Ob razglasu delne mobilizacije 26. junija 1914 so po monarhiji razobesili plakate, ki so fante in može, vojaške obveznike do 42. leta starosti, pozivali v vojsko. "Nepopisljiv vtis so napravili ti plakati. Gre za res! Možje, eni veseli, drugi potrti, eni kričijo, kako bodo Srbi tepeni, drugi molče hitijo pravit ženi, gostilne se pa jamejo polnit in iz vseh se kmalu zasliši glas harmonike. Ne! Ni možno popisati vtisov, ki smo jih dobili ta dan. Neizbrisno nam ostane v spominu pogled na skrbne obraze žena, katerih može je zadel cesarski ukaz," je še zapisal župnik, ki je podlegel vsesplošni vojni histeriji, ki je ob začetku velike vojne preplavila avstro-ogrsko monarhijo.

Podoba "nesmrtnega" kurata Otta Katza, ki je pogosto rad pregloboko pogledal v kozarček, iz slavnega satiričnega romana o dobrem vojaku Švejku Jaroslava Haška je tista, ki je vse do danes v misli ljudi začrtala značilnosti vojaških kuratov. "Prav ta literarna predloga je podlaga, na kateri pri nas sloni podoba vojaške duhovščine, to je pri ljudeh prva asociacija, ko omeniš vojaške kurate, takoj ljudje izstrelijo Švejk – kurat Katz," je v Muzeju novejše zgodovine v uvodnem delu predavanja na temo duhovnikov v oboroženih silah Avstro-Ogrske dejal Miha Šimac z Inštituta za cerkveno zgodovino na Teološki fakulteti, ki je doktoriral na temo vojaških kuratov iz slovenskih dežel med 1. svetovno vojno.
Z likom pijanega, posmeha in zgražanja vrednega ter nesposobnega kurata Katza je Hašek, ki je bil med veliko vojno pripadnik 91. češkega pehotnega polka iz Čeških Budjejovic, obračunal s Katoliško cerkvijo. "V njem so upodobljene vse slabe lastnosti, ki naj bi jih po Haškovih besedah vojaška duhovščina posedovala, a kurat Katz, kot lahko potrdijo raziskovalci t. i. 'švejkologi', ni nikoli obstajal," je nadaljeval Šimac. V knjigi sicer nastopajo tudi drugi kurati, ki so bolj realistični in niso prikazani tako negativno. Eden od njih je kurat Ibl, ki je bil Švejkov zgled in ki je v nasprotju s Katzem dejansko obstajal, saj je to bil Haškov regimentni kurat Johann Eybl, ki se je z njim skupaj bojeval na fronti v Galiciji, med drugim pa se je, kot je razvidno iz njegovega osebnega dnevnika, za kratek čas znašel tudi na soški fronti, je še pojasnil.

"Dandanes, ko se govori o vojaški duhovščini, se avtomatično naštevajo same negativne točke, bili so pijanci, kvartopirci, menili so se zgolj za lastne koristi itd.," je izpostavil Šimac in dodal, da vpliv negativne literarne podobe na predstavo o vojaški duhovščini ne prevladuje zgolj pri nas, ampak po vsej Evropi, kar je podrobno raziskal ameriški zgodovinar Patrick J. Houlihan z Univerze v Oxfordu.
Vojaška duhovščina med 1. svetovno vojno
Habsburška monarhija je imela dolgo zgodovino izkušenj z duhovno oskrbo v vojski, in sicer vse od konca 30-letne vojne med katoličani in protestanti leta 1648, ko je armada dobila prve redne enote. Leta 1773 je bil ustanovljen apostolski vojaški vikarijat, ki je skrbel predvsem za katoliško oskrbo, pozneje pa so se mu nato postopoma priključevale tudi druge veroizpovedi. Pojavili so se tudi protestantski vojaški pastorji, grško-katoliški duhovniki, pravoslavni duhovniki, judovski rabini in nazadnje z avstro-ogrsko zasedbo Bosne in Herzegovine leta 1878 tudi vojaški muslimanski imami (prvi je bil imenovan leta 1882).

Vojaška duhovščina je imela v vojski položaj častnikov, in sicer čisto vsak vojaški kurat je imel čin vsaj stotnika, vojaški superior čin majorja, konzistorialni direktor je imel čin polkovnika, apostolski vojaški vikar, ki je bil na čelu vojaške škofije, pa je imel čin generalmajorja. "V vojski Kraljevine SHS so čin kapetana za vojaške kurate sprva ohranili, leta 1929 pa je prišlo do preureditve in ukinitve častniških položajev za vojaške duhovnike, ki so postali vojaški uslužbenci, to pa je pomenilo, da so jih po novem vojaki cenili in upoštevali malo ali pa skoraj nič," je Šimac opozoril na pomen častniškega položaja za duhovnike.
Pogumni in mevže
Vojaški duhovnik je imel pri skrbi za dušni blagor vojakov tri ključne naloge, in sicer skrb za zdrave, za bolne in za padle. Vodil je pogrebe padlih vojakov, nadziral skrb za grobove in pogosto vodil tudi kataster, spovedoval je v strelskih jarkih, v bolnišnicah ter maševal na frontni črti. "Velikokrat je slišati, da so maševali zgolj v zaledju, kar sploh ni res, številni vojaški kurati so bili na prvi bojni liniji, neposredno v jarkih, maše še med obstreljevanjem pogosto niso prekinili," je dejal Šimac.
"Slišal sem več zgodb, kako je kurat pridigal, da so danes nebesa odprta in smo bližje Bogu, potem pa je 500 metrov stran počila granata in je pobegnil, na drugi strani pa so pogumni kurati, ki so s svojimi vojaki do konca vztrajali v prvi liniji, tudi ko so vsi drugi častniki odpovedali," je navedel dva skrajna primera.

"Neposredni očitek vojakov je bil pogosto, da je lepo pridigati na varnem, ko sam nikoli nisi izkusil fronte, zato si je veliko kuratov aktivno prizadevalo, da bi jih vsaj za nekaj mesecev poslali v boje, na drugi strani pa imamo duhovnike, dodeljene vojaški enoti na fronti, ki tja nikoli niso prišli, ker jih je bilo 'strah'. Ko je škof videl takšno poročilo, je nemudoma sledila premestitev," je sklenil Šimac.
Maše v strelskih jarkih
Za Bogu všečno moralo vojakov so vojaški kurati skrbeli s številnimi svetimi mašam, ki so jih na škofovo priporočilo izvajali čim pogosteje in kjer koli je bilo pač mogoče. Vojaški kurat Jernej Hafner je o pomembnosti maše razpravljal že leta 1914. "Najimenitnejše opravilo, s katerim častimo Boga, najuspešnejše sredstvo, s katerim si moremo od njega izprositi vse potrebno za dušo in telo – je sv. maša, pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu," je zapisal. Največkrat se je maševalo v neposrednem zaledju frontne črte, včasih tudi v strelskih jarkih ali pa kakor je naneslo naključje. "Med vojno mašujemo povsod, kjer si kak višji spomni, največkrat v gozdovih, prej, ko smo plezali še po Karpatih, na planinah, pretečeno nedeljo sem pa v šupi poleg hleva, kjer je po svoje pela krava," je še zapisal.
Na soški fronti je v strelskih jarkih po poročanju časopisa Slovenec avgusta 1917 maševal kurat Valentin Jerše, ki se ni pustil motiti niti, ko so padale italijanske granate. "Mnogokrat so med sv. opravilom pokali šrapneli in granate okrog njega, a on ni nikoli pustil oltarja, dokler ni dovršil svoje službe. Vsak teden nam je bral sv. mašo prav v strelskem jarku, ko smo bili komaj 30, na enem mestu celo 7 korakov oddaljeni od sovražnika. Sovražne krogle so zbijale po železju, a naš gosp. kurat se ni dal motiti v svojem svetem delu. Na sveti večer nam je priredil polnočnico v kaverni," so v časopisu povzeli pripoved enega od vojakov.

Od hujskaštva do pridig o miru
V prvih letih velike vojne, ko je še vladalo vsesplošno vojno navdušenje, so bile pridige izredno militantne, predvsem v smislu, kako je Bog na njihovi strani. Kurati so razlagali o pravičnosti vojne, ta agresivni ton pa je po navedbah britanskega zgodovinarja Houlihana vztrajal do sredine leta 1916, ko je po velikih ofenzivah in ogromnih izgubah med vojaštvom prišlo pri kuratih do spremembe odnosa do vojne. V ospredje so tako vse bolj začela prihajati razmišljanja o Bogu, življenju po smrti, smiselnosti vojne, trpljenju in miru.

"Šel sem v izropano cerkvico, kjer je maševal naš novi kurat, ki je bil blaga in dobra duša, pošten, pravičen in pobožen mož. ... Turobno se je odbijal tožni glas v tesnem svetišču: 'Vojaki! Vaše trpljenje je neizmerno, vaše gorje neskončno! Na vaših obrazih so vtisnjeni nadčloveški napori, iz vaših oči sijejo strahote prestanih dni. Predragi moji! Poznam vašo bol, vaše neutešno hrepenenje, ki vas žene k vašim dragim, poznam vašo hudo skrb, ki vas mori in grize! Kristjani! Vaše roke so okrvavljene, vaše duše zakrknjene, a vaša srca so dobra in poštena. Vi niste krivi tega neizmernega gorja, vi niste krivi, da so onečaščeni božji hrami in spremenjeni v hleve, da jočejo doma vaše žene in otroci, da umirajo vaši starši in sestre v pomanjkanju in nesreči. Vi niste krivi, da je bilo po krivem prelite že toliko nedolžne krvi in da se še vedno ne ustavi to nečloveško klanje. Vi niste krivi ne jaz ne Bog. Ubogi moji! V vaši duši je mraz, a srce koprni in mrje po miru in svobodi! Vi ste nedolžni, vas se ne prime prelita kri, in Gospod vojnih trum vam bo milostiv sodnik, kadar bo dopolnjeno vaše trpljenje. A pravično bo sodil in ostro obsodil vse one, ki so vsega krivi, ki imajo okrvavljene duše in nad katere se zlijejo vsi potoki po krivem prelite in nedolžne krvi.' V naša srca je segla bridka turobnost, v naših prsih je ječala bolest in vrela tožna molitev, ki ni mogla na dan ... " je v svojih spominih pridigo povzel vojak 27. domobranskega pešpolka Ivan Matičič ob koncu leta 1916 oz. v začetku leta 1917, ko je bila enota, ki se je sicer bojevala na soški fronti, na oddihu v Ivanjem selu.
Slovenci so lahko prilezli visoko
Monarhija je bila razdeljena na 16 vojaških župnij, načeloval pa jim je vojaški župnik ali superior, ki je bil odgovoren za delovanje vojaških kuratov na svojem področju. "Slovenske dežele z izjemo Prekmurja so spadale pod vojaško župnijo s sedežem v Gradcu, ki ji je načeloval Slovenec Anton Jaklič. V kakšnih zapisih lahko včasih preberemo, da če si 'zaveden' Slovenec, ne moreš napredovati, a Jaklič je zgled, da to ne drži, iz navadnega kurata je napredoval v superiorja," je Šimac razblinil mit, da Slovenci v stari monarhiji niso mogli napredovati.
V veliki vojni je imela vsaka armada avstroogrske vojske svojega superiorja, ki je bdel nad delovanjem kuratov, ki so za duhovno oskrbo skrbeli v polku (3-4 tisoč mož), brigadi (6 tisoč mož) ali sanitetni ustanovi. Na ravni divizije (20 tisoč mož) je divizijski župnik nadziral delo od 12 do 22 kuratov.

Mobilizacija duhovnikov in vojno navdušenje
"Leta 1914 ob začetku mobilizacije je avstro-ogrska armada razpolagala s 186 vojaškimi duhovniki vseh sedmih državno priznanih veroizpovedi, kar je rahlo majhna številka za več kot tri milijone mobiliziranih mož, zato je bilo že ob koncu leta več kot 1.100 vojaških kuratov vseh veroizpovedi," je pojasnil Šimac in dodal, da je takoj v prvih spopadih veliko kuratov, podobno kot drugi častniki, padlo v ujetništvo.
Šimac je izpostavil nerealna pričakovanja in navdušenje takratne avstro-ogrske družbe ob začetku vojne. Prevladovalo je splošno prepričanje, kako monarhija diha z enotnimi pljuči in kako vsi komaj čakajo, da se vojni plaz vendarle sproži, saj bo zmaga hitra. "Vojno so poznali samo še iz romanov, cela generacija o vojni ni vedela kaj dosti, vladalo je prepričanje, da bodo z dvemi ali tremi bitkami potolkli sovražnike in bili 'do božiča' že doma," je spomnil, da se je zadnja vojna zgodila 1878 ob okupaciji Bosne in Hercegovine, s katero velika monarhija res ni imela večjih težav.
Zaprtih 117 "srbofilskih" duhovnikov
Mobilizacijsko ihto pa je po Šimčevih besedah spremljal vojni absolutizem in izbruh sumničavosti do Slovencev, zlasti na Koroškem in Štajerskem. "Reči je bilo treba zgolj – srbofil! In sledila je aretacija ter zapor, v katerega so vtaknili številne izobražence, učitelje in tudi duhovnike. Do konca leta 1914 so zaprli okoli 920 Slovencev, od tega 117 duhovnikov," je dodal.

Eden takšnih domnevnih "srbofilskih" duhovnikov je bil kurat Marko Kranjec, ki se je s srbskim ujetnikom v Gradcu »prijazno pogovarjal«. "Njegov nadrejeni ga je nemudoma ovadil kot 'srbofila' in Kranjec je za 14 dni pristal v zaporu, ko mu je uspelo pojasniti okoliščine, pa je odšel s 87. celjskim pehotnim polkom na bojišče, kot da se ni zgodilo nič," je navedel primer.

Strah pred cepljenjem
Različne nalezljive bolezni, kot sta tifus in kolera, so bile vseprisotne vse od začetka velike vojne in so povzročale med vojaki hude epidemije in nemalo smrti, a do cepljenja je vladalo nezaupanje, ki se je razblinilo šele, ko so vojaki začeli množično umirati. "Vojno ministrstvo je sprva prepovedalo cepljenje, češ da bo to oslabilo bojno moč vojske, ker bodo vojaki zaradi cepiva tri tedne neuporabni, a izgube med vojaki zaradi bolezni so bile prevelike, tako da so popustili in dovolili cepljenje," je pojasnil, da se je oblast hitro pokesala zaradi nespametnega nasprotovanja cepljenju.
Slovenski vojaški kurat Hubert Rant se je v začetku vojne znašel jugovzhodno od Lvova, kjer je bilo v bolnišnico spremenjeni "na pol podrti" destilarni nastanjenih okoli tisoč vojakov s kolero. Niso imeli svojega duhovnega pastirja, zato se je Hubert pogumno sam ponudil, da bi odšel tja in poskrbel za njihove duše. "Dobesedno bi lahko s to odločitvijo podpisal svojo smrtno obsodbo, lahko bi se nalezel, zdravila ni. Tam je bil sedem dni in v poročilu piše, da je pokopal od 30 do 50 vojakov dnevno, potem pa so prišli Rusi in zazvzeli bolnišnico, sam pa se je pred njimi umaknil na varno," je navedel primer pogumnega duhovnika, ki je bil odlikovan z duhovniškim križcem druge stopnje.

"Videl sem odlične vojaške kurate ali pa takšne, da Bog pomagaj!" je zapisal eden od primorskih dekanov med vojno. "Soški lev" Svetozar Boroević von Bojna pa je 25. aprila 1917 v dnevnik zapisal: "Nobena epidemija, nobena bolezen jih ni odvrnila od taborišča trpečih, katerim so do zadnjega diha skušali deliti tolažbo. V vseh enotah so skrbeli za versko življenje, tako da so se dejanske potrebe zadovoljivo opravljale".