki, saj ni bilo učiteljev. "Šolski sistem je pred vojno zagotavljal zdravniški nadzor in vsaj nekaj redne prehrane. Te stvari so med vojno umanjkale. Otroci so bili prepuščeni sami sebi, zato so oblasti izdajale posebne odloke o omejitvah gibanja. Zelo so skrbele za njihovo moralno držo. Sestavile so seznam prepovedanih knjig. Tudi domišljijske knjige, čisto nedolžne, so prišle na seznam, ker naj bi slabo vplivale na njihovo moralo," pojasnjuje Petra Svoljšak.

Umik v begunstvo
Ko je kraljevina Italija Avstro-Ogrski napovedala vojno, se je na zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja vzpostavila frontna črta. Posledica je bila nujna izselitev prebivalstva iz varnostnih razlogov. Med 80 in 100 tisoč ljudi je odšlo iz tega prostora v notranjost avstro-ogrske monarhije, od 10 do 12 tisoč so jih italijanske oblasti z zasedenih območij izselile v Italijo. "Tu imamo dve zgodbi, ki sta na neki način podobni, imata pa tudi svoje posebne odseve in značilnosti."
Poleg vseh drugih nalog, ki so jih v vojnem času prevzele ženske, je nanje padlo še breme socialnega, moralnega in duhovnega vzdrževanja begunskih družin. Okoli 50.000 beguncev je ostalo na Kranjskem in Štajerskem, več kot 30.000 pa jih odšlo v begunska taborišča. To so bile posebne skupnosti, v katerih so ženske delale. Za otroke so skrbele posebne ustanove - šole, vrtci in sirotišnice. Na začetku so se v taborišču Gmünd spopadali z zdravstveno krizo, ki so jo prebrodili, ko so begunce preselili v Bruck na Litvi (Bruck an der Leitha), kjer je bilo osrednje slovensko taborišče. V begunsko taborišče so se vaške skupnosti preselile skoraj v celoti, z njimi pa tudi ves sistem. Učiteljice, vzgojiteljice in uršulinske redovnice iz Gorice so v taborišču vzpostavile vzgojno-izobraževalni sistem od jasli do srednješolskih tečajev. Ženske so medtem delale na poljih, pri kmetih ali v okoliških tovarnah oziroma delavnicah v samem taborišču. Cilj ljudi je bil izničiti brezdelje, ker so ugotovile, da to zelo slabo vpliva na psiho.

"Če ne bi bilo močnega zaledja, bi tudi fronta klonila"
Italijanske oblasti so vzpostavile drugačen sistem. Slovenske družine so razselile po vsej državi, od švicarske meje do konice pete italijanskega škornja. Samo eno taborišče je bilo v Cordenonsu pri Pordenonu, kjer je bila močna briška komuna s približno 700 begunci. Po vojni so se iz Italije vsi preživeli begunci vrnili v domače kraje. Iz avstro-ogrskih taborišč se jih 15.000 ni vrnilo domov, torej na ozemlja, ki so pripadla Italiji, ampak so ostali v novi jugoslovanski državi, je še razložila Petra Svoljšak. "Počasi sprejemamo tezo o dveh frontah, bojujoči se fronti in domači fronti. Ko je ta zaledni, civilni del dobil naziv fronta, je stroka na neki način priznala, da so se borili za obstoj. Če ne bi bilo močnega zaledja, bi tudi fronta klonila. To, da doma stvari tečejo v redu, je bilo tisto, kar je vojake vsaj nekoliko pomirilo, da so lahko svojo dolžnost do domovine izpolnjevali, kot se je od njih pričakovalo ... Potem se je vse začelo lomiti, od pomanjkanja na fronti, uporov, nasilja poveljstev nad navadnimi vojaki ... Ko so se vse te okoliščine seštele, je navsezadnje klonilo tudi zaledje. Leta 1918 je pravzaprav ves ta sistem, tako na vojaški kot na domači fronti, začel propadati in takrat je v bistvu tudi avstro-ogrska vojska padla v brezno, iz katerega ni bilo rešitve. Zato ne moremo govoriti o dveh ločenih frontah."

Zasuk tradicionalnega razmerja med moškim in žensko
Vlogi žensk v veliki vojni se, kot smo že pisali, posveča aktualna razstava v kobariški ustanovi Fundacije Poti miru v Posočju. Med drugim pokaže, da je prva svetovna vojna močno pospešila emancipacijska gibanja žensk, ki so se začela že v prejšnjem stoletju, konec vojne pa je skušal razmerje vrniti v stare tirnice. A nič več ni moglo biti tako, kot je bilo pred vojno, pojasnjuje dr. Svoljšakova. Med vojno so ženske prevzele številne vloge; postale so delavke, zaposlile so se. Morale so stopiti v neposredno komunikacijo z državo, da so si izborile, kar jim je pripadalo, na primer vdovske pokojnine in socialne podpore. Skrbele so za preživetje družine. Tudi na podeželju, kjer je bil razkorak med moškimi in ženskimi deli prej še izrazitejši, so morale prevzeti tudi najtežja kmečka opravila. "S komunikacijo z vojaki na fronti so ženske in tudi vojaki na fronti ustvarjali neko navidezno stanje, kakršno je bilo tudi prej. Moški v pismih ves čas nadzirajo žensko delo in ženske jim poročajo, kaj počnejo, da je moški brez skrbi. Zelo anahronistično ali paradoksalno je to, da ženske s svojo trmo, s svojo vztrajnostjo in s svojim delom navsezadnje proizvajajo orožje, s katerim se borijo njihovi možje na fronti, in na neki način vzdržujejo vojno, čeprav so si ves čas želele miru. To je nekaj, kar danes težko razumemo. Dejansko je vojno kolo ujelo vse," še pojasnjuje Svoljšakova.
"Zagotovo drži, da je to siva lisa v zgodovini prve svetovne vojne, ker je vojaško dogajanje vedno v ospredju, tako politike kot zgodovinarskega zanimanja. Pozabljamo na to, da je življenje nekje drugje moralo teči dalje, tudi v odsotnosti vseh teh moških. Ravno odsotnost moških oblikuje neko posebno civilno sfero, neka posebna nova razmerja vnese v civilni svet. V tem civilnem svetu ženske prevzamejo na neki način vlogo, ki so jo dotlej tradicionalno imeli moški."
Celotnemu pogovoru z zgodovinarko Petro Svoljšak za oddajo Primorski kraji in ljudje Radia Koper lahko prisluhnite v priloženem avdioposnetku.