Država SHS je obstajala le 33 dni, vseeno pa pomeni njena ustanovitev prelomen trenutek v slovenski zgodovini, saj je bila z njo potrjena državotvornost slovenskega naroda. Ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov so Slovenci vseh političnih in ideoloških usmeritev razumeli kot dokončno osvoboditev izpod Avstro-Ogrske (te osvoboditve niso bili deležni Slovenci, ki so živeli na Primorskem - bili so priključeni Italiji -, v Prekmurju in na Koroškem), katere razpad je bil pravzaprav le še vprašanje časa. Od sredine 19. stoletja so namreč narodi, tedaj združeni še v habsburškem cesarstvu, vedno odločneje zahtevali pravico do samoodločbe oziroma do soodločanja o svoji usodi. Ko je proti koncu prve svetovne vojne umrl tudi pri Neavstrijcih v Avstro-Ogrski priljubljeni cesar Franc Jožef I., ko se je država vedno bolj rušila v veliki vojni in ko se je vedno bolj kazalo, da je monarhistična ureditev stvar preteklosti, so se tudi manjši narodi pod habsburško krono odločili zahtevati suverenost.

Trializma ne bo
Odločitev za odhod iz avstrijske ječe narodov, kot je propaganda ob koncu prve svetovne vojne imenovala Avstro-Ogrsko, je dozorela zelo hitro. Tudi še ob smrti Franca Jožefa konec leta 1916 je le malo Slovencev sploh pomislilo na možnost življenja zunaj Avstro-Ogrske. Šele zavest, da kljub postopnemu razpadanju države tudi novi cesar Karl I., zadnji habsburški monarh, ni resno računal s trialistično preobrazbo cesarstva, je spodbudila gibanje, ki je rodilo Majniško deklaracijo in delovanje za izločitev iz A-O-ja.

Da odločitev za odhod iz Avstrije in težnja k slovanstvu ni bila le projekt elit, se je najjasneje pokazalo 29. oktobra 1918, ko se je javne manifestacije ob razglasitvi ustanovitve Države SHS udeležilo več kot 30.000 ljudi, za tiste čase ogromna množica. Navdušenje je bilo neizmerno, četudi je težko verjeti, da so se ljudje tedaj zavedali zgodovinskega pomena novoustanovljene države, o katerem nam zgodovinar in dolgoletni raziskovalec Slovencev v obdobju med obema svetovnima vojnama Jurij Perovšek pove: "Tedaj so Slovenci prvič dokazali svojo državotvorno sposobnost in se pokazali kot izrazito državotvoren faktor, imeli so svojo narodno vlado SHS v Ljubljani, v kateri so bile z izjemo zunanje politično organizirane vse njene državne oblasti, vključno s poverjeništvom za narodno obrambo." Navdušenje ljudi nad novo državo ni bilo le izraz njihovega zavedanja ustanovitve nove države, v kateri Slovenci prvič niso bili v politično podrejenem položaju, in tudi ne občega navdušenja nad slovanstvom, pač pa je bila radost tudi posledica konca vojne morije.

Narodna vlada pod vodstvom Josipa viteza Pogačnika
V državi SHS je bilo vrhovni organ suverene oblasti Narodno vijeće SHS v Zagrebu – njegov predsednik je bil predsednik Slovenske ljudske stranke in nesporno eden najspretnejših slovenskih politikov vseh časov dr. Anton Korošec –, 31. oktobra ustanovljena slovenska narodna vlada s predsednikom Josipom vitezom Pogačnikom pa je bila tista, prek katere je bila utemeljena slovenska državotvornost, saj je ta organ, sestavljen iz dvanajstih upravnih oddelkov (poverjeništev) dejansko izvajal državno oblast na slovenskem ozemlju in celo posegal na področje mednarodnega sodelovanja. Ta narodna vlada je delovala do 20. januarja 1919, ko je bila s posebnim ukazom regenta Aleksandra Karađorđevića 1. decembra 1918 ustanovljene Kraljevine SHS, odpravljena, namesto nje pa je bila postavljena po pristojnostih že zelo okrnjena Deželna vlada za Slovenijo.

Iskanje nove narodne kakovosti v jugoslovanstvu
Oblikovanje Kraljevine SHS oziroma izredno hitra odpoved Slovencev po več stoletjih germanske nadvlade končno doseženi de facto samostojnosti je še en izraz idealizma, ki je po koncu vojne zajel Slovence. Ta privolitev v vstop v državno skupnost, v kateri se je, kot je zapisal Perovšek, "od vsega začetka izražal predvsem velikosrbski narodnopolitični interes in v kateri sta bili potlačeni slovenska narodna emancipacija in državnost, doseženi v času obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov," je bila v veliki meri posledica med liberalnim meščanstvom tedaj zelo razširjenega tako imenovanega jugoslovenstva. Ta princip je, kot nam je razložil Perovšek, "temeljil na misli, da je z jugoslovansko državno združitvijo prišlo do zgodovinskega emancipacijskega konca vsega narodnoosvobajajočega prizadevanja, ki je zaznamovalo slovensko življenje v 19. stoletju v avstrijski dobi." Liberalci so verjeli, da s Kraljevino SHS nastaja neka nova zgodovinska kakovost, katere izraz bo jugoslovanski narod z njegovo kulturo.

Spodbuda za razvoj slovenske kulture in znanosti
Kultura je z izločitvijo Slovencev iz Avstro-Ogrske veliko pridobila. Posebna spodbuda za ta razvoj je bila slovenizacija šolstva, še bolj pa ustanovitev univerze, na kateri so se predavanja začela decembra 1919 in ki je na začetku obsegala pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Znanstvena in kulturna dejavnost sta bili na Slovenskem sicer že pred prvo svetovno vojno – predvsem po zaslugi živahnega društvenega življenja od sredine 19. stoletja naprej – dobro razviti, kljub temu je bila univerza pomemben katalizator nadaljnjega razvoja, o čemer priča tudi izjava enega izmed prvih profesorjev na ljubljanski univerzi: "Ni dvoma, da bi bila znanstvena in literarna produkcija sama po sebi narasla, ko smo vstopili v narodno državo: s tem so nastale nove potrebe in odpadle marsikatere ovire iz prejšnjih časov. Prav tako gotovo pa tudi je, da ni bilo brez univerze mogoče gojiti znanstva v velikem stilu." (Citirano iz Dolenc, Ervin: Kulturni boj – Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929.)

Slovenstvo ostane prepoznavni dejavnik slovenske kulture
Sama umetniška produkcija ni toliko kot politika sledila jugoslovanskemu času. Očitna je bila predvsem kontinuiteta z izražanjem slovenstva, ki je bila značilna že za predvojno obdobje, ko so, kot poudari umetnostni zgodovinar Milček Komelj, tudi že obstajale vezi z drugimi Južnimi Slovani. Tematska novost obdobja Države SHS in pozneje Kraljevine SHS je bila bolj očitna v izražanju odzivov na vojno morijo in na dejstvo, da razpad Avstro-Ogrske ni prinesel zedinjenja slovenskih dežel. Da se kulturniki niso odločili za zavesten razvoj jugoslovanske kulture in da so že februarja 1921 objavili avtonomistično izjavo, dokazuje, da o pravem priseganju na jugoslovanstvo med Slovenci ne moremo govoriti. V izjavi, ki je bila sprejeta že pred vidovdansko ustavo, ki je uzakonjala jugoslovansko nacionalno enotnost in ki je o omenjala le 'plemena' enotnega 'jugoslovanskega' naroda, so se kulturni delavci izrekli "za avtonomijo slovenskega, že itak dovolj razkosanega ozemlja, in sicer v takem obsegu, ki bi ne slabil moči države, ampak jo krepil, dajajoč razmah individualnim silam edinic".

Jugoslovanstvo predvsem ideološki konstrukt
O tem, da je na začetku dvajsetih nemogoče govoriti o pravem jugoslovanskem navdušenju, nam spregovori tudi Marko Štepec: "Sama ideja jugoslovanstva, menim, da v resnici v širši javnosti sploh ni bila tako živa kot na primer Ilešičev ilirizem, hrvaško-slovensko prijateljstvo, kar med drugim zelo podpira Janez Evangelist Krek, ki vidi prihodnost v južnih delih monarhije. Koliko pa lahko to jugoslovanstvo, ki se deloma pokaže v Kraljevini SHS, razumemo kot kasnejše jugoslovanstvo, je vprašanje razprave." Tako je, kot meni Štepec, veliko bolj verjetno, da so Slovenci ob omenjanju jugoslovanstva predvsem iskali primeren organizacijski okvir, medtem ko teza o treh plemenih enega samega naroda in o treh dialektih enega samega jezika tudi tedaj ni bila obče razširjena. Določen krog ljudi je v to res verjel, večina pa ne.

Hitra in obžalovanja vredna pozaba Države SHS
Čeprav so se ljudje že tedaj (in hkrati še vedno) čutili predvsem Slovence, se je s koncem Države SHS doba jugoslovanstva šele začenjala. S tem pa se je začenjalo tudi obdobje načrtnega brisanja spomina na zgodovinsko etapo, v kateri smo se Slovenci izkazali sposobne samostojnega upravljanja s svojim narodnim ozemljem. Oziroma kot nam pove Štepec: "Država SHS v javnem kolektivnem spominu tone v pozabo in že v času Kraljevine SHS se poudarja predvsem 1. december 1918 (datum ustanovitve Kraljevine SHS, op. P. B.) in potem tudi po drugi svetovni vojni je zapuščina državnosti, dediščina te prve države utonila v pozabo. Šele v zadnjem času, od osemdesetih naprej in skupaj z odkrivanjem pomena 1. svetovne vojne za 20. stoletje in pa z iskanjem korenin slovenske državnost,i se vedno bolj zavedamo pomena tega enomesečnega obdobja Države SHS." Ta pozaba je simptomatična za slovenski narod, ki tudi danes ne zna ceniti svoje kulturne in politične zgodovine, čeprav je ravno 'zdravi' odnos do zapuščine naših prednikov temelj dobrega upravljanja s svojo deželo v sodobnosti.

Polona Balantič