Prva svetovna vojna je bila do takrat največja krvava kopel, kar jih je poznala zgodovina – podatek, da je ta vojna zahtevala več žrtev kot vse vojne od leta 1700 do leta 1913, je dovolj zgovoren o grozotah, ki jih je ta svetovni spopad prinesel človeštvu, kot končni zgodovinski poskus rešitve tedanjih interesov velesil v mednarodnih odnosih – primarno težnje Nemčije po kolonijah. Prav tako pa konec prve svetovne vojne predstavlja pomemben temelj mednarodnega prava in ustanovitev prvega kolektivnega instrumentarija ureditve mednarodne skupnosti in kolektivne varnosti. Konec te vojne je pomenil tudi postavitev realnih temeljev evolutivnega oblikovanja slovenske državnosti.

Prva svetovna vojna in ustanovitev Društva narodov
Med prvo svetovno vojno so bile že formalno izražene zahteve po ustanovitvi skupnosti držav, ki bi zagotavljala mir in mednarodno varnost na mednarodni ravni. Tako je tovrstno mednarodno organizacijo med drugimi zahteval leta 1915 v svojih govorih, denimo, francoski zunanji minister Aristide Briand, največji odmev v praksi pa je imela zahteva po ustanovitvi skupnosti narodov predsednika ZDA Woodrowa Wilsona v priporočilu senatu leta 1917. Priporočilo je v zgodovini poznano kot »zahteva 14 točk«. V njih je predsednik Wilson predstavil cilje ZDA, ki se tičejo vojne in ustvaritve miru.

Čeprav »Wilsonovih 14 točk« v mednarodnem pravu nima nobene formalne funkcije, so igrale izjemno pomembno vlogo v mednarodnih odnosih po prvi svetovni vojni in odločilno pripomogle k ustanovitvi mednarodne organizacije - Društva narodov. Med drugim se je predsednik Wilson zavzel za svobodo morja tudi za nemorske države, odprto diplomacijo kot nasprotje tajne diplomacije, razorožitev, mednarodni nadzor nad kolonijami, možnost spreminjanja mej, utemeljenih na samoodločbi narodov (o tej točki po še posebej govora, saj je bila primarno usmerjena na narode v avstro-ogrskem imperiju), in učinkovit sistem kolektivne varnosti, v katerem bo vojna kot sredstvo za reševanje sporov prepovedana. Prav v zadnji, 14. točki se je Wilson zavzel za ustanovitev splošnega združenja narodov, torej mednarodne organizacije, ki bo priznala in jamčila majhnim in velikim državam vzajemno zagotovilo politične neodvisnosti in ozemeljske celovitosti.

Pariška mirovna konferenca je, kot je znano, pomenila diplomatsko-pravni epilog prve svetovne vojne. Predlog je naletel na številne kritike, tako da je Velika Britanija pripravila svoj osnutek, ZDA pa so obstoječega še enkrat spremenile. Ker sta se končna osnutka preveč razlikovala, sta se vladi dogovorili, da ju posebna skupina uskladi. Rezultat je t. i. Hurst-Millerjev predlog v 22 točkah (imenovan po vodji komisije, britanskem zunanjem ministru Cecilu Hurstu in ameriškem pravniku Davidu Hunterju Millerju) o ustanovitvi Društva narodov.

Na pariški mirovni konferenci so imenovali posebno komisijo za Društvo narodov. Ta je za predsednika izbrala Wilsona in na svojih desetih zasedanjih pripravila osnutek pakta, katerega podlaga je bil Hurst-Millerjev predlog. Osnutek pakta je bil še dopolnjen in dokončno poslan 28. aprila pariški mirovni konferenci. Besedilo pakta je bilo na 5. zasedanju pariške mirovne konference tudi sprejeto. Wilsonova ideja, da bo pakt vključen tudi v mirovne pogodbe, je bila realizirana 28. junija 1919, ko je bila sklenjena versajska mirovna pogodba z Nemčijo, katere prvi del je pakt Društva narodov. Pozneje je bil pakt tudi vnesen tudi v saintgermainsko mirovno pogodbo, sklenjeno 10. septembra 1919 z Avstrijo, neuillyjsko mirovno pogodbo z Bolgarijo z dne 27. novembra 1919 in trianonsko mirovno pogodbo, sklenjeno z Madžarsko 4. junija 1920.

Organiziranost Društva narodov
Društvo narodov je bilo organizirano, analogno z organizacijo državne oblasti, v tri veje: zakonodajno, izvršno in sodno. Čeprav analogija z državnim sistemom v mednarodnem pravu ni vedno najboljša, je kljub temu mogoče potegniti grobe vzporednice med sistemoma.

Zakonodajno ali, bolje rečeno, kvazizakonodajno funkcijo je imela skupščina Društva narodov. Sestavljali so jo predstavniki vseh članic po načelu en član, en glas. Skupščina se je ukvarjala z zadevami, ki so se nanašale na mir na svetu ali so bile drugače v pristojnosti njenega obravnavanja.

Presek zakonodajne in izvršilne »oblasti« je predstavljal svet društva. Zaradi učinkovitega delovanja in zgodovinskih dejstev ob koncu prve svetovne vojne, ki so diktirali ustroj društva, je bil svet sestavljen le iz devetih članic – zavezniških in pridruženih sil: Velike Britanije, Francije, Italije, Japonske in ZDA. Poleg stalnih članic pa so svet sestavljale še dodatne štiri članice, ki jih je izbirala skupščina. Svet se je na svojih zasedanjih prav tako ukvarjal z zadevami, ki so se nanašale na dejavnost društva oziroma na mir v svetu. Odločbe je sprejemal soglasno, vprašanja postopka pa z večino glasov.

Z obema glavnima organoma Društva narodov, skupščino in svetom, je bil kot glavni administrativni organ povezan stalni sekretariat društva, sodno funkcijo pa je opravljalo Stalno sodišče mednarodne pravice (Permanent Court of International Justice), katerega statut je sprejela skupščina Društva narodov 13. decembra 1920.

Sistem kolektivne varnosti Društva narodov
Pakt Društva narodov je za zagotovitev kolektivne varnosti načeloma prepovedoval reševanje sporov s silo. Določal je, da morajo biti vsi spori, ki bi lahko pripeljali do prekinitve diplomatskih odnosov, rešeni po mirni poti – z arbitražo, prek mednarodnega sodišča ali prek sveta Društva narodov. Te odločitve so morale biti sprejete v razumnem roku, sporočilo sveta pa v šestih mesecih.

Teorija meni, da pakt ni izrecno prepovedoval t. i. ius ad bellum, saj je obvezoval članice (prvi odstavek 12. člena), da se ne bodo v nobenem primeru zatekle k vojni v obdobju treh mesecev, potem ko so bile izrečene odločitve oziroma je bilo objavljeno sporočilo sveta. To obdobje je t. i. cooling off faza, v kateri naj bi se konflikt med članicami polegel, saj bi bil rešen z mirnim sredstvom prek avtoritativnega mednarodnega telesa.

Sistem kolektivne varnosti in mirnega reševanja sporov v skladu s paktom Društva narodov naj bi v skladu s 15. členom pakta potekal primarno po miroljubni poti (arbitraža ali sodna rešitev spora) ter šele po soglasnem sklepu Sveta Društva narodov so imele članice pravico sprožiti akcijo, za katero so menile, da je potrebna za ohranitev miru in mednarodnega reda.

Pomanjkljivosti Društva narodov
Pomanjkljivosti Društva narodov pa so se začele že v njegovi normativni ureditvi. Pakt Društva narodov je namreč v 10. členu zelo ohlapno določal garancije pred agresijo. Primarna obveznost članice je namreč bila spoštovati in braniti politično neodvisnost in teritorialno integriteto vseh članic pred zunanjo agresijo. Svet društva narodov je ob agresiji, grožnji z agresijo ali ob nevarnosti z agresijo predlagal načine, kako uresničiti obveznost države v zvezi s spoštovanjem ozemeljske celovitosti in politične neodvisnosti drugih držav članic.

Če je država kljub vsemu šla v vojno prek načela mirnega reševanja sporov v okviru Društva narodov, se je na podlagi pakta štelo, da je ipso facto storila dejanje vojne (act of war) zoper vse članice društva. Te so morale takoj pretrgati vsa trgovinska in finančna razmerja z njo in prepovedati stike med svojimi državljani in državljani te države. Svet je moral predlagati, katere vojaške, pomorske ali letalske ukrepe naj države članice prispevajo k skupnim oboroženim silam za zaščito pakta Društva narodov.

Članice so morale podpreti izvajanje finančnih in ekonomskih ukrepov ter sprejeti posebne ukrepe, ki so potrebni za prehod vojaških sil za zaščito pakta prek njihovega ozemlja. Članica društva je bila zaradi kršitev določil pakta lahko izključena iz Društva narodov.

Neučinkovitost kolektivne varnosti Društva narodov v praksi
Sprejete garancije pred agresijo in s tem povezano omejevanje državne suverenosti ter preferiranje t. i. Monroejeve doktrine o nevmešavanju v zunanje zadeve, ki niso v vitalnem interesu ZDA, so bili primarni razlogi, zakaj se je v ZDA povečala opozicija zoper Wilsonovo idejo o Društvu narodov in zoper Društvo narodov samo. Predsednik ZDA Wilson je sicer sodeloval na pariški mirovni konferenci, ki se je začela 18. januarja 1919, bil je celo predsednik preparacijske komisije Društva narodov, vendar je pozneje ameriški kongres zavrnil ratifikacijo versajske mirovne pogodbe, zaradi česar ZDA, čeprav so bile stalna članica Sveta, niso postale tudi članica Društva narodov, temveč so imele poseben, pridružitveni status. Ta manko se je štel za eno izmed poglavitnih slabosti Društva.

Prvotna članica društva pa prav tako ni bila Sovjetska zveza. Članica je postala šele leta 1934, a je bila zaradi agresije na Finsko leta 1940 že izključena. Sovjetska zveza je bila tako edina država, ki jo je društvo izključilo. Primarna slabost in tako glavni razlog za propad Društva narodov pa je bila njegova neučinkovitost v praksi.

Vpliv se je zmanjšal še pred vojno
Mednarodni vpliv Društva narodov in samo društvo sta pravzaprav propadla že pred začetkom druge svetovne vojne. Med letoma 1920 in 1937 je bilo od 37 pomembnejših mednarodnih sporov društvu predanih v razrešitev le sedem sporov. Društvo ni posredovalo niti v tako krvavi vojni, kot je bila španska državljanska vojna, čeprav je republikanska vlada to večkrat zahtevala.

Prvi poraz in dokaz neučinkovitosti Društva narodov v praksi pa je bila japonska zasedba Mandžurije. Japonska je leta 1931 napadla in zasedla glavno mesto Mandžurije Mukden, češ da kitajska oblast uničuje železnice, ki so japonska last. Kitajska pod vodstvom Čankajška se je pritožila na svet Društva narodov, češ da gre za nedovoljeno agresijo. Svet društva je zahteval ustavitev spopadov in umik japonske vojske, vendar je Japonska kot stalna članica sveta Društva narodov pri tem uporabila pravico veta. Boji so se nadaljevali, društvo pa je končno le ustanovilo preiskovalno komisijo (pod vodstvom Angleža Lyttona). Japonska je 18. februarja 1931 Mandžurijo razglasila za neodvisno državo Mandžukuo pod svojim protektoratom. S tega ozemlja je ves čas napadala Šanghaj.

Kitajska je predlagala rešitev spora pred skupščino Društva narodov. Ta je okupacijo obsodila in uveljavila glede tega vprašanja ameriški predlog t. i. Stimsonove doktrine, po kateri ne sme biti mednarodnopravno priznana na novo nastala država, ki je bila ustvarjena s silo. Obsodba okupacije v skupščine Društva narodov je pripeljala do izstopa Japonske iz Društva narodov. Ta izkušnja na mednarodnopravnem prizorišču je močno vplivala na nadaljnji razvoj svetovne zgodovine v poznih 30. letih 20. stoletja.

Japonskemu zgledu sta neposredno sledili Nemčija, ki je iz Društva narodov izstopila oktobra 1933, in Italija. Leta 1934 je Italija napadla članico društva Etiopijo. Med Italijo in Etiopijo je v tistem času veljal tihi sporazum o medsebojnem spoštovanju politične in ozemeljske celovitosti in mirnem reševanju medsebojnih sporov. V Ženevi je Italija vso odgovornost za oborožene spopade prevalila na Etiopijo, Etiopija pa je neuspešno skušala doseči mednarodno posredovanje. Sklicevala se je na Briand-Kelloggov pakt, da je vojna prepovedano sredstvo reševanja mednarodnih sporov, in ZDA zaprosila, da nadzorujejo spoštovanje tega pakta. Roosevelt je prošnjo cesarja Haileja Selasieja zavrnil. Italija se je v tem času mobilizirala in konec leta 1935 z vso močjo udarila po Etiopiji.

Etiopija je zahtevala ukrepanje društva, ki je prvič v zgodovini sprejelo kolektivne sankcije – gospodarske, in ne vojaških – zoper kakšno državo. Gospodarske sankcije so sicer ohromile italijansko gospodarstvo, vendar se je vojna v Etiopiji nadaljevala do popolne zasedbe države maja 1936. Glavni razlog za neučinkovitost kolektivne varnosti Društva narodov je bila pasivnost velikih sil (Velike Britanije in Francije in nevtralnost ZDA). To dejstvo pa je bilo kot olje na ogenj ekspanzionističnim težnjam nacistične Nemčije.

Položaj Društva narodov v 30. letih prejšnjega stoletja najbolje ponazarjajo besede takratnega ministrskega predsednika Velike Britanije Chamberlaina, ko je leta 1938 na zasedanju zgornjega doma angleškega parlamenta društvo označil le kot moralno silo, ki se mora s tem sprijazniti in prenehati igrati vlogo sankcionarja. Zaradi takšne propadle vloge društva zaveznice niti ob nemški prilastitvi Češke niti ob napadu na Poljsko niso uporabile njegovega instrumentarija kolektivne varnosti. Poljska se ob nemški agresiji na Društvo narodov sploh ni obrnila. Načelo nevmešavanja v mednarodni politiki, nesankcioniranje japonske agresije na Kitajskem in nekaznovana italijanska agresija v Etiopiji so dali velik zagon nemškemu hegemonizmu in imperializmu.

Nemčija je bila leta 1923 sicer sprejeta v Društvo narodov, a s sankcijami »versajskega diktata« in z omejitvijo oborožitve. Nacistično vodstvo pa je Društvo narodov zaradi neuspeha pri zahtevi po enakopravnosti pri oborožitvi formalno tako ali tako zapustilo že leta 1933.

Leta 1946 je bilo Društvo narodov tudi de iure ukinjeno. Zadnje zasedanje skupščine držav članic je potekalo od 8. do 18. aprila 1946 v Ženevi. Na njem je bila sicer sprejeta odločitev, da se celotno premoženje Društva narodov prenese na novo nastalo Organizacijo združenih narodov, vendar se šteje, da je na novo nastala Organizacija združenih narodov nova organizacija, in ne pravna naslednica Društva narodov.

Četudi je bil sistem mednarodne skupnosti v okviru Društva narodov še tako nepopoln, pa nedvomno pomeni pomembno etapo mednarodnega prava. Sistem kolektivne varnosti na podlagi pakta Društva narodov je bil ustanovljen zaradi strahot prve svetovne vojne. Podatek, da je ta vojna zahtevala več žrtev kot vse vojne od leta 1700 do leta 1913, je dovolj zgovoren, da je mednarodna skupnost morala ukrepati v zvezi z zagotavljanjem mednarodne varnosti in miru. Vendar je mednarodna skupnost ne glede na to krvavo izkušnjo zaradi neučinkovitosti mednarodne kolektivne varnosti ponovno zabredla v še bolj krvav spopad – v drugo svetovno vojno.

Problematika varstva narodnostnih manjšin
V mirovnih pogodbah prve svetovne vojne so bile določbe o varstvu manjšin vključene pod vplivom idej o pravici narodov do samoodločbe, ki je bila izražena tudi v 14 točkah predsednika ZDA Wilsona. Pomembno vlogo na našem prostoru je imela Wilsonova zahteva po varstvu prebivalstva Avstro-Ogrske. Točka 14 je bila večkrat razumljena kot garancija narodom Avstro-Ogrske po samostojnosti, kar pa zgodovinsko in mednarodnopravno ne drži. Točka 14 določa: » Narodi Avstro-Ogrske so med narodi, za katere želimo, da so zaščiteni in njihovi interesi urejeni z možnostjo avtonomnega razvoja«. (The peoples of Austria-Hungary, among the nations we wish to see safeguarded and assured, should be accorded the freest opportunity of autonomous development). Je pa nedvomno bila 14. točka večkrat poudarjena glede legitimnosti ustanovitvi novonastalih držav na ozemlju avstro-ogrskega imperija (o tem bo govor v naslednji točki).

Novonastale države po prvi svetovni vojni kakor države, katerih državne meje so bile na novo začrtane, so bile skoraj brez izjeme narodno mešane. Narodnostne manjšine so tako postale predmet nadaljnjih meddržavnih konfliktov. Po prvi svetovni vojni je bilo namreč v srednji in vzhodni Evropi od 25 do 30 milijonov pripadnikov narodnih manjšin, od tega na Češkoslovaškem 35 odstotkov manjšinskega prebivalstva, na Poljskem 36,5 odstotka, v Romuniji 22,3 odstotka, v Kraljevini SHS 18,8 odstotka.

Ne glede na perečo mednarodno problematiko varstva manjšin pakt Društva narodov ne vsebuje nobenih določil o pravicah manjšin in njihovem varstvu. Manjšinske pravice in njihovo varstvo so bili zajeti v mirovnih pogodbah s poraženkami v prvi svetovni vojni. Posamezne mirovne pogodbe (trianonska, neuillyjska, lausanska) vsebujejo določbe o pravicah manjšin, med pogodbami pa je v zvezi s tem treba opozoriti zlasti na saintgermainsko pogodbo. Ta mirovna pogodba, sklenjena z Avstrijo, je pomembna tako z mednarodnopravnega vidika kot s praktičnega vidika slovenske manjšine v Avstriji, saj še trenutno veljavna avstrijska določila o varstvu manjšinskega prebivalstva (7. člen avstrijske Državne pogodbe) izhajajo prav iz saintgermainske mirovne pogodbe, sklenjene 10. septembra 1919.

V skladu z 62. členom je saintgermainske mirovne pogodbe je Avstrija zavezana, da noben njen pravni akt v prihodnosti ne bo v nasprotju z določili mirovne pogodbe, naslednji členi (od 63 do 69) pa vsebujejo konkretna določila o pravicah manjšin. Avstrija je priznala in se obvezala, da bo vsem svojim prebivalcem jamčila popolno varstvo njihovega življenja in svobode, ne glede na rojstvo, narodnost, jezik, raso ali veroizpoved.

Splošno načelo, ki jamči vsem, tudi pripadnikom manjšin, uresničevanje in varstvo človekovih pravic, sta načelo enakopravnosti in prepoved diskriminacije. Tako saintgermainska mirovna pogodba določa (66. člen), da so vsi avstrijski državljani enakopravni in uživajo enake državljanske in politične pravice, ne glede na raso, jezik ali veroizpoved. Svobodna uporaba jezika tako ne bo omejena ne v zasebnih, trgovskih ali verskih odnosih ne v javnih odnosih (mediji, javna zborovanja). 66. člen vsebuje izjemno pomembno dikcijo, tj., da bo omogočena avstrijskim državljanom, ki uporabljajo drug jezik od uradnega (nemščine), uporaba tega jezika pred sodišči v ustnem in pisnem postopku.

68. člen vsebuje določbe o izobraževanju. Avstrijska vlada oziroma mestne oblasti, v katerih živi precej (considerable proportion) manjšinskega prebivalstva, ki uporablja drug jezik od uradnega, je v skladu z mirovno pogodbo zavezana omogočati, da se v osnovnih šolah izvaja pouk v njegovem lastnem jeziku. Poleg tega imajo prebivalci, ki izobražujejo etnične, verske ali jezikovne manjšine, pravico do uporabe javnih sredstev, ki so namenjena izobraževanju, veri ali občemu dobremu.

Poleg mirovnih pogodb so bile manjšinske pravice določene tudi s posebnimi dvostranskimi sporazumi med zavezniškimi silami in na novo nastalimi in povečanimi evropskimi državami. Omeniti je treba poljski sporazum (1919), češkoslovaški (1919), romunski (1919), grški sporazum (1920) in sporazum med zavezniškimi silami in Kraljevino SHS iz leta 1919. V tem zadnjem sporazumu se je jugoslovanska stran zavezala spoštovati pravico do enakopravnosti in prepoved diskriminacije za vse svoje prebivalce. Ta sporazum prav tako kot saintgermainska pogodba in drugi sporazumi v okviru Društva narodov vsebuje posebna določila o varstvu pripadnikov manjšin kot mednarodnopravne obveznosti, ki spadajo pod garancijo Društva narodov.

Na podlagi teh določb je imela vsaka članica Društva narodov pravico opozoriti svet Društva narodov o kršitvah in nevarnostih kršitve katere koli od obveznosti. Svet je imel v skladu s temi določili pravico sprejeti ukrepe in dati navodila zoper te kršitve. Poleg tega je bila določena jurisdikcija mednarodnega sodišča ob morebitnem sporu v zvezi s sporazumi med državo podpisnico in katere koli državo zavezniških sil.

Pravice in varstvo manjšin so bili določeni tudi v dvostranskih dogovorih med državami zunaj Društva narodov – na primer v rapalski pogodbi iz leta 1920 (in drugih italijansko-jugoslovanskih sporazumih – santmaheritski konvenciji iz leta 1922, rimskih sporazumih iz leta 1924, nettunski konvenciji iz leta 1925), jugoslovansko-romunskem sporazumu o osnovnih šolah v Banatu iz leta 1933, poljsko-češkem sporazumu iz leta 1925, avstrijsko-češkem sporazumu iz leta 1920 itd.

T. i. versajski sistem varstva manjšin je imel naslednje cilje: preprečevati notranjo nestabilnost držav, v katerih so obstajali nerešeni problemi v odnosih med narodi in manjšinami, nadalje, ustvariti mehanizme, s katerimi bi lahko vplivali na preprečevanje možnosti, da nerešena vprašanja v posameznih državah ogrozijo mednarodni mir in varnost, ter zagotoviti nediskriminiran položaj in določene možnosti za razvijanje etničnih in kulturnih značilnosti za pripadnike rasnih, jezikovnih in verskih manjšin.

Temelj začetka slovenske državnosti
Kot omenjeno je pravica do samoodločbe na področju vzhodne in srednje Evrope je bila v novejši zgodovini tesno povezana s 14. točko tedanjega predsednika ZDA Woodrona Wilsona v priporočilu senatu ZDA leta 1917. Turbulentno dogajanje na pogoriščih Avstro-Ogrske jeseni leta 1918 detajlno opisuje Jurij Perovšek v delu Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Prva državna tvorba južnoslovanskih narodov, ki so živeli v mejah Avstro-Ogrske je bila Država SHS. V času monarhije so južnoslovanski narodi večkrat izrazili pripravljenost za združevanje tako v okviru monarhije (t. i. Majska deklaracija z dne 30. maja 1917) kot v obliki samostojne države (Krfska deklaracija iz leta 1917). Temelj Krfske deklaracije je pravica narodov do samoodločbe, ki je bila podlaga tudi za osamosvajanje Slovenije konec 80. let 20. stoletja.

Prva svetovna vojna je septembra 1918 pripeljala do razpada avstro-ogrske monarhije, konec marca 1918 pa je bil že ustanovljen odbor političnih predstavnikov južnoslovanskih narodov znotraj tedanje monarhije. Naloga odbora je bila združitev vseh političnih sil in oblikovanje neodvisne in suverene države teh narodov. Tudi v Sloveniji so glavne politične stranke (Slovenska ljudska stranka, Jugoslovanska demokratska stranka in Jugoslovanska socialnodemokratska stranka) na sestanku v Ljubljani 27. maja 1918 izrazile zahtevo po združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov v lastno državo.

V sredini avgusta pa je bil v Ljubljani na sestanku slovenskih političnih strank in organizacij ustanovljen Narodni svet (hrv. Narodno vijeće), katerega naloga je bila ubranitev nacionalnih, kulturnih in gospodarskih interesov in združitev v novo suvereno državo. Narodni svet je bil zasnovan tako, da bi prevzel oblast na slovenskih ozemljih po končnem zlomu monarhije, slovenski Narodni svet pa je bil del splošnega Narodnega sveta, ki je bil ustanovljen 8. oktobra 1918 v Zagrebu. Konec oktobra, natančneje 29. oktobra 1918, pa hrvaški sabor tudi formalno razglasi odcepitev od Avstro-Ogrske in razglasi novo samostojno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Narodni svet (Narodno vijeće) je imenovan za vrhovno oblast te države: Ta je v naslednjih dneh v duhu federalne ureditve oblikovala tudi pokrajinske vlade, med drugim tudi vlado za Slovenijo.

Novembra leta 1918 je bila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov brez mednarodne podpore in brez svoje organizirane vojske. Italija je v skladu s tajnim londonskim dogovorom zavzela večino zahodnega slovenskega ozemlja. Ta dva dejavnika in številni notranjepolitični so pripeljali do prvodecembrskega akta o združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije pod oblastjo dinastije Karađorđević. Od ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (20. decembra 1918) je kralj Aleksander težil k centralizaciji oblasti v Beogradu.

Kralj je ukazal ustanovitev začasnega narodnega predstavništva Srbov, Hrvatov in Slovencev marca 1919, ki je imelo nalogo pripraviti volitve v ustavodajno skupščino. Slovenskih predstavnikov v začasnem predstavništvu, ki jih je neposredno imenovala vlada Kraljevine SHS, je bilo 32, hrvaških 60, srbskih 84, črnogorskih 12, bosansko-hercegovskih 42 itd. Spori glede tega imenovanja so pripeljali do sprejetja zakona o volitvah narodnih poslancev za ustavodajno skupščino. Volitve so po burnih političnih pretresih v državi potekale novembra leta 1920, rezultati pa so spodbudili nacionalno in politično vrenje.

Leta 1921, 28. junija, je bila v napetem ozračju sprejeta »vidovdanska ustava«. Kraljevina SHS je z ustavo postala ustavna, parlamentarna in dedna monarhija. Formalno je bila državna oblast razdeljena na tri neodvisne veje – zakonodajno (narodna skupščina), sodno in izvršilno (kraljev kabinet) – vendar je 46. člen ustave izrecno določal, da zakonodajno oblast izvršujeta kralj in narodna skupščina skupaj. Sodna oblast (48. člen) pa je delovala v kraljevem imenu. Politična in nacionalna trenja znotraj monarhije so pripeljala do ustavne krize v poznih 20. letih.

Neposredno posredovanje kralja ob političnem dogajanju je pripeljalo do sprejetja nove ustave, 6. januarja 1929. »Šestojanuarska ustava« in sprejetje zakona o kraljevi oblasti in vrhovni državni upravi sta pod zloglasno parolo, da med kraljem in ljudstvom ne sme biti posrednikov, pripeljala do ukinitve narodne skupščine in do popolne diktature. Kraljevina SHS je formalno spremenila ime v Kraljevino Jugoslavijo 3. oktobra 1929. Politična napetost, gospodarska kriza v državi in nacionalistična vrenja pa so bili rdeča nit družbenega dogajanja na začetku 30. let. Ustava je bila ponovno spremenjena leta 1931 – sprejeta je bila t. i. oktroirana ustava, ki je ohranila osrednjo oblast kralja. Po atentatu na kralja Aleksandra leta 1934 pa je bilo jasno, da je usoda države na nitki.