Njegov strah žal ni bil odveč, padel je 15. junija leta 1918, nekaj mesecev pred koncem prve svetovne vojne in skoraj toliko pred 21. rojstnim dnem. Verjetno moramo biti tudi pesnikovi previdnosti in skrbi za ohranitev svojega dela hvaležni, da je njegova zapuščina danes varno hranjena v naslednici knjižnice, ki jo omenja, v Narodni in univerzitetni knjižnici (ki se je sicer v času vojne imenovala deželna Študijska knjižnica).
Zbašnikova zapuščina, ki obsega rokopisno in dokumentacijsko gradivo (tega hranijo v Rokopisni zbirki NUK-a), je sicer precej faktična, a iz nje po besedah vodje zbirke Marjana Ruperta kljub temu pronicata izjemna pretresljivost in gotova slutnja smrti.
France Zbašnik je bil le eden izmed številnih fantov, ki jih je na začetku življenjske in ustvarjalne poti pokopala morija velikega štiriletnega spopada. Ob vesti o njegovi smrti ga časopis opiše kot resnobnega in izredno nadarjenega mladeniča, gradivo iz njegove zbirke pa ga oriše tudi kot izobraženega in perspektivnega intelektualca na začetku svoje pesniške poti. Danes je sicer bolj znan njegov stric, pisatelj in urednik Fran Zbašnik.

Mladi France se je pesništvu posvetil že v zgodnji mladosti. S prijateljem Pavlom Karlinom je sodeloval pri urejanju dijaškega glasila v novomeški gimnaziji. Zgledoval se je predvsem po sodobni poeziji slovenske moderne, del svojega literarnega opusa pa mu je uspelo tudi objaviti.

Med tistimi, ki so jih po nedolžnem preganjali
Leta 1915 sta med policijsko preiskavo njegove sobe detektiva našla pesem s sledovi antimilitarizma, ki je bila objavljena v glasilu pod njegovim ruskim psevdonimom Sergej Fedorov. Ker je bilo tedaj to zadosten razlog za sum političnega delovanja proti državi, je bil ovaden in posledično tudi izključen iz gimnazije. "Ob izbruhu vojne je bil tudi on med tistimi, ki so jih po nedolžnem preganjali. V tistih dneh grde krivice je prestal hude duševne muke," so povzeli v tisku. Na gimnazijo, kjer je nadarjeni mladenič maturo opravil predčasno, so ga ponovno sprejeli po odsluženem kazenskem službovanju v vojaški bolnišnici v Novem mestu.
"Jaz verujem vate"
Februarja leta 1917 je bil vpoklican v Judenburg in na avstrijskem Štajerskem služil kot enoletni prostovoljec. V času služenja si je redno dopisoval z Valči Felicijan (v zapuščini pisatelja Pavla Karlina se je ohranila njuna korespondenca, ki obsega kar 114 pisem). Njegovi zapisi so, kot piše Rupert v NUK-ovem katalogu razstave Vihar sovražen svet pretresa, "ganljivo pričevanje o prihodnosti brez perspektive pred skoraj neizogibnim obličjem niča in pozabe". Zbašnik se prepušča razmišljanju o nebogljenosti človeške usode v pričakovanju usodne vojne. Če na začetku služenja v vojski, ko ga še ni zapustilo upanje, da se bosta z ljubljeno znova videla, dekletu piše o dolgočasnem vojaškem življenju, se pozneje optimistični ton umakne vse večjemu sprijaznjenju z žalostno usodo. "Nahajam se v položaju in stadiju življenja, ko se mi pač ne da govoriti v frazah, ko se mi skoro vsaka beseda, ki bi ti jo rad zapisal, zdi prebanalna," je pisal. A pesnik kljub tesnobnim mislim vendarle do konca ni izgubil vere v medsebojno človeško naklonjenost. "Jaz verujem vate – povrni mi to vero!"