Vodila je v ravni črti od hotela Malič (bolj znanega kot Stadt Wien, zdaj pa tam kraljuje blagovnica Nama) proti Tivolskemu gradu. Ob njej sta, vsaka na eni strani, stali dve - za slovensko kulturo sila pomembni stavbi; na levi Deželno gledališče, postavljeno leta 1892, na desni pa štiri leta mlajši Narodni dom. Med znamenitostmi mesta tudi njiju opisuje Kažipot: Ljubljana, Gorenjsko, Notranjsko s Postojno, Dolenjsko, Trst, ki je izšel julija leta 1914.
Knjižica je bila prvenstveno namenjena udeležencem tretjega slovenskega vsesokolskega zleta, ki bi moral potekati v mesecu avgustu. Prireditev je žal odpadla, saj je avstrijska vlada zaradi napetosti po sarajevskem atentatu zborovanje prepovedala. S tem je založnico, Slovensko sokolsko zvezo, ki si je zaradi napovedane udeležbe domačih in tujih gostov obetala razprodajo naklade, spravila v hudo zadrego.

Književni ocenjevalec dnevnika Slovenski narod je zato 25. julija skušal bralce kljub vsemu navdušiti za nakup tega dela z utemeljitvijo, da ima trajno vrednost in naj bi torej služilo še poznejšim časom. Vendar se je tudi v tem pogledu Kažipota držala smola, saj so namreč nekateri podatki že v kratkem času zastareli. Spremembe so se ponekod zgodile že v času štiriletne svetovne vojne, po njej pa je moral uporabnik v ta turistični vodič vnesti korenite popravke. Ti so se večinoma nanašali na cesarsko rodbino Habsburžanov, pa tudi na vse, kar je kakor koli dišalo po propadli avstro-ogrski monarhiji.
Natanko pet let po izidu Kažipota, julija 1919, je namreč po ljubljanskih ulicah vel že čisto drugačen veter. Novo stanje je pokazalo, da so Ljubljančani dodobra opravili s severnimi sosedi in se blagohotno poklonili novim oblastnikom, ki so prihajali iz južnih krajev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pa poglejmo, kako.
Ljubljanske ulice - danes Jožefova, jutri Aleksandrova
Cesta Franca Jožefa je bila julija 1919 preimenovana v Aleksandrovo. Za časa italijanske okupacije so ji dali ime 3. maja, pač po datumu, ko so ljubljansko provinco priključili h Kraljevini Italiji. Leta 1946 je dobila ime Cankarjeva cesta in kot takšno jo poznamo še danes.

Tudi Marije Terezije cesta, ki je vodila od križišča Pri figovcu proti Gorenjski, je svoje ime obdržala zgolj do julija 1919. Tedaj so jo preimenovali v Gosposvetsko. Med italijansko okupacijo so ji nadeli ime Cesta Arielle Rea, po njihovi državljanki, žrtvi slovenskega odporniškega gibanja v eni tamkajšnjih gostiln. Po osvoboditvi je spet dobila staro ime.

Od ceste Marije Terezije se je nasproti evangeličanske cerkve odcepila Cesta na Rudolfovo železnico. Leta 1870 je namreč stekla železnica tudi proti Gorenjski, ki so jo posvetili prestolonasledniku Rudolfu, sinu cesarja Franca Jožefa I. Poleti 1919 so jo preimenovali v Cesto na Gorenjsko železnico, a samo za štiri leta. Na novo je zaživela kot Vošnjakova, kar se je ohranilo do danes, čeprav je zdaj močno skrajšana.
V začetku 20. stoletja je na parceli nemškega viteškega reda ob starem rimskem zidu na Mirju zrasla nova obrtna šola. Največ zaslug za prepustitev zemljišča mestu Ljubljani je imel nadvojvoda Evgen, veliki mojster križevniškega reda. Po njem so imenovali novo cesto pred šolo, ki je prej nosila ime Obrtna cesta. Leta 1919 so cesto Nadvojvode Evgena namenili pesniku Antonu Aškercu, kar velja še danes, ko nosi po njem ime tudi nekdanja obrtna, pozneje tehnična šola.
Med Karlovško in Streliško cesto je za grajskim gričem v smeri proti Dolenjski vodila Gruberjeva cesta. Leta 1912 so jo preimenovali v Nadvojvode Friderika cesto. Ta je bil poveljnik avstro-ogrske armade in se je Slovencem še posebno prikupil med prvo svetovno vojno. Kljub temu so po vojni odpravili njegovo ime in cesto imenovali Za gradom. Danes tamkaj teče razširjena in podaljšana Roška cesta.
Ob Streliški cesti je nekdaj stala Elizabetna otroška bolnica, imenovana po cesarici Elizabeti - Sissi, ki je dala tudi ime Elizabetni cesti. Ta je potekala med Streliško in Poljansko cesto. Po prvi svetovni vojni so jo preimenovali v Zrinjskega cesto, po hrvaškem protiavstrijskem zarotniku Petru Zrinjskem. Dandanes nosi ime Ulica Janeza Pavla II.
Od Streliške ceste je proti Domobranski vojašnici vodila Kuhnova cesta. Ime je dobila po baronu Kuhnu, pokrovitelju 17. pehotnega polka. Leta 1919 so ji dali ime Cesta vojvode Mišića. Ta je bil poveljnik vojske Države SHS, za časa italijanske okupacije se je imenovala Peruškova cesta, po vojni pa Šaranovićeva ulica. Danes nosi ime Zemljemerska ulica.
Na šentpetrskem koncu je od ceste sv. Petra (danes Trubarjeve) proti vojašnici na Metelkovi vodila Radeckega cesta. Ime ji je dal maršal Radetzky, stari vojskovodja avstrijske vojske. Leta 1919 so jo preimenovali v Vidovdansko, po znanem srbskem narodnem prazniku. Svoje ime je ohranila do danes.

Tudi na trgu so se stari cesarji umikali novim kraljem
Sejemsko prizorišče pod Ljubljanskim gradom je leta 1876 dobilo ime Cesarja Jožefa trg. Že štirinajst dni po nastanku nove Države SHS, pa se je stari cesar Jožef II. umaknil srbskemu kralju Petru. Za tega so potem našli pripravnejši prostor pred sodno palačo, trg pod gradom pa 15. julija leta 1919 dodelili Janezu Evangelistu Kreku, ki tamkaj 'domuje' še danes.
V novem delu Ljubljane, ki je nastal po potresu aprila leta 1895, je ob Miklošičevi cesti zrasla sodna palača. Pred njo so zasadili obširni park in mu dali ime Slovenski trg. Ko je 1. decembra 1918 nastala nova država, so že čez štirinajst dni trg imenovali po tem datumu. Poleti 1919 pa so ga preimenovali v trg kralja Petra, ki je do tedaj domoval pod grajskim gričem. Italijani so mu nadeli ime Rimski trg, osvoboditelji pa Dapčevićev trg. Sledilo je preimenovanje v Marxov park in na koncu v Miklošičev park.

Čez Ljubljanico so jo mahnili po …
Na Ljubljanici je bilo pred prvo svetovno vojno pet mostov, ki so poleg domačih imen imeli tudi gosposke nazive. Nov šentjakobski most, zgrajen pred vojno, so 7. marca leta 1916 sklenili imenovati po nadvojvodi Frideriku. Ta sklep so 15. julija 1919 odpravili. Nadvojvoda Evgen pa naj bi dal ime novemu šentpetrskemu mostu, a ga je doletela enaka usoda kot prejšnjega.
Most, ki je čez Ljubljanico vodil med Stritarjevo ulico in Marijinim trgom, so postavili že leta 1842 in se je imenoval Frančev most po prestolonasledniku Francu Karlu. Leta 1919 so ga preimenovali v Frančiškanski most. Arhitekt Jože Plečnik mu je leta 1932 prizidal še dva vzporedna kraka in ta kotiček Ljubljane spremenil v priljubljeno Tromostovje.

Med Kopitarjevo ulico in Resljevo cesto je občina Ljubljana leta 1901 postavila železobetonski most. Posvetili so ga 40-letnici (1848-1888) vladanja cesarja Franca Jožefa I. in je zato imenovan Franz Josef I. Jubiläumsbrücke oziroma Franca Jožefa I. jubilejni most. Julija 1919 so mu vzeli cesarski naslov in ga spremenili v Zmajski most.

Zdajšnje Cankarjevo nabrežje, ki se vleče od čevljarskega (prej Hradeckega) mostu do Tromostovja, se je včasih imenovalo Francevo Nabrežje - po cesarju Francu I., očetu prestolonaslednika Franca Karla, ki mu je bil posvečen Frančev most. Ivan Cankar si je preimenovanje prislužil 15. julija 1919, dobrega pol leta po svoji smrti.

Javne ustanove
Deželno gledališče se je razdelilo na dva dela. V stari stavbi je ostala opera, danes SNG Opera in balet Ljubljana, gledališki del pa se je preselil na Erjavčevo cesto v stavbo nemškega jubilejnega gledališča Kaiser Josef Jubiläumstheater. Danes tam domuje SNG Drama.
Deželni muzej Rudolfinium je opustil imenovanje po tem avstro-ogrskem prestolonasledniku. Nemško društvo Casinoverein je bilo razpuščeno. V njegovo stavbo Kazina se je vselila komanda dravske divizije in kavarna Zvezda. Danes služi kulturno-znanstvenemu namenu. Nemško glasbeno društvo Philharmonische Gesellsghaft je kot tako nehalo delovati in bilo priključeno Glasbeni matici. Stavba je zdaj v lasti Slovenske filharmonije.

V deželni dvorec na robu Kongresnega trga se je naselila novoustanovljena univerza, ki je kmalu dobila ime po kralju Aleksandru, pozneje pa tudi po Edvardu Kardelju. Danes je brez posebnega poimenovanja.

Franca Jožefa I. mestni dekliški licej na Bleiweisovi, danes Prešernovi cesti, je opustil poimenovanje. Stavba je služila dalje šolskim namenom. Po vojni je bila v njej vojaška bolnica, potem etnografski muzej, zdaj pa zunanje ministrstvo. Franca Jožefa I. azil za neozdravljivo bolne je opustil poimenovanje in tudi nehal delovati. Stavbo je država leta 1923 preuredila v bolnico za ženske bolezni. Stavba na Šlajmerjevi ulici še služi zdravstvenemu namenu v sklopu porodnišnice.
Čez noč izginula kipa Radeckega
Spomenik grofu Radeckemu - prvi iz leta 1882 pri Gradu Tivoli, in tisti (1860) v parku Zvezda na Kongresnem trgu - sta bila skupaj z zgornjim delom spomenika cesarju Francu Jožefu, ki je stal na Slovenskem trgu, odstranjena v noči s silvestrovega leta 1918 na novo leto 1919. Na podstavek cesarjevega spomenika so pozneje namestili kip Frana Miklošiča, ki v parku pred sodiščem stoji še danes. Spomenik Anastasiju Grünu, pesniku s pravim imenom Anton grof Auersperg, pa je bil delno poškodovan 6. januarja 1919. Danes grofovo podobo nadomešča nabožno znamenje Marije pomočnice. Stoji na vogalu križniškega zidu na Trgu francoske revolucije. Prav tako so odstranili cesarjev kip, ki so ga na gradu postavili med prvo svetovno vojno.
Vojašnice nekoč in danes
Topničarska vojašnica ob Dunajski cesti za Bežigradom je bila preimenovana v vojašnico regenta Aleksandra. Pozneje je bila to kasarna Ljube Šercerja. Danes je podrta. Domobranska vojašnica na Domobranski (danes Roški) cesti je bila preimenovana v vojašnico kralja Petra. JLA jo je imenovala Kasarna maršala Tita, danes je v njej srednja ekonomska šola.
Pehotno vojašnico, imenovano tudi Franz Josef Infantriekaserne na Metelkovi ulici so preimenovali v Kasarno vojvode Mišića. V času JLA je postala Vojašnica 4. julija. Danes tam domujejo Etnografski muzej, Muzej sodobne umetnosti in kulturno območje Metelkova mesto.
Sic transit gloria mundi pravi latinski pregovor. Ali po naše: Tako mine slava sveta. Ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar je ravno v tem času leta 1916 odbornike navduševal za imenovanje dveh mostov in grajskega razgledišča po nadvojvodama Evgenu in Frideriku. Tri leta pozneje pa je prav on sodeloval pri odpravi tega sklepa, prav tako pa tudi pri tem, da se odvzame častno meščanstvo generalu Borojeviću, ki je skupaj z Evgenom dve leti uspešno zadrževal Italijane na bojišču ob Soči. Ampak to jima po končani vojni ni prav nič pomagalo. Mestni očetje imajo namreč vedno prav in dobro vedo, koga je treba kovati v zvezde, koga pa odpraviti na smetišče zgodovine.
Andrej Mrak