"Odkar je vojna, nisem bil enkrat v gledališču, koncertu, kinu. Ne bi mogel uživati, živim v depresiji, mora na duši. Kupil bi si rad kakšno knjigo - čemu zdaj? Nikamore se ne moreš ganiti - treba povsod potnega lista. Žalostni ujetniki smo vojne" (20. februarja 1916, nedelja).

Sodnikov vojni vsakdan v Ljubljani
Veliko vojno izpred stoletja iz zornega stališča navadnega Slovenca dandanes najbolje opisujejo številni spomini in dnevniki, ki so zaradi zaradi okoliščin večinoma luč sveta zagledali šele desetletja kasneje. Pravi razcvet so prvoosebne izpovedi udeležencev prve svetovne vojne dosegle v 80. in 90. letih, leta 2000 pa smo dobili tudi pronicljiv dnevniški zapis iz vojne Ljubljane Frana Miličinskega, sodnika in humorista, ki pa vsakodnevno utripa ni zapisoval za objavo.

Dnevnik 1914-1920 je pretresljiva slika, kakor je zlepa kje ni najti: ne kronika tega, kar se je zgodilo, ampak kronika tega, kar se je govorilo, da se je zgodilo ali da se bo zgodilo - to pa je slika razpoloženja ljudi, njihovih strahov, razpoloženj, upanj, povzema bistvene značilnosti profesor Vasilij Melik.

Smrt cesarja simbol konec starega sveta
Skozi oči sodnika v Ljubljani, zavednega Slovenca, a tudi uradnika avstro-ogrske države se v šestih letih odvije celotna preobrazba osrednje slovenske dežele Kranjske. Od pritiska nemškega nacionalizma in skepticizma ob izbruhu vojne do neposredne vojaške ogroženosti zaradi napada Italije do smrti večnega cesarja Franca Jožefa, ki je dejansko in simbolno napovedala konec večstoletnega državnega okvirja.

"Zjutraj sva še ležala, žena je pravila o prerokovanju, da najstarejši vladar ne bo doživel miru, jaz pa sem gledal skozi okno na grajski stolp, kjer je skozi umazano steklo in deževni dan nekaj nerazločno zbujalo mojo pozornost - pogledal sem skozi nanosnik: bila je črna zastava: torej je umrl cesar, kakor je bilo iz zadnjih poročil se bati. Breda jokavo: Kaj bo zdaj?" (22. novembra 1916, sreda).

Ali naj odgovorim kot Avstrijec ali kot Slovenec?
Že začetek vojne je bil moreč za Slovence, ki so zaradi vojne s slovansko Srbijo in Rusijo hitro postali sumljivi element.. "Hribar baje si želel rakov v petek, pa jih ni dobil, dasi sledeči dan njegov god. O mučeništvo." (31. avgusta 1914, ponedeljek) Iskrivi humorist je tako podal govorico o neuresničeni želji na začetku vojne zaprtega legendarnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Hitro je nato udarila vest o polomu v Galiciji. "Od 17. pešpolka ostalo samo 168 (Kdo jih je štel?). Vili hodi prašnega obraza okoli, visoko dviga pesti: nikomur nič povedati! - Kar že vse mesto govori. Zmaga nemogoča." (2. septembra 1914, sreda).

"Če bi me kdo vprašal, kakih nazorov sem, težko odgovoriti. Ali naj odgovorim kot Avstrijec? Ali tako kot oficielni krogi žele? Ali kot filozof? Ali kot Slovenec? Splošni občutek kakor pred koncem sveta - vse vseeno" (9. oktobra 1914, petek) se slovenski intelektualec samoizprašuje z vednostjo, da je starega sveta konec.

Špeh - merilo vojne inflacije in pomanjkanja
A politika in vojno dogajanje so civilisti na domači fronti najhitreje in najhuje občutili pri vsakdanjih stvareh. Cenzuri časopisov, sumničavosti pronemških oblasti do Slovencev kot Slovanov in predvsem pri življenjskih dobrinah. Tako se je tudi ugledni sodnik v svojih zasebnih zapiskih redno dotikal pomanjkanja, ki je pestilo tudi izobraženega meščana. Riž, mleko, meso in špeh ter cene prehrambnih potrebščin postanejo nujni zaključek dnevniških zapisov.

Skorajda prava obsesija postane špeh, katerega cene in dobavljivost Milčinski redno zapisuje med vso vojno in s tem postavi blagovno valuto, ki nam izraža vse večjo vojno draginjo. "Špeh se baje dobi v Škofji Loki po 1 K 60 h. V Ljubljani ga ni." (4. novembra 1914, sreda). "V Lukovici kupili po našem naročilu 40 kg špega po 2 K 40 h." (4. februarja 1915, četrtek). Že čez pet dni cena špeha v Ljubljani doseže 4 krone na kilogram. Proti koncu vojne cena špeha presega tudi 40 K, zaradi česar se tudi Milčinski na domačiji v Lukovici vrže v koline.

"Privajamo se vojski - nemara bo še dolgčas brez nje"
Maj 1915 prinese vojno z Italijo in s tem neposredno v slovenske dežele. 19. maja 1915, sreda: "VOJNA BO Z LAŠKO! (4-letna hčerka) Breda pripoveduje, da bodo cigani udarili na nas, pa se jim bomo kar v gro skrili k Jezusu." Ljubljana postane neposredno vojaško zaledje in mesto, katere junak postane general Svetozar Boroević, o katerem sprva navdušeno zapisuje novice in govorice tudi Milčinski. 30. maja 1915, nedelja: "Pajnič: Boroević je od Maribora do Ljubljane dva litra piva in en liter vina spil, v Ljubljani veliko bržolo snedel (kakor Hindenburg). Govorica: Gorica gori."

Drugo leto vojne je odneslo še zadnje znake normalnosti. 9. junija 1915, sreda: "Privajamo se vojski - nemara nam bo še dolgčas brez nje. Blizu vojnih dogodkov smo in nič ne vemo o njih. Pivo Union ni pitno, grenko kakor tavžentrože. Nemara brez sledu, le s hmeljem."

Resignacije ni pregnala niti začasna zmaga
V moderni vojni tudi Ljubljana postane vojna tarča in v petek, 18. februarja 1916, italijanska letala prvič bombardirajo glavno mesto Kranjske. Pri cukrarni na Ambroževem trgu je bomba tako ubila majhnega fantiča, ki je s konjem prevažal sodavico. "Danes mir in gre vse vsakdanjo pot, razburjenje se je poleglo. Resignacija. Živeti ni več lepo, smrt nič hudega." (19. februarja 1916, sobota).

Tik pred čudežem pri Kobaridu v letu najhujšega pomanjkanja letu 1917 s piedestala pade tudi general Boroević. "Častnik je v prodajalni pravil z južne fronte, kako vojaštvo črti Boroevića, od prostaka do polkovnika, ker zase skrbi in za svoje spanje, ne pa za moštvo in častnike." (16. oktobra 1917, torek).

Konec vojne z rojstvom nove države
Sledilo je razpadanje sistema in ob vsesplošnem pomanjkanju rojevanje nove državne stvarnosti - Jugoslavija, čemur je Milčinski prisostvoval iz neposredne bližine novih oblasti v Ljubljani.

"Vzgoja k veleizdaji. Ako se narodu vedno in vedno očita veleizdajstvo, se privadi očitku,

da ga več ne boli." (7. avgusta 1918). Čez tri mesece se je Avstro-Ogrska razsula od znotraj. Oktobra se oblikuje Narodni svet, ki postopoma prevzame oblast z namenom pristopa k Jugoslaviji. "Bonač dobil 40.000 slovenskih zastavic. Prodaja jih po 1 K 50 h. Nad 20 h ga menda ena ne stane. Jugoslavija nese" (28. oktobra 1918, ponedeljek) najde Milčinski dobičkarja nove države. Dan zatem je na množični manifestaciji uradno razglašena Država SHS.

"Pozno v noč se čulo petje in "Živio!" nazdravljanje. Naši otroci so imeli vsi kokarde, trde, da so Jugoslovani in se pogovarjajo o Wilsonu." 29. oktobra 1918 v torek, ko je bilo za Ljubljano konec 1. svetovne vojne, a ne s slavjem nad mirom, temveč z rojstvom države, ki si je morala meje še izboriti - diplomatsko proti Italiji in vojaško proti nemški Avstriji. In tudi to dvoletno prehodno obdobje v unitarno državo s središčem v Beogradu je še popisal Fran Milčinski v svojem unikatnem Dnevniku 1914-1920.