Narodna vlada SHS-a v Ljubljani, ustanovljena 31. oktobra 1918 še pred uradnim koncem vojne, se je že takoj po razglasitvi znašla v nezavidljivem položaju, čeprav jo je dunajska vlada, naslednica tiste, ki je upravljala tudi slovenske dežele, priznavala za enakovredno sogovornico, kar je bilo že samo po sebi zmagoslavje, kaj šele privolitev v pogovore o meji v Ljubljani in prepustitev vojne mornarice in drugega premoženja Narodnemu vijeću. A to je samo en vidik v vrtincu povojnega vzpostavljanja nove Evrope.

Vojna je pač terjala svoj davek. Slovenske dežele, ki so med vojno zaradi oskrbovanja bližnje fronte doživljale stalno gospodarsko rast in tako odplačevale posojila za SLS-ov velikopotezni gospodarski načrt, so bile zdaj kljub strateški legi izčrpane. Hrane je primanjkovalo in jo je morala vlada uvažati iz Vojvodine. V ta namen ji je katoliška Zadružna zveza že takoj po ustanovitvi podarila milijon in pol kron, s čimer je začasno rešila vprašanje ljudske prehrane. Z odredbo o svobodni trgovini z živili 1919 so se razmere zaostrile, nakupne cene hrane so se namreč občutno zvišale, predvsem zaradi številnih posrednikov, ki so dobavljali živila za Slovenijo. V tem smislu so Slovenci znamenitega Verigarja z znamke, simbol vstalega malega človeka po stoletjih tlačanstva, prekrstili v Verižnika, prekupčevalca.

Nova stvarnost
Zajedljiva ironija, ki je v togi brezbrižnosti postala šala, najbolje odraža poteptane ideale takratne dobe. Nova država ni uresničevala vseh upov niti vseh svojih obljub, saj so se že kmalu pokazale razlike med staro Srbijo in prečanskami, torej nekdanjimi avstro-ogrskimi, deželami. Jugoslovanska družba je bila v več pogledih – etnično, versko, izobrazbeno, premoženjsko – razcepljena in nikakor tako složna, kot bi si predstavljali iz prebiranja jugoslovanstvu vzklikajočih časopisnih naslovov. Slovenci so pogled že skoraj stoletje upirali na jug, ki ga je intelektualna elita razglašala za rešitelja kulturnega in drugih vprašanj. Ob hercegovskem uporu 1875 so se slovenski časopisi zgražali, kako lahko Nemci odrekajo pomoč bratom slovanskih sodržavljanov in se postavljajo na turško stran. Niso namreč poznali ali priznavali visoke politike, ki je pozdravila reformizem turškega sultana Abdülmedžida I., v splošni predstavi so bolj odmevale povedke o turških begunih, o katerih je razmišljal Levstik, ali Stritarjev cikel Raja, ki je sočustvoval z izkoriščanim krščanskim življem v Bosni. Dejansko pa je bila Kraljevina SHS, čeprav po številu prebivalstva 10., po gostoti pa 16., ena najbolj etnično pisanih držav v Evropi. V njej so vladale velike razlike v izobrazbi in gospodarstvu. Poznala je kar šest pravnih sistemov (avstrijski zakonik z nekaterimi razlikami za Kranjsko z Istro in Dalmacijo; ogrski zakonik za Hrvaško in Slavonijo ter Vojvodino; šeriatsko pravo v Bosni; črnogorski in srbski zakonik), v obtoku je bilo vsaj pet valut (krona, jugokrona, srbski dinar, črnogorski perper, bolgarski lev, nemška marka). V tem smislu nova država ni bila nič manj kompleksna od Avstro-Ogrske. Prva jugoslovanska država pa je bila za Grčijo druga najbolj zadolžena evropska država. Srbija je bila sploh takoj po vojni prezaposlena še z razmerami na jugu; napetosti z Bolgarijo zaradi raznarodovalne politike nad Makedonci niso popustile, že tedaj so se upirali tudi kosovski Albanci – kačaki, ki jim je oblast odredila kvečjemu šolanje v šolah turške manjšine in se celo pogajala, da več 10.000 družin preseli v Turčijo. V Črni gori je divjala državljanska vojna, ker so t. i. zelenaši ostali zvesti dinastiji Petrovićev, katerih odstavitev so s sklicem nove skupščine izsilili Karađorđevići.

Ključni politični stranki, radikali Stojana Protića oz. Nikole Pašića in demokrati Ljube Davidovića, so zagovarjali centralistični unitarizem, edina razlika je bila, ali bo nova država dobila srbski ali tedaj še nedoločljiv jugoslovanski značaj. Kot ugotavlja Jože Pirjevec, bi država še zmogla preseči vsa deleča nasprotja in kaotične povojne razmere, če bi bila resnično enotna v želji po "ujedinjenju", tako pa je državna politika odražala ideale maloštevilnih meščanskih intelektualcev in ni imela široke ljudske podpore. Ne preseneča torej, da so kljub dogovoru ob združitvi, da se ustava Kraljevine SHS sprejme najpozneje pol leta po razglasitvi miru v Parizu, glede na zapleten notranjepolitični položaj t. i. vidovdansko ustavo sprejeli šele 28. junija 1921 v vladi Nikole Pašića.

Republika ali kraljevina?
V razposajeno prevratnem razpoloženju združevanja z južnoslovanskimi brati se je zdelo, da le malokdo žaluje za Avstrijo, ki je zveste Slovence tolikokrat razočarala. V zraku je bilo čutiti, morda tudi na krilih vznesenih besed o dosanjanih nadah o zedinjenju, nespremenljivem toku zgodovinskega razvoja, ki izhaja iz pravice narodov do samoodločbe, republikanski enakosti in koncu dunajskega hlapčevanja, resnično novo dobo, dobo pravične države, ki bo poskrbela za narodov razvoj v najširšem smislu in obenem za vsak njegov ud. Ekonomski teoretiki so, kakor prej Aleš Ušeničnik o jugoslovanskem vprašanju, razpravljali o gospodarski ureditvi v novi državi. Albin Prepeluh – Abditus in Milko Brezigar sta se tako zavzemala za končanje agrarne reforme z nacionalizacijo in nekakšno kolektivizacijo, sploh Brezigar, ki je razmišljal, da bi se zemlja dala v trajno last družin in se prilagodila njih velikosti (idealna površina posestva naj bi bila 15–20 ha za 5–6-člansko gospodinjstvo), država pa bi natančno odredila metode obdelave zemlje in posevke.

Od tod pa ni bilo daleč do jemanja pravice v lastne roke. Val brezpravja, ki je zavel, ko se je zdrobila trda roka vojaške uprave, je zapolnil praznino in se zdel edini smiseln odziv na vse večje pomanjkanje. Kmetje so v nedotakljivih plemiških gozdovih sekali drva, plenili divjad, oboroženi so celo odstavljali župane in se razglasili za varuhe zakona, ob tem pa zahtevali raznovrstne reforme in še druge posege v okolje. Narodna vlada pa takšnega "uzurpacije" ni dovolila in je bila v obvladovanju položaja zelo domiselna – od vpoklica na orožne vaje, omejitve dostopa do hrane iz skladišč do vojaškega posredovanja. Občila pa so uporne razgrajače hitro označila za "boljševike", kar je pomenilo toliko kot protidržavni elementi zoper javni red in mir.

Primeri separatističnih republik, ki so vzniknile iz nestrinjanja ali zgolj slabe obveščenosti o ravnanju Narodne vlade, ki je pozabila na njihove potrebe, ali pa iz globokega nezadovoljstva nad socialnimi razmerji, v teh prvih letih sicer niso bili redki. Tako so nemiri s psevdodržavo novembra 1918 zajeli Prevalje, mesec pozneje pa Šmihel - Stopiče pri Novem mestu. Novembra je zaživela tudi Viniška republika, ki so jo krajani obudili aprila prihodnje leto. Mala državica je imela kaj borno premoženje, zgolj poštni urad, a Viničani so bili odločni in so za predsednika izbrali 87-letnega Jureta Pavlešića. A le za tri dni. Nekaj dlje je trajala Murska republika, ki se je lahko pohvalila z lastno železnico in vojsko. Prekmurje samo je sicer zahtevalo združitev s preostalimi Slovenci, a po antantnem premirju z Ogrsko je ostalo v sklopu madžarske države. Republika je nastala 29. maja 1919, ko je Vilmoš Tkalec razglasil odcepitev Slovenske okrogline, posebne upravne enote v okviru tedaj že sovjetske Madžarske Béla Kuna, potem pa je jugoslovansko kraljestvo in Avstrijo zaprosil za vojaško pomoč. Avstrija mu je dejansko pomagala, a po tednu dni je bilo Prekmurje spet pod madžarsko oblastjo, jugoslovanska vojska pa je v deželo s pooblastilom mirovne konference v Parizu vkorakala avgusta. Položaj v Zasavju s Trboveljsko republiko je posebna zgodba ...

Po vojni – vojna
Položaj so še slabšali s fronte vračajoči se avstrijski in madžarski vojaki. Narodna vlada je prav rada ustregla prošnji Avstrije, da jim pomaga priti v domovino, saj jo je resno skrbelo, da bo množica vojaštva – šlo je za okoli 279.000 ljudi, za katere so uredili prevoz z vlaki, in okoli 100.000, ki so se vračali peš ali na konju – v iskanju hrane oplenila podeželje, pri tem pa se še kako drugače prekršila. Prav tako jih je čim prej želela prepeljati domov, da ne bi ovirali vzpostavljajočih se slovenske vojske in uprave. Avstrijo so zaprosili za dodatne vagone, občine pa pozvali, naj prijazno sprejmejo vračajoče se, in za to prejeli iskreno zahvalo in pohvalo generala Wurma, ki je za Avstrijo urejal umik. Ta je bil pomemben že zaradi tega, ker so bili vojaki veliki prenašalci bolezni – tisti, ki so umrli zaradi ran in utrujenosti ter mrtvi obležali po potih, so bili pravi vir kužnih klic. Zato je Narodna vlada hitro odredila, da se mora vsak umrli vojak, če je mogoče, prepeljati v mrtvašnico, da se ugotovi vzrok smrti, sicer pa nemudoma pokopati, za slovensko vojsko pa je uvedla obvezni zdravniški pregled. Povojni čas je bil namreč obdobje španske bolezni, vrste gripe, ki je bila zaradi nedohranjenosti, sookužb in pomanjkljivih protiukrepov (javnosti so npr. svetovali, naj skrbi za higieno telesa in bivalnih prostorov, npr. pogosto zrači in si razkužuje roke z lizolom, a oblast ni omejila javnih zborovanj in zadrževanja v zaprtih prostorih) od julija na zmagovitem pohodu po Evropi, zanemariti pa ni niti drugih bolezni: pegastega tifusa (pegavice), trebušnega tifusa (legarja), davice, škrlatinke, koz, griže, trahoma, jetike in kolere.

Zaradi boja za meje in vzdrževanja javnega miru je Narodna vlada za 8. november 1918 odredila splošno mobilizacijo vseh moških med 18. in 40. letom, teden dni pozneje pa dolžnosti razreševala uradnike, učitelje, železničarje, pismonoše ... S češkoslovaškim polkom in že vzpostavljenimi četami je slovenska vojska konec novembra 1918 štela 12.375 častnikov in vojakov, a šele do januarja ji je uspelo zbrati 9.000 novih mobilizirancev, ki jih je oblekla v avstro-ogrsko uniformo, le slovenska kokarda in pozneje šajkača sta bili znak nove države. Ti vojaki so bili precej zaposleni na Koroškem, po koncu tamkajšnjih bojev maja 1919 pa je bila vojska temeljito preurejena in je izgubila slovenski značaj.

In če je bil položaj na severu (sprva) obvladljiv, je bilo na zahodu drugače. Slovenski politiki so zaman upali, da bodo sporno ozemlje zasedle antantne sile – Italija je prodirala hitro in samozavestno in do nove države ni kazala prav nikakršne naklonjenosti, kakršno je bilo videti še med vojno, ko je upala na upor južnih Slovanov zoper Avstro-Ogrsko in razpad soške fronte. Na okupiranem območju je takoj sprejela stroge ukrepe vojaške uprave (civilna je bila vzpostavljena avgusta 1919): obvezna prijava konj, prepoved prestopanja demarkacijske črte med jugoslovansko državo in Italijo, prepoved izobešanja avstrijske, slovenske ali srbske zastave ter nošnje omenjenih kokard, omejeno gibanje v Julijski krajini, prisega zvestobe italijanski državi za uradnike pod grožnjo odpustitve ... Kljub temu je Narodna vlada vse Slovence zahodno od črte Londonskega sporazuma pozvala, naj lepo sprejmejo Italijane in se ne upirajo, naj pa vendarle poudarijo, da bo mejo določila pariška mirovna konferenca. Prav zaradi te "bojazljivosti" Narodni vladi mnogi očitajo preveliko pasivnost in uslužnost do Italijanov, a dejanje bolj kaže na to, kako prepričana je bila o trdnosti svojih argumentov in moč Haaške konvencije, ki naj bi urejala zadevne ozemeljske zasedbe. V ta namen je državnim nameščencem v podpis poslala izjavo, s katero so potrdili, da bodo službo ohranili tudi po italijanski okupaciji. V Ljubljani so bili namreč prepričani, da bodo veliko laže uveljavljali ozemeljske zahteve, če bo upravni sistem ostal kolikor mogoče enak, z velikim deležem slovenskih uradnikov. A inteligenca se je množično izseljevala v Kraljevino SHS, sploh železničarji, in te so nastavljali na izpraznjena mesta, ki so jih prej zasedali Nemci, veliko jih je prišlo tudi v Maribor in v Prekmurje, sploh v občine z madžarsko večino. Deželna vlada je zato Primorce pozvala, naj v vsakem kraju ostane vsaj en slovenski uradnik. Dodatno verodostojnost so slovenskim zahtevam v Parizu dajali podpisi za priključitev k matici, ki so se zbirali tako v Italiji kot tostran meje, že oktobra 1918 pa je Karel Podgornik kot vodja Narodnega sveta za Goriško izvedel neuradni plebiscit, na katerem se je 87 % goriških Slovencev odločilo za obstanek v Državi SHS. Prav Podgornika je vlada pooblastila, naj zbira podatke o italijanskih kršitvah mednarodnega prava, dejavno pa se je v problematiko meje vključil tudi vodja Narodnega sveta za Trst Otokar Rybar. Vlada v Ljubljani je že takoj prosila še Češkoslovaško, naj njen predstavnik v Trstu zastopa tudi interese Države SHS, kar jim je ta osebno, neuradno tudi obljubil. Jugoslovanske zahteve so bile jasne: slovensko etnično ozemlje, mednarodna arbitraža lahko odloči kvečjemu o Trstu in zahodni Istri. Italija pa je vztrajala pri črti Londonskega sporazuma. Po skoraj letu in pol pogajanj je antanta obupala in vprašanje zahodne meje prepustila Jugoslaviji in Italiji. Jugoslovanska diplomacija, ki si je zaradi neuresničenih srbskih načrtov osvojiti Solun ali Drač zelo prizadevala dobiti dalmatinske luke, je v Rapallu zato privolila, da Italija na Slovenskem dobi še nekaj več, kot so ji obljubili v Londonu.

Je pa Slovencem že v sklopu pogajanj za Koroško uspelo ubraniti blejsko-jeseniški kot z Bohinjem. Italija se je sprva zavzemala, da bi ga dobila Avstrija, ko pa je bilo odločeno o plebiscitu, se ga je odločila terjati kar zase. Jugoslaviji sta ga priborila angažma znanstvenika Mihajla Pupina pri Američanih in francoskega maršala Ferdinanda Focha, ki ga je v Parizu obiskal škof Anton B. Jeglič, računajoč, da bo kot goreč katoličan razumel slovenske želje, toliko bolj, ker se je Foch sam zavzemal, da Francija dobi nadzor nad celotnim levim bregom Rena. Ko je bila Francija preglasovana, je ob podpisu mirovne pogodbe preroško izjavil, da ne gre za mir, temveč le za 20-letno premirje. Zanimivo je, da je ameriški predsednik Wilson sicer tudi sam predlagal podobno tamponsko državo, namreč Svobodno reško državo, ki bi segala od Lošinja do Idrije in tako tudi prostorsko ločevala Italijo in Kraljevino SHS.

Antanta pod Julijce torej ni prihrumela z vojsko, kot so zahtevali politiki v Zagrebu in Ljubljani, da bi obvarovali prilaščanje spornih ozemelj, so pa v bližino kmalu prišli posamezni visoki predstavniki, diplomati ali vojaki, ki naj bi mirili napetosti ter olajšali prehodni čas. Zlasti pomembni so bili francoski poslaniki na Reki in v Zagrebu. Ti so bili kot mednarodni opazovalci in trezni, izkušeni odločevalci nared, da pomirijo strasti z jamstvom pravične preiskave mogočih sporov. Kot srbski zavezniki, kar so ostali ves medvojni čas, kljub intervjujem Mehmeda Džemaludina efendija Čauševića, versko-kulturnega vodje Bošnjakov, o pomorih Muslimanov v francoskih časnikih, kljub šestojanuarski diktaturi, kljub nenehnim novim prošnjam po posojilih, so bili edini, ki so neomajno podpirali tudi jugoslovanske zahteve. Govorili so celo, da bo Kraljevina SHS dobila Gradiščansko. S tem bi južni Slovani dobili tako želen neposreden stik s Češkoslovaško, politično zaveznico in pomembno gospodarsko partnerico. Avstrija seveda ni bila navdušena nad sodelovanjem obeh držav in je želela zapreti svoje meje za prehod jugoslovanskih državljanov, a se je omehčala, ko ji je Narodna vlada obljubila pošiljko premoga.

Narodna in deželna vlada odvisni le na papirju
Odnos z Narodnim vijećem (prim. akte vrhovnega telesa Države SHS) oz. kasneje z beograjsko vlado je bil za Slovence po svoje ugoden, saj sta nepoznavanje položaja in zaposlenost s Srbiji bližjimi težavami pomenila, da je slovenski vladi pripadlo bistveno več pooblastil, kot jih je nominalno imela, hkrati pa se je v kočljivih zadevah vedno lahko izgovorila, da zadevno vprašanje ni v njeni pristojnosti. Tako je decembra 1918, ko je na Štajerskem odstavila nekaj sodnikov in je Avstrija protestirala in predlagala, naj se vzpostavi začasna meja med območji jurisdikcije ljubljanske in dunajske vlade, ki seveda ne bi prejudicirala končne razmejitve, Narodna vlada odvrnila, da o tem odloča Beograd. A nekatere odločitve vrhovnih teles so bile za slovensko politiko vseeno škodljive. Tako je bil za poveljnika II. vojaškega okrožja (torej Slovenije) imenovan maršal Nikola Ištvanić, za načelnika generalnega šataba pa podpolkovnik Milan Ulmansky, ki pa nista bila najbolje seznanjena s položajem na Koroškem. Še večja napaka je bil zaporni nalog za generala Wurma kot predstavnika avstro-ogrske vojske, s katerim je Narodna vlada sodelovala v lastno korist pri vračilu avstrijskih in madžarskih vojakov, hkrati pa si ni želela še enega protesta Avstrije, saj je bilo spornih zadev že tako dovolj, nemška manjšina pa zelo nezadovoljna z nenadno izgubo ugodnega družbenega položaja. Ena najbolj nenavadnih peripetij z Avstrijo je bila slovenska zahteva, naj Avstrija vrne civilne obleke slovenskih vojakov, ki so ostale v taboriščih v Avstriji, ta pa je to zavrnila; posledično je morala Narodna vlada vojake preskrbeti tudi z novim perilom in civilno obleko, ceno za blago pa je postavila kar sama. Veliko nejevolje so povzročili tudi vagoni koksa, s Češke namenjeni na Hrvaško, ki jih Zagreb ni pravočasno izpraznil in so zato ovirali železniški promet ravno v obdobju najintenzivnejšega vračanja vojaštva. Vladno delo je otežilo tudi klicanje v Ljubljani že nastavljenih strokovnjakov v Beograd, v svojevrstni zagati pa se je znašla, ko je bilo osrednje telo gluho za prošnje za denar, zlasti od februarja 1919, ko je vlada v Ljubljani izgubila pristojnosti na finančnem področju. Ker je morala izpeljati zadano, je bila prisiljena najemati posojila, in to brez odobritve v Beogradu. Mimo vrhovnih oblasti so šli tudi z menjavo krompirja za koruzno moko z Avstrijo in v zagovor pojasnili, da bi se živila sicer pokvarila. Že prej so Slovenci zavrnili Narodno vijeće, ki je popisalo vojaška skladišča in odredilo, da je vse popisano blago namenjeno izključno vojski; zaradi slabega zdravstvenega stanja je vlada odločila, da je sanitetni material iz avstro-ogrskih vojaških skladišč mogoče rabiti tudi v civilne namene.

Stiska z denarjem je bila velika. Vlada je januarja 1919 odredila prijavo vsega papirnatega denarja in želela tujcem ob vstopu v državo zaseči vse nad vrednostjo 1000 kron, hkrati pa se dokopati do računov v Pragi in na Dunaju. Izrazito je želela zaščititi lastno valuto in podala tudi predlog sekvestracije tujih podjetij ali vsaj nujnega domačega zastopstva ter obveznega podružničnega sedeža na jugoslovanskih tleh za vsa podjetja s sedežem v tujini. Vlada je imela utemeljene strahove, saj naj bi npr. Bleiburger Bergwerks, lastnica mežiškega rudnika svinca in cinka, ogromno rude odvedla v Avstrijo, ob tem pa slabo plačevala delavce. Zato je Narodna vlada že prej z Naredbo o prehodni gospodarski upravi konec novembra 1918 uvedla nekakšno vojno gospodarstvo, strogo regulirano gospodarstvo z določenimi cenami in usmerjeno proizvodnjo glede na najnujnejše potrebe. Naredba je veljala tudi za Istro in Trst. Mednarodna trgovina je tedaj pogosto slonela na blagovni menjavi. Poleg hrane so bili ključni še energenti – že plačanega petroleja iz Trsta niso dobavili, zato so ga odtlej kupovali na Poljskem, premog pa je načeloma zadostoval za domače potrebe (kar dve tretjini so ga porabile železnice).

Da bi preprečili vnos kron iz Avstrije in Madžarske, kjer so jih še vedno tiskali, in tako znižali inflacijo, je poverjenik Vekoslav Kukovec že takoj po nastopu Narodne vlade predlagal žigosanje kron v obtoku. A žigi so udarili šele januarja – in udarjali so ves mesec. Nalogo so poverili več uradom, zato so se žigi med seboj razlikovali po napisu, velikosti, barvi črnila in položaju na bankovcu. Položaj je bil kot nalašč za ponarejanje, kar je oblast rešila po češkem zgledu, s posebnimi nalepkami – kolki. Ti so obstajali v petih različnih barvah in velikostih glede na vrednost bankovca. Za kolkovane krone je imetnik dobil potrdilo o pristnosti, je pa za to odštel tudi petino vrednosti preverjenih kron, t. i. jugokron. (Ukrep nekako spominja na angleško odredbo Stamp Act 1765, ki je stopnjevala nezadovoljstvo pred bostonsko čajanko.) Za še večjo zmešnjavo so morali avgusta 1919, ko so uradno zasedli Prekmurje, pri zamenjavi valute upoštevati tudi prekmurske nežigosane krone. Januarja 1919 je veljal tečaj krona – dinar, ki naj bi ga slovenska vlada upoštevala pri plačilu srbskih uradnikov na območju lastnih pristojnosti, 2,5 : 1. Kljub temu so se mnogi nadejali razmerja 1:1 ali celo višjega v korist kron, zato je bil tečaj 4:1, kakor ga je določila Narodna banka Kraljevine SHS 26. januarja 1920, veliko razočaranje. Prečanci so bili že tako oškodovani zaradi kolkovanja, za nameček pa se je izkazalo, da je bil tečaj dinarja umetno vzdrževan in je kmalu po menjavi močno upadel. S to finančno mahinacijo so se vsaj malo omilile razlike med razvitim severom in nerazvitim jugom. Dinarje so tiskali v Franciji in so bili sprva opremljeni s francosko dvojno označbo vrednosti v starih kronah in dinarjih, kasneje pa samo dinarjih.

Za hrano poskrbljeno, kaj pa finance?
7. marca je bilo v deželni blagajni 13 milijonov kron, kar je bila ob dejstvu, da je deželna vlada v resnici opravljala tudi funkcije osrednje vlade v Beogradu, precej malo. Omenjena vsota ni zadostovala za plačilo vojske in hkratno odplačilo posojila za preskrbo dežele s hrano. Kaj storiti? Zaprositi osrednjo vlado za posojilo, za predčasno izplačilo davkov? Najeti posojilo pri slovenskih denarnih zavodih? Uvesti nadomestni denar? V skrajnem primeru bi vlada zaprosila za posojilo v Nemčiji, tako pa so se najprej obrnili na domače zavode in jim predlagali zvišanje obrestne mere za posojila na 4 %. Vlada je tudi zvišala dohodnino ter zahtevala 30 % od kupnine nepremičnin, pri čemer pa je bila prodaja zemlje zelo omejena. Do avgusta je dobila posojilo vsaj 84 milijonov kron, ki pa jih je del porabila za pokojnine in vojaške podpore na Koroškem v enaki višini kot Avstrija. Vlada je nasploh odločila, da socialni izdatki ostanejo na isti ravni kot v nekdanji Avstro-Ogrski, plače pa so bile manjše in pri tem niso popustili. Ko so mariborski vojaki v prvih mesecih zahtevali povišico, da se izenačijo z avstrijsko vojsko, jih je zavrnila, da med Slovenci ne more dopustiti razlik. Kljub temu pa na Koroškem ni uvajala posebnega davka na prirast cene nepremičnin ...

Vlado je sicer bremenila celo paleta izdatkov. Posredovalni urad za begunce v Ljubljani je še vse do 1921 primorskim beguncem, ki jih je Avstro-Ogrska evakuirala zaradi soške fronte, izplačevala begunske podpore (maja 1920 je bil sicer sklenjen dogovor o vračilo na domove, Italija je zato v maju odobrila zastonj prevoz z vlakom na Primorsko), vzdrževalnine za 11.467 invalidov (ti so bili upravičeni tudi do proteze in nadomestne proteze, če je niso poškodovalo po lastni krivdi; invalidnina je bila enaka za ženske in moške), 31.049 vojnih vdov ter vse z navedenima skupinama povezane nepreskrbljene člane. Že konec januarja je sprejela sklep o podpori nezaposlenim. Ob tem je prevzela še stroške prevzema in vzdrževanja 250 plemenskih žrebcev iz avstro-ogrskega nasledstva (dokončno so dediščino stare države razdelili 1925), ponujala je brezplačno cepljenje za ljudi in živino, poleg tega pa še, vsaj deloma, skrbela za draginjske doklade, torej doplačila k plačam zaradi inflacije. Za vse to je morala preusmeriti sredstva, namenjena Primorski, na Koroško in v Prekmurje.

Vlada se je zavedala cene socialnega miru
Že pozimi 1919 je vlada sklenila v občinske odbore imenovati tudi predstavnike delavstva, februarja 1919 pa je sprejela sklep o 8-urnem delavniku. Avstro-Ogrska je namreč poznala do 11-urni delavnik 6 dni v tednu. Beograjska vlada je tem ukrepom kasneje dodala tudi izplačilo nadur po za polovico višji urni postavki ter pravico delavca, da zavrne opravljanje nadur. Kljub temu so bili delavci v Sloveniji glede na preostalo državo privilegirani, saj so mnogi že poznali bolniško in nezgodno zavarovanje; zakon o pokojninskem zavarovanju pa je, čeprav sprejet že v 20. letih, začel za Jugoslavijo veljati šele 1937. Vlada je tudi dopustila svobodo združevanja in prirejanja javnih zborovanj (da so bila le prijavljena dan prej). Tako je dopustila praznovanje prvega maja (kljub splošni prepovedi Beograda) ter izražanje solidarnosti z napadom na Sovjetsko zvezo v obliki stavke. Strože kot prej pa je postopala pri prirejanju plesov ter pitju alkohola, saj se je bala, da bi pijanske izgrede lahko izkoristili komunisti in zanetili večji nemir. V ta namen je uvedla policijsko uro in omejila gibanje mladoletnih na prostem, v gostilno so mladoletni lahko vstopili le v spremstvu starejših, poleg tega so se gostilne in kavarne morale zapreti do 22.00 oz. 23.00. Vlada si je zelo prizadevala, da omeji pitje alkohola, zato je opozarjala na bolezni in družinske razdore, ki ga lahko povzroči zaradi zamegljenega zavedanja in predvsem denarne stiske.

Že decembra 1918 so stavkali železničarji v Mariboru, od decembra 1918 do januarja 1921 se je zvrstilo več stavk in poskusov stavk v Trbovljah (da bi pomirili strasti, so knapom obljubili popravila v stanovanjih, napeljavo elektrike, zgraditev javnega kopališča, povišico za nadure in nedeljsko delo ...), maja 1919 so se nemiri razmahnili v velenjskem rudniku, ker je vodstvo zaradi razmer na Koroškem želelo preseliti blagajno in so se rudarji zbali, da ne bodo dobili obljubljenega plačila, od oktobra do novembra so stavkali tiskarji, aprila 1920 pa znova železničarji. Železničarska stavka s pohodom po Zaloški pomeni vrh dogajanja, saj so 24. aprila 1920 policisti ustrelili več protestnikov, 14 jih je umrlo. Vlada se je, kot v večini drugih primerov, naslonila na vojsko in policijo, vztrajala, da so bili nemiri politično motivirani (imeli naj bi proavstrijsko, prohrvaško ali komunistično ozadje), in tako leta 1920 ni privolila v sicer "skromno" zahtevo slovesnega pogreba žrtev ter javnega zbora, na katerem bi se oznanila prekinitev stavke. Stavka je s tem hitro potihnila, se pa je moč socialnega vprašanja izrazila na občinskih volitvah, ko so se socialisti in komunisti povezali s SLS (klerikalci so bili do poznih 20. let in papeževe obsodbe komunizma ideji družbene prenove v smislu kolektivne socialne države precej naklonjeni) in zmagali v Ljubljani.
Pod črto ...
Kompleksnost položaja je nemogoče povzeti na kratko. Z današnjega vidika se zdi stanje po vojni prava zmešnjava, ampak prav časovna distanca, s katero ga opazujemo, nam razkriva jasnejšo podobo sedanjosti. Kaj se je spremenilo? Kraljeva diktatura ni dolgo obveljala in tik pred drugo svetovno vojno je celo nastala banovina Hrvaška. Glede na večne parlamentarne debate o vprašanju Hrvaške, ki so privedle celo do streljanja v parlamentu in smrti Sjepana Radića, kar je bil neposredni povod, da je kralj jasneje prevzel vajeti v svoje roke, se sporazum Cvetković-Maček kaže kot končna rešitev, ki je obetala svetlo prihodnost federalizirane države. A v Jugoslaviji je bilo še toliko preslišanih manjšin! Tudi druga svetovna vojna ni sprostila napetosti, pod vprašaj pa je bila postavljena tudi nova socialistična Jugoslavija, kljub obsežnejši federalizaciji in dvigu standarda. Ali bi bila danes članica EU-ja, če bi konec 80. skupščina privolila v nadaljnjo konfederalizacijo države? Tega ni mogoče trditi, jasno pa je dvoje ... Prvič, da so današnje gospodarske razmere plod večstoletnega razvoja in se načeloma ne spremenijo čez noč. Gospodarski položaj države je kumulativna in zato rigidnejša vrednost kot premoženje posameznika. In drugič, da posameznik, ki vojne, lakote in družbenega izključevanja ni občutil na lastni koži, le težko razume položaj prizadetih. Hkrati povojno obdobje kaže, kako daljnosežne in otipljive politične učinke ima kultura in kako (ne)spremenljivi so etnični predsodki. Zgodovina jugoslovanstva zastavlja tudi vprašanja lastne identitete, odnosa do manjšin ter strahu o narodovi eksistenci, ki so vsa zelo aktualna prav danes.