Rapalsko mirovno pogodbo sta 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevina Italija. S pogodbo je bila določena meja med državama, na podlagi katere je bila tretjina slovenskega etničnega ozemlja, Istra in del Dalmacije dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS.

Kraljevina SHS, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, se je takrat odrekla precejšnjemu delu ozemlja. Italiji so pripadle Goriška, del Notranjske, Trst, Istra, otoki Cres in Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Reka je sprva dobila status svobodnega mesta, a je bila pozneje z Rimskim sporazumom (27. januarja 1924) dodeljena Italiji.

V Italiji ostalo 300.000 Slovencev
Slovensko prebivalstvo je bilo po določitvi meje leta 1920 razdeljeno med štiri države. V takratni jugoslovanski Sloveniji je leta 1921 živel slab milijon Slovencev, več kot 400.000 pa jih je prebivalo v sosednjih državah, približno 80.000 v Avstriji, med 7.000 in 8.000 na Madžarskem ter več kot 300.000 v Italiji.

V skladu z Rapalsko pogodbo je meja med državama potekala po črti Peč-Triglav-Blegoš-Hotedrščica-Planina-Snežnik-Kvarner. Ozemlje s slovenskim prebivalstvom, ki je pripadlo Italiji, so Italijani imenovali Venezia Giulia, Slovenci pa Julijska Benečija in Julijska krajina. Z rapalsko mejo proti Italiji je jugoslovanski del slovenskega ozemlja izgubil dotedanjo povezavo z obalo in morjem.

Slovenski del ozemlja pod Italijo najrazvitejši
Zaradi izgube Primorske in Trsta so na italijanski strani ostala uspešna podjetja, kot je rudnik živega srebra v Idriji, z izgubo Trsta pa niso izgubili le pristanišča, ampak tudi pomembno tržišče in poslovno središče. Ozemlje je ostalo pod italijanskim nadzorom vse do osvoboditve ob koncu druge svetovne vojne leta 1945.

Slovensko ozemlje Kraljevine SHS, ki je v Habsburški monarhiji veljalo za industrijsko slabo razvito, je po letu 1918 postalo tehnološko in industrijsko najrazvitejši del države. V Kraljevini SHS se je slovenskim podjetjem odprl nov trg, kar je spodbudilo industrijsko rast in razvoj nekmetijskih dejavnosti.

Italijanske oblasti neprijazne do Slovencev
Po priključitvi Julijske krajine k Italiji leta 1921 so italijanske oblasti ukinile narodne svete in odbore, ki so nastali v času razpada Habsburške monarhije, in začeli razširjati italijansko upravo in zakonodajo. Leta 1923 so Julijsko krajino po zgledu upravne ureditve v Italiji razdelili na pokrajine (provincie), v katerih so bili Slovenci v manjšini.

Raba slovenščine je bila kmalu odpravljena na sodiščih in v uradih ter sploh v javnosti, s šolsko reformo iz leta 1923, ki nosi ime po takratnem ministru Giovanniju Gentileju, pa je postopoma izginila tudi iz šol. Leta 1927 so bila ukinjena še vsa slovenska in hrvaška društva in organizacije, z izjemo zasebne Cirilmetodove šole v Trstu, ki so jo ukinili leta 1930. Slovenščina se je ohranila le v cerkvah.

Prebivalstvo na ozemljih, ki so prišla pod Italijo, je bilo izpostavljeno močnemu italijanskemu nacionalizmu ter političnemu in kulturnemu zatiranju. S krepitvijo fašizma in stopnjevanjem nasilja je prišlo do velikega izseljevanja slovenskega prebivalstva bodisi v Kraljevino Jugoslavijo oziroma v tujino.

Kot upor nastala organizacija Tigr
Kot izraz upora proti taki politiki Italije je bila leta 1924 ustanovljena podtalna organizacija Tigr (Trst, Istra, Gorica in Reka) oziroma njena veja Borba, ki se je borila proti fašizmu in za priključitev Primorske, Istre in Reke k Sloveniji oziroma k takratni Jugoslaviji. V okviru protislovenske gonje na Primorskem je prišlo do vrste napadov na slovenska in hrvaška društva in organizacije, od katerih je bil najpomembnejši požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920.