Kmalu po začetku prve svetovne vojne, takoj ko so sprevideli, da bo spopad dolg in mučen, sprehod italijanske vojske čez območje pa ne bo kratek, so izdali razglas, da je treba umakniti civilno prebivalstvo. To je bilo v napoto, zlasti po dogodkih pri Idrskem, kjer je bila izvedena decimacija nad civilnim prebivalstvom, je v oddaji Radia Koper Primorski kraji in ljudje pojasnil Mihael Uršič iz Fundacije Poti miru. V ciklu oddaj, ki jih posvečajo stoletnici začetkov bojev na soški fronti, se je novinarka Nataša Uršič s sogovornikom tokrat pogovarjala o civilnem prebivalstvu.

.
Iz Posočja se je izselilo 10.000 ljudi, iz celotne Goriške pa kar 90.000. "Na območju, ki je bilo pod italijanskim nadzorom, je bil izpraznjen večji del doline Soče. Samo Kobarida, Sužida in Svina niso izpraznili," razlaga Uršič. "Vse preostalo prebivalstvo so sprva odvedli v Breginjski kot, od tam pa so jih odpeljali po vsej Italiji. To se je zgodili kmalu po decimaciji na Idrskem, po 4. juniju 1915. Ukaz je bil izdan 6. junija. Tudi v Kobaridu in v dveh bližnjih vaseh so bili nekateri ljudje v napoto italijanski vojski, bili so jim sumljivi, zato so tudi te ljudi spravili s tega območja."

Številni doma nikoli več niso videli
V sodnem okraju Kobarid je pred vojno živelo okoli 9.000 ljudi. Ob upoštevanju še nekaj bližnjih vasi na Bovškem lahko govorimo o številki 10.000 ali 12.000. Z vzpostavitvijo soške fronte so bili ti ljudje umaknjeni v notranjost, na Kranjsko. Številni se po vojni nikoli niso vrnili. Ko danes spremljamo popise prebivalstva, pove Uršič, ugotovimo, da je prebivalstvo upadlo za 30 do 35 odstotkov. Tiste ljudi, ki se niso vrnili, so nadomestili Italijani, kar je pomenilo spremembo etnične strukture, najhujšo v okolici Gorice in v bližini morja, od Devina do Nabrežine.

Stike, ki so jih spletli vojaki nasprotnih strani
Med raziskovanjem tega temnega obdobja svetovne zgodovine se zgodovinarji trudijo, da bi v zgodbah tistih, ki so vojno doživeli, našli tudi svetle plati. "Tako imamo dokumentiran primer, ko je na Batognici prepeval neki odličen tenorist. Kot inženirec je prišel v inšpekcijo pogledat, kako so zgrajene ovire. Spoznali so ga, ga nagovorili in zvečer je zapel. Avstrijci pa so mu prišli ploskat ven na jarke. Na Batognici so si tudi deset večerov izmenjevali tobak, kruh in podobno - dokler ni nekdo naredil napake. Padel je strel, nekdo je bil ubit in premirja je bilo konec. Vredno je premisliti tudi o tem, da sta se poveljnika na avstrijski in na italijanski strani morala pretvarjati, da ne vesta ničesar. Socializacija z nasprotnikom ali pogovor sta bila strogo prepovedana."

Navaden človek je bil številka
Vojaki nasprotnih strani so bili lahko oddaljeni komaj osem metrov, zato so se redno zapletali v prave pogovore. Uršič pove zgodbo o stotniku alpinskih enot, ki so mu po telefonu naročili, naj pošlje ob dnevni svetlobi pet mož proti sovražniku, da bodo pregledali teren. Stotnik je odgovoril, da bi bil to samomor. 'Dobil si direktno povelje, to moraš narediti,' so mu rekli. Poslal jih je in po nekaj sekundah je vseh pet ležalo. Poročal je: 'Kot sem vam rekel, tako je bilo.' 'Pošlji drugih pet,' so odgovorili. Spet je protestiral: 'Nima smisla, rezultat bo isti, spet jih bo padlo pet.' 'O poveljih se ne razpravlja, povelja se uboga,' je slišal iz telefona. Poslal jih je in zgodba je bila enaka. Poročal je in naročili so mu še enkrat enako. Ker stotnik tega ni več zmogel, je dejal: 'Zdaj pa grem jaz prvi ven in vzamem štiri s seboj'. Po tem je bilo povelje preklicano. "Tisti, ki so mu po žici iz doline predajali naročila, so očitno vedeli, kdo je. Morda so z njim igrali karte ali pa so skupaj obiskali kakšno hišo z dekleti. On je imel ime in obraz, ni bil številka. Številke so potrebovali, zato da so dokazovali, da so aktivni," si dogodek razlaga Uršič.

Največja žrtev italijanski vojak
Čeprav je soška fronta potekala na slovenski zemlji, je bila njena največja žrtev italijanski vojak. To lahko sklepamo po razmerju padlih, 5 proti 1, torej pet Italijanov na enega avstro-ogrskega branilca, in po načinu, na katerega so 'trošili' svoje ljudi, da so lahko višjim poveljstvom poročali, kako zelo so se trudili, da so imeli izgube.

Več kot je bilo žrtev, bolj uspešno je bilo poročilo
Za generale, ki so sedeli na varnem, daleč od fronte, so bili pomembni statistični podatki. Civilni prebivalci, ki so se izselili iz krajev ob Soči, pa so doživljali usode begunstva. Primerjamo jih lahko z današnjimi zgodbami beguncev.

Pokrajina ob Soči je bila spremenjena
Ko so se begunci ali vojaki vrnili domov, so našli opustošenje. Domovi so bili marsikje uničeni, požgani ali izropani. Vse to je bilo treba počasi spet vzpostaviti. Italijanska oblast jim je sicer dala določena sredstva kot povračilo za vojno škodo, vseeno pa je treba pomisliti na ljudi, ki so se morali preživljati iz dneva v dan. "Poleg tega je bila uničena tudi pokrajina. Niso mogli takoj sejati na svojih poljih, ker so bila popolnoma razrita, zemlja je bila zastrupljena. Znane so zgodbice, kako so družine iskale vrednejše predmete, da so jih prodali in od zaslužka lahko živeli."

Vendar to so bili srečneži, marsikateri vojak doma ni videl tudi leta po koncu vojne. Predvsem tisti z ruskega bojišča so se vračali zelo dolgo, saj so bili tam zajeti in zaprti v taborišče. Nekateri so domov prispeli šele konec dvajsetih let. To so bile tragične zgodbe. Svojci so bili prepričani, da so že davno mrtvi, zato so bile ob njihovi vrnitvi žene znova poročene. "Ker so jih razglasili za mrtve, so bila njihova imena na spominskih ploščah. Vrnili so se brez vsega. Niso imeli ne premoženja, ne doma, ne družine - ničesar."

Celotni oddaji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.