S temi besedami je nečloveške razmere, v katerih so se znašli vojaki soške fronte, opisal Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja. Radio Koper je poletni niz oddaj Primorski kraji in ljudje posvetil stoti obletnici začetka bojev na soški fronti, v prvo oddajo pa ob Cimpriču povabili tudi Mihaela Uršiča iz Fundacije Poti miru. Skozi njune roke je šlo nešteto dnevnikov vojakov in civilistov, fotografij ter pričevanj in ob marsikaterem zapisu jima je zaradi strahot vojne zastal dih. S sogovornikoma, obema odločnima poznavalcema obdobja dogajanja na soški fronti in tudi vodnikoma po poteh, kjer so nekoč potekale bitke, se je Nataša Uršič pogovarjala o tem, kako so fronto doživljali posamezniki.
Soška fronta je bila najbolj statična, najbolj pozicijska izmed vseh front v prvi svetovni vojni. Italijani so v globino zasedli le nekaj kilometrov ozemlja, je povedal Željko Cimprič. V 888 dneh, kolikor je trajala soška fronta, izstopajo predvsem zgodbe in pripovedi posameznikov.
Iz njih izvemo, da je bil boj z naravo krutejši kot boj v strelskih jarkih. Veliko več časa kot bojevanju so vojaki posvečali vprašanju, kako ostati zdrav, kako najti hrano, kako se ogreti in - kar je najpomembnejše - kako ostati živ.
Kjer se je uniforma stalno tresla
"Neki poročnik češkega rodu na primer piše, da so se tudi globoko v kavernah pod zemljo uniforme na njih tresle kar nekaj dni od eksplozij, ki so se dogajale na površju. Se pravi: uniforma se je stalno tresla. Ko pa so največji izstrelki prileteli v bližino kaverne, ko je kadil, še piše, mu je cigaretni dim zbežal 30 centimetrov in se vrnil nazaj do cigarete. Tako je dim potoval naprej in nazaj, zaradi pritiska zraka." Neki hrvaški vojak je zapisal, da jim je veter na območje blizu njihovega položaja nanesel 15 metrov snega, kar je fotografiral. Takšni zapisi povedo, da dobršen del leta kakšnih večjih bojev ni bilo mogoče izvajati, ampak je bilo vprašanje golo preživetje v neizprosnem gorskem okolju.

Končno sonce, da se lahko osušimo
"Če sklepamo po dnevnikih, se zdi, da je bil čas, preživet v boju, najkrajši. Boj je trajal, dokler ni zmanjkalo streliva, dokler se ni izčrpala ali izpela bojna operacija. Veliko več časa se je namenilo temu, kako ostati zdrav, kako se prehraniti, kako se posušiti. Redno se pojavljajo vzkliki:
Končno sonce, da se lahko po nekaj dneh osušimo!" razloži Željko Cimprič.

Vojaki so zahajali tudi v hiše, kjer so se lahko družili z dekleti, še pove Željko Cimprič. Pripeljali so italijanska dekleta, posebna za vojake in posebna za častnike, ki so po zapisu nekega vojaka morale veliko vzdržati. "Luč na koncu tunela pa je bil dopust, odhod domov. To je bilo tisto, česar se je vojak oklepal. Ko je odhajal, je vedel, da bo 10 ali 14 dni še živ. Tega na fronti ni vedel, niti za minuto."
Na vrhu gora so potekali manjši boji. Že na planinah, na višini 800 metrov, so bile razporejene večje enote, proti dolini pa so polki šteli tisoče mož. V strelskih jarkih so se vojaki izmenjevali na deset dni. Ko se je zadeva ustalila, govorimo o pozicijski vojni, se je zgradila velika infrastruktura, prava lesena naselja, pravi Cimprič. "Leseni Kobarid je obstajal vzporedno z običajnim Kobaridom. Pri Srpenici ali Žagi pa je bila cela dolina preplavljena z bivališči za vojake. Ker se vojna ni premikala, so nastala cela mesta. Današnji posegi na cestah po dolini so videti smešno majhni v primerjavi s tem, kar so vojaki v 29 mesecih naredili v gorovju."
"Stalno so bili tukaj, stalno so klesali kamenje, vrtali tisoče kavern, stotine kilometrov cest in poti. Delali so, preoblikovali pokrajino in stalno oskrbovali enote. Vojakom, ki so se izkazali, so dali občasno dovoljenje, da so šli na primer do Kobarida, kjer je bilo veliko gostiln in je posel dobro tekel. Dali so si duška, se ga napili," še pove.

Celotni oddaji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.