O Andreju Gosarju

Andrej Gosar je bil eden najpomembnejših slovenskih mislecev in politikov 20. stoletja. Kot socialno čuteč kristjan je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izoblikoval družbeno in ekonomsko teorijo delavskega soupravljanja z namenom omogočiti delovnemu človeku, da s svobodnim delom poskrbi zase in za svojo družino. V ozračju vedno močnejše polarizacije slovenske družbe v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je dosegla vrhunec in tragičen prelom med drugo svetovno vojno, je ostal Andrej Gosar popolnoma osamljen. Ker se v državljanski vojni ni hotel pridružiti nobenemu taboru, je plačal visoko ceno. Po ovadbi, za katero se do danes ne ve, od kod je prišla, je skupaj z jezikoslovcem duhovnikom Jakobom Šolarjem, s katerim sta poskušala navezati stik z jugoslovansko londonsko vlado, pristal v nacističnem taborišču Dachau, po vojni pa ga je novi sistem popolnoma izločil iz družbenega življenja, čeprav so njegova spoznanja s pridom uporabili pri oblikovanju teorije socialističnega samoupravljanja. Lik Andreja Gosarja je izjemno pomenljiv v današnjih delitvah, ki nevarno ogrožajo slovensko narodno skupnost, in je kar klical po dramski upodobitvi. Za zamisel o radijski igri, posvečeni tej izjemno pomembni osebnosti, smo lahko hvaležni sociologu in etnologu Štefanu Skledarju. Oprijel se je je Vinko Möderndorfer, ki je z občudovanja vredno doslednostjo preučil vse dostopne vire in tankočutno ubesedil tragedijo pravičnega in skupnemu dobremu predanega človeka, ki živi za svojo družino in svojo narodno skupnost, pri tem pa poučen z vsem dostopnim družboslovnim in ekonomskim vedenjem ravna v skladu s prvobitno krščansko etiko. Avtor je radijsko igro tudi sam režiral.

(mag. Matej Venier)

O radijski igri

Režiser Vinko Möderndorfer pravi, da je radijska igra ANDREJ GOSAR, utrinki iz nekega življenja po svoji stilni naravnanosti realistična radijska igra. Pa vendar ne povsem. Dramaturški okvir je pogovor med dvema človekoma, v nekakšnem praznem in nedefiniranem prostoru. Gre za odmik od preteklega življenja. Po vsej verjetnosti gre za čas in prostor takoj po smrti. Ko se pred nami odvije življenje v kratkih in intenzivnih bliskih. Preostali prizori se nizajo pred poslušalcem z realistično zvočno strukturo, v kateri pa imajo pomembno vlogo zvok tiktakanja ure, bitje ure, zvonjenje v zvoniku, bitje srca … Čas odteka in priteka, vendar ne v logičnem zaporedju. Preskakujemo čase. Naprej, nazaj, naprej … S tem dobi radijska igra posebno dinamiko, vendar so prizori vedno napisani tako, da je poslušalcu popolnoma jasno, v katerem času se prizor dogaja.

Igra je na eni strani zelo intimna, saj mnoga razmišljanja zaživijo pred poslušalcem z dialogom dveh. Hkrati pa se je režiserju zdelo pomembno, da se svet, v katerem je deloval Gosar, predstavi kot celostna slika.

Povsem jasno je, da se v radijski igri ne da zaobjeti vsega in vseh aktivnosti Gosarjevega življenja. Pred sabo imamo celovito osebnost. Življenjsko zgodbo, ki nam je lahko za vzor tako na etičnem kot znanstvenem področju. Gre za družbenega vizionarja, ki se je ves razdajal za človeka in človeštvo. Po drugi strani pa je bil tudi družinski človek, ljubeč in skrben. Prav zato je v radijski igri izpostavljenih nekaj prizorov, kjer spoznamo Gosarjevo ženo in tudi otroke. V dramski formi so namreč pomembne prav te, človeške dimenzije osebnosti.

Bistvo radijske dramaturgije je brez dvoma tudi to, da se izsledki Gosarjevih znanstvenih stališč vzpostavijo z dramatičnim dialogom, sicer drama ne bi bila več drama, ampak predavanje. Tako so v radijski igri tudi prizori, ki se niso zgodili, obstaja pa velika in logična verjetnost, da bi se lahko. Tak je prizor med Gosarjem in Tavčarjem. Tavčar je Gosarju očital krščanski komunizem (ob Gosarjevem odloku o delavskih stanovanjih), to je bilo objavljeno v časopisih. V radijski igri sem rekonstruiral dialog med njima, s tem tudi konflikt, kjer se razkrijejo različna stališča obeh protagonistov. Taka je večina dramskih prizorov v radijski igri.

Igra vsebuje veliko citatov in delnih citatov iz Gosarjevih spisov. Gosarjeva stališča so vpletena v dialog. Ponekod dobesedno, na mnogih mestih pa prirejeno, vendar priredba natančno sledi Gosarjevemu sporočilu. Tudi jezik radijske igre je sledil Gosarjevi dikciji, kakršno lahko razberemo iz njegovih del.