Letos mineva 100 let od požiga Narodnega doma, mogočnega simbola slovenstva v Trstu. Požig stavbe in nasilje, ki ga je spremljalo, sta močno zaznamovala življenje tržaških Slovencev in primorskih Slovencev nasploh. Sledila so črna leta fašizma, raznarodovanja in zatiranja vsega slovenskega.
Zamisel o gradnji Narodnega doma je nastala v obdobju največjega kulturnega in gospodarskega razvoja tržaških Slovencev na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Trst je bil tedaj največje slovensko mesto, glavno pristaniške habsburške monarhije, kozmopolitsko mesto, v katerega so se Slovenci in drugi narodi selili v iskanju dela in boljšega življenja. V središču tega mesta so Slovenci leta 1904 zgradili Narodni dom, za katerega so sredstva, poleg slovenskih organizacij, prispevali tudi posamezniki z različnimi zbiralnimi akcijami. Tržaška hranilnica in posojilnica je leta 1901 za nakup zemljišča na Vojaškem trgu plačala nesorazmerno visoko ceno. Žar nacionalnega prebujenja je bil velik: želeli so reprezentativno stavbo blizu železniške postaje in openskega tramvaja, ki je od nekdaj povezoval okoliške in mestne Slovence.
Mogočno, večnamensko stavbo so postavili po načrtih tedaj izjemno slavnega in uglednega arhitekta slovenskega rodu Maksa Fabianija. V istem letu je namreč na Tehniški visoki šoli na Dunaju dobil prvi doktorat. Trst ima mogočno arhitekturo, a je bila stavba narodnega doma ena izmed modernejših stavb tedanjega časa. Imela je vse sodobne napeljave (dvigalo, centralno kurjavo, jeklene konstrukcije, drsečo streho gledališke dvorane) in številne tehnične inovacije. Srce te stavbe je bila večnamenska dvorana in ob njej še dve manjši dvorani, ločeni s pomičnima strehama. Tu so imela sedež številna tržaška slovenska in slovanska društva, v njem so bila tudi gledališče, restavracija, kavarna in hotel. Koncept večnamenske zgradbe je omogočil, da so komercialne dejavnosti pomagale neprofitnim. Narodni dom je predstavljal središče slovenskega narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega življenja v Trstu.
13. julija 1920 so ga napadle in požgale italijanske fašistične in nacionalistične skupine.
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa.
Dokumentarni film avtorice Majde Širca osvetljuje stoletje, v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl v krčih, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film, je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
Celovečerni dokumentarni film Požig bi moral biti premierno prikazan 28. februarja 2020 v veliki dvorani Narodnega doma v Trstu, a je bilo predvajanje zaradi epidemije odpovedano oziroma preloženo. Film je bil prvič predvajan v nedeljo, 1. marca, ob 21:50 na TV SLO 1, ponovno pa si ga bomo lahko ogledali ob dnevu državnosti v četrtek, 25. junija 2020, ob 20. uri na TV SLO 1.
Avtorica Majda Širca je v TV Dnevniku ob premiernem predvajanju dokumentarnega filma Požig povedala:
Res je, da je bil požig Narodnega doma v Trstu vzvod za nastanek dokumentarnega filma, pa tudi 100-letnica rapalske pogodbe, ki je kruto zažrla v naše ozemlje. A zgodovino je nemogoče predstavljati izolirano skozi en dogodek, ker ima v zgodovini, tako kot v življenju, vsako dejanje svoj razlog, predvsem pa kontekst. Zato je ta film v bistvu film o fašizmu in nacizmu, zajema celo stoletje, torej prihajamo tudi do današnjega dne. Zgodovina se spreminja, preoblači, eni jo pozabljajo, drugi posplošujejo, nekateri mešetarijo z njo. Zato se je potrebno nenehno vračati k resnici. Resnico pa je treba predstaviti, videti. Zgodovinarji, tako naši kot italijanski, da ne govorim o mešani italijansko-slovenski komisiji, so na tem področju naredili veliko. Ampak strokovnjake se ne rado posluša. Lažje je slišati besede, ki izhajajo iz političnih manipulacij, sploh v Bazovici, kjer se manipulacije z zgodovino dogajajo vsako leto.Upam, da se bo politika vendarle ozrla vase, če govorimo o italijanskih izgredih in izjavah v Bazovici, ko se je Bazovico, denimo, celo enačilo z Auschwitzem. Slišali smo tudi, da smo si Narodni dom Slovenci požgali kar sami. Mislim, da bo v filmu prišel ven kanček resnice, predvsem pa se bomo vprašali, kakšne posledice je pustilo in kaj je botrovalo dejstvu, da so ljudje nekoč tako verjeli v fašizem in prisegali nanj.
