22-letni Alojzij Polh, po domače Paljanov iz Barke, je bil že leta 1914 vpoklican v vojsko in poslan na fronto, ki jo je Avstro-Ogrska bila proti Rusiji. Kmalu je bil hudo ranjen. Domov so že sporočili, da je padel na fronti, ko je prispelo pismo:

Dragi brat! Draga Družina! Predragi starši! Naznanjam vam, da sem sedaj v drugi bolnišnici in da se mi je rana poslabšala. Oteklo mi je veliko krvi in gnoja in vode vmes. Morda mi ne bo več dolgo živeti. Upanje imam v Boga še vedno, da bom še videl ljube domače kraje. Ranjen sem bil dne 26. Avgusta. Že 42. dan sem na postelji. Ako bi bil vedno v eni bolnišnici, bi bil morda že ozdravel, ali vožnja me je poslabšala. Ranjen nisem bil hudo, ali kri in gnoj sta mi uničila nogo: 40 dni se cedi kri iz noge. Naj se zgodi božja volja. Morda so to moji zadnji pozdravi. Sprejmite mnogo poljubov in mnogo gorečih pozdravov – vsa družina in sorodniki in vsi domači fantje in dekleta od v voljo božjo vdanega Alojzija Polha. Še en poljub vsem! Z bogom, z bogom, z bogom, ljubi moj domači kraj! Če se ne vidimo, se bomo videli gori. Sprejmite še en poljub in mnogo gorečih pozdravov. Ako se več ne vidimo, ne žalujte. Morda pa me ljubi Bog še ohrani pri življenju in se še vidimo. Z bogom, ne žalujte!
– Alojzij Polh, Moskva, Nikolajska kasarna 442, 8. 10, 1914

Alojzij se iz ruskega ujetništva ni več vrnil. Prav tako se iz prve svetovne vojne ni vrnil njegov brat Karol Polh, rojen leta 1884, ki je bil od leta 1915 pogrešan, še tretji Polhov brat Anton, rojen leta 1896, pa je za posledicami vojne umrl leta 1920.

V vojno je s slovenskega prostora odšlo od 160.000 do 180.000 vojakov, ocenjujejo, da se jih najmanj 35.000 ni vrnilo. Natančnih številk pa žal ne poznamo.

Alojzijevo pismo bratu, ki je bilo objavljeno v časopisu, je skupaj s fotografijo shranil njegov pranečak Primož Polh.