Novo celovito politološko študijo prve svetovne vojne je na več kot 800 strani napisal nemški politolog dr. Herfried Münkler.

Ko se je začela prva svetovna vojna, je legendarni avstrijski literat, ena ključnih figur javnega življenja zlate dobe Dunaja, to je Dunaja fin-de-siecla, Karl Kraus v delu Poslednji dnevi človeštva zapisal, da se je sesedla "velika zgradba civilizacije 19. stoletja, ko so se zrušili njeni veliki stebri." Britanski zunanji minister Edward Grey pa je spisal ničkolikokrat citirano apokaliptično misel: "Luči po vsej Evropi ugašajo. Za našega življenja ne bomo več videli, kako se bodo prižgale." Brezupna pozicijska vojna, glavna značilnost prve svetovne vojne, je res bila videti kot protipol omiki in rafinirani (seveda pa tudi zlagani) kulturi fin-de-sieclovske buržoazije.
Strelski jarki in juriši na en sam utrjen hribček, ki so lahko terjali desettisoče življenj, so bili hrbtna plat lož v s pozlato in rdečim žametom olišpanih opernih dvoran. Novo avtomatsko strelno orožje, prvi sicer še precej 'štorasti' tanki in pa vojaška letala so bili znanilci časa, ko o vojaški zmagi odloča skoraj samo še premoč v tehnologiji; no, čeprav seveda prav dogajanje v Afganistanu dokazuje nasprotno, da tudi nekoliko 'old-school' partizansko vojskovanje včasih zaleže več od s sateliti in 'droni' zagotovljene vseprisotnosti pogleda zahodnih vojska … Ampak o vsem tem bomo letos gotovo še veliko slišali in razpravljali.

Velika vojna (Der große Krieg, založba Rowohlt) je bila že decembra, torej na pragu vstopa v jubilejno leto 2014, torej v leto 100. obletnice prve svetovne vojne knjiga, o kateri so govorili in pisali vsi nemški mediji. Njen avtor je eden izmed zvezdnikov nemškega družboslovja, politolog prof. dr. Herfried Münkler z berlinske Humboldtove univerze. Za nekaj komentarjev njegovih tez v knjigi smo ga poklicali v Berlin.
V svoji knjigi zapišete, da je prva svetovna vojna kompendij vsega, kar gre lahko narobe v mednarodni politiki. Kdo so bili krivci za to?
Bilo jih je mnogo. Ruska stran, ki ji je v principu šlo za ekspanzijo; Avstrijci, h katerim lahko ob izbruhu vojne prištevamo tudi male slovanske narode v avstrijski polovici dvojne monarhije, so bili prepričani, da Srbi pod vprašaj postavljajo njihovo vlogo velesile na Zahodnem Balkanu, in so trpeli za hudim strahom pred porazom; Nemci so bili obsedeni z idejo, da jih obkrožajo sovražniki; Francozi pa so od leta 1871 ves čas razmišljali o možnosti, da bi se Nemcem maščevali za poraz v vojni.
Na kratko torej, prišlo je do stopnjevanja nezaupanja in v takratni evropski skupnosti držav ni bilo nobenih režimov, ki bi institucionalizirali miroljubne načine za reševanje sporov. Druga točka, zaradi katere lahko rečemo, da je šlo vse narobe, je položaj vojske v odnosu do politike; civilna oblast namreč ne le v donavski monarhiji in v Nemškem cesarstvu, ampak tudi drugod ni zares nadzorovala vojske. In kot tretje lahko izpostavimo vedno bolj očitna nacionalistična in populistična čustva politikov, ki so privedla do tega, da je tudi oblast povsem brez pomislekov sprejela odločitev, da se gre v vojno.
Ampak voditelji so vendar že kmalu morali spoznati, da ‚šlo vse narobe‘ in ko vojne, kot so pričakovali poleti, ni bilo konec do pozne jeseni, so vendar morali spoznati svoje napake in do takrat je tudi že postalo jasno, da bo ta vojna hudo in nesmiselno klanje …
To je dejansko ena največjih ugank prve svetovne vojne. Zakaj voditelji in njihove vlade od jeseni, ko so očitno propadli vojaški načrti vseh vpletenih strani, niso poskušali najti politične rešitve. Mislim, da se prav iz nemoči voditeljev, ki kar štiri leta niso našli političnega kompromisa, ob tem pa so nenehno spremljali vrtoglavo rastoče številke žrtev, lahko naučimo ogromno.

Ker ste ravno omenili, da se lahko iz prve svetovne vojne veliko naučimo – smo se dejansko kaj naučili ali pa lahko tudi v današnjem geopolitičnem položaju odkrijemo konflikte, ki jih lahko primerjamo s konflikti, ki so pripeljali do leta 1914?
Mislim, da predvsem Evropa danes ni več problematična v smislu, v katerem je bila problematična leta 1914. Evropa se je vendar naučila lekcijo, da so nujni mednarodni režimi, ki omogočijo lokalizacijo oziroma lokalno omejitev spopadov. V primeru obstoja takšnega režima bi namesto o prvi svetovni vojni danes lahko govorili le o tretji balkanski vojni. Evropejcem je tako postalo jasno, da je ena ključnih zadev mednarodne politike prizadevanje za preprečevanje razrasta konfliktov, prizadevanje za omejevanje konfliktov na neko ‚lokalno področje‘. Tudi organizacije, kot so NATO, EU in OECD, so na neki način rezultat spoznanj, do katerih so Evropejci prišli že med prvo svetovno vojno, čeprav gre seveda tukaj za organizacije, ki nastanejo seveda v kontekstu položaja po drugi svetovni vojni in tudi še med hladno vojno. Ampak logika je ista – najti sistemski okvir za ohranjanje konfliktov na lokalni ravni.
Kaj pa zunaj Evrope? ZDA, denimo, napovedujejo premik fokusa svoje zunanjepolitične strategije na Pacifik, in če odmislimo probleme v muslimanskem svetu, se zdi prav položaj na Vzhodu Azije najbolj napet.
To je res in tudi sam v knjigi predlagam hipotezo, da lahko prav položaj Kitajske v 21. stoletju primerjamo s položajem Nemškega cesarstva na prehodu iz 19. v 20. stoletje. In prav v odnosu med Kitajsko in ZDA lahko najdemo, strukturno gledano, analogno konstelacijo tisti v Evropi tik pred letom 1914. Kitajska je politični in ekonomski ‚newcomer‘, vendar pa ima njeno vodstvo občutek, da Kitajska v mednarodni skupnosti nima ne moči ne ugleda, ki ni ustrezala njeni gospodarski moči. V zelo podobnem položaju je bilo pred letom 1914 Nemško cesarstvo. Kitajska je tako močna, da se pri sosedih pojavlja strah pred njo; nakazuje se možnost oblikovanja antihegemonialne in protikitajske koalicije. Kljub vzponu v industrijsko velesilo pa ostaja Kitajska odvisna od uvoza surovin, predvsem nafte. Ampak Kitajska obenem ne nadzira morja. Tako kot so leta 1913 morje nadzirali Britanci, ga danes nadzirajo ZDA in zato začenja Kitajska razmišljati o gradnji svoje flote, skoraj po formuli admirala Tirpitza, ki je (od leta 1898, op. P. B.) vodil gradnjo nemške flote. Torej imamo v JV Aziji položaj, ki zelo spominja na položaj, ki je (med drugim) privedel do prve svetovne vojne.
Naslov vaše knjige je Velika vojna, in to je bil tudi izraz, ki se je najprej uporabljal za prvo svetovno vojno. Ime svetovna vojna se pojavi šele nekoliko pozneje – kako pravzaprav pride do tega?
Ko so Nemci leta 1918 izgubili boj za vlogo svetovne velesile, so hoteli vsaj poimenovanje svetovna vojna. Ta izraz so uvedli že razmeroma zgodaj, čeprav je šlo v glavnem za evropsko vojno, ki je bila tudi odločena v Evropi. No, seveda je treba povedati, da so bile tudi bitke zunaj Evrope, tako da izraz svetovna vojna vendar je vsaj delno upravičen. Še posebej je bilo pomembno dogajanje v Mezopotamiji, torej na ozemlju Iraka, Sirije in Palestine. In tudi razpad Osmanskega imperija med prvo svetovno vojno je privedel do tega, da je to še danes ena najbolj konfliktnih območij. Vseeno sem se odločil za izraz velika vojna, tudi zato, da bi že s tem namignil, kako odločilno je zaznamovala 20. stoletje.

Dejansko s prvo svetovno vojno vstopimo v 20. stoletje in z njo se konča to, čemur v zgodovinopisju rečemo dolgo 19. stoletje. Kako je ta vojna nakazala ali napovedala vstop v moderno dobo?
Če samo pomislimo na množično mobilizacijo, na logistiko zbiranja materiala, zalog živil, nabor vojakov, pa seveda na to, da v tej vojni odločilna trenutka na bojišču postaneta tehnologija in pa premoč v materialu – potem lahko v tej vojni vidimo napoved sodobnega bojevanja, ko ‘vojaki’ sedijo v klimatiziranih prostorih in od tam vodijo trote, torej od zelo daleč stran od bojnih polj. Prva svetovna vojna dejansko pomeni prehod od vojn, v katerih so vojaki še bili heroji, do vojn, ki jih odločajo tehniki in tehnologi uničevanja.
Še nekaj je zanimivo v vašem diskurzu o vlogi Nemčije pri prvi svetovni vojni. Izogibate se izrazu krivda za vojno in raje govorite o odgovornosti Nemcev.
Vse novejše razprave so pokazale, da ne moremo govoriti o tem, da bi Nemci nosili glavni del krivde ali celo celotno krivdo za prvo svetovno vojno. Če nekdo reče, da so Nemci Avstrijcem izstavili ‘bianko ček’ za primer vojne s Srbijo, mora obenem tudi poudariti, da so tudi Rusi Srbom izstavili ‘bianko ček’, prav tako pa tudi Francozi Rusom … In krog je sklenjen.
Ampak v bistvu je sploh nesmiselno uporabljati krivdo kot analitično kategorijo, ker ima beseda krivda premočno moralno konotacijo. Zato raje uporabljam besedo odgovornost in jo povezujem z zelo napačnimi, pravzaprav zgrešenimi ocenami položaja. Krivda odgovarja na vprašanje dobrega in zla, če pa razpravljamo o napačnih ocenah, iluzijah in lahkomiselnosti, pa je prava beseda za to odgovornost. Mislim, da so bili Nemci najbolj odgovorni za to, v kar se je razvila prva svetovna vojna, in sicer zato, ker so bili, geopolitično gledano, največja sila v samem središču konflikta.
Napake, ki jih naredijo države na obrobju, so lahko hude, ampak nikoli nimajo tako velikih posledic v mednarodni politiki kot tiste, ki jih naredijo središčno postavljene velike sile. In zato lahko pravzaprav celo prvo svetovno vojno obravnavamo s perspektive Nemcev, kajti le Nemci so imeli vojaške sile na vseh frontah. Le Nemci so vplivali na dogajanje na vseh frontah in zato so tudi najbolj odgovorni za grozote te vojne.

Večkrat se izpostavlja tudi preveč samostojen položaj vojske v nemškem cesarstvu; da je bila ta vojska pravzaprav država v državi in je civilna oblast ni nadzirala.
Posebej v vzhodnih delih Nemčije je bilo to zelo izrazito, ampak sicer lahko podobne težnje opazujemo tudi v drugih evropskih državah. V primeru Nemčije je bilo to toliko bolj usodno zaradi že prej omenjenega posebnega geopolitičnega položaja Nemčije v tedanji evropski mednarodni skupnosti. Najbolj je bila vojska pod nadzorom v obeh zahodnih demokracijah, torej v Britaniji in Franciji. Čeprav je vsaj v zvezi s Francijo treba opozoriti tudi na struje, ki jih povezujemo s pojmom militaristični katolicizem, ki so imele precej avtokratska nagnjenja in niso imele kaj dosti skupnega z ideali francoske republike.
Pri Nemčiji je treba opozoriti tudi na to, da je bilo Nemško cesarstvo mlada država, ki je bilo ustanovljeno prav zaradi vojaških uspehov. Ta Nemčija je dejansko bila dosežek vojske, in ne rezultat ljudskega gibanja, ki bi ga vodili republikanski in demokratični ideali, kakršni so izšli iz francoske revolucije. In posledica tega je bila izjemno vplivna vojska, kar se je za nazaj pokazalo za usodno. Usodno za celo Evropo.